Vsaka »depra« še ni depresija

Če se bodo napovedi nekaterih uresničile, bi depresija kmalu lahko postala ena izmed najpogostejših bolezni pri obeh spolih. Pri tem je pomembno vedeti, da jo je mogoče učinkovito zdraviti, velika težava je v neprepoznavnosti te bolezni. O znakih, načinih zdravljenja in premagovanju predsodkov glede te duševne motnje smo se pogovarjali s prim. Andrejem Žmitkom, spec. psihiatrom iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.

Depresije, podobno kot drugih duševnih motenj, se po eni strani še vedno drži precejšnja stigma, po drugi pa izraz v vseh oblikah uporabljamo tako rekoč vsakodnevno. Skoraj vsak se je že kdaj zbudil »depresiven«, otožen zaključil kakšen večer, poln »neke depresije«, mladostniki se ob ponedeljkih otepajo z »depro« po živahnem koncu tedna ipd.

Kaj je depresija in kje je meja med tovrstno motnjo razpoloženja in otožnostjo, ki kmalu mine?
V pogovornem jeziku resda pogosto uporabljamo izraza depresija ali depresiven namesto ustreznejših. A vsaka otožnost ali trenutna lenoba še nista depresija. Depresija je dobro opredeljena duševna motnja, za katero so značilni potrtost, brezvoljnost, pesimizem, nespečnost, motnje apetita, težave s koncentracijo in drugi simptomi; težave trajajo najmanj dva tedna in so toliko intenzivne, da človek ne more normalno funkcionirati, opravljati svojih običajnih obveznosti ali prostočasnih dejavnosti. Gre za bolezen, za spremembe v delovanju možganskih celic, na katere opozarjajo omenjeni bolezenski simptomi. Poimenovanje motnja namesto bolezen pa je bolj trendovsko kot kaj drugega. Delno morda tudi zato, ker so duševne bolezni (oz. motnje) nekaj specifičnega, zaradi stigme, in morda so s poimenovanjem motnja (ki izhaja iz ZDA – mental disorder) želeli olajšati soočanje z diagnozo tistim, ki bi težko sprejeli, da imajo duševno bolezen (mental disease/illness). Odvzem »teže« pri poimenovanju je seveda lahko tudi zelo vprašljiv ...

Neprepoznavanje in posledično nezdravljenje depresije je velik problem. V zadnjem desetletju se je o motnjah razpoloženja veliko govorilo in pisalo, kljub temu se zdi, da je neosveščenost še vedno precejšnja. Koliko je prepoznavnost depresije odvisna od nas samih, kaj lahko pričakujemo od družinskih zdravnikov, h katerim se po večini najprej zatečemo?
Prepoznavnost depresije je povsod problematična. Seveda je osveščenost boljša kot nekdaj, kljub temu pa je v splošni populaciji ideja depresije občutno manj prisotna kot npr. ideja srčnega infarkta ali visokega tlaka. Veliko manj je znanja in zavedanja o pomenu depresije glede na druge, bolj znane bolezni. Drugo vprašanje je, kako bi lahko posameznik to prepoznal sam pri sebi, še posebej tisti, ki še nima take izkušnje. To je seveda težko. Morda čuti nelagodje, izgublja apetit, ne more spati – takrat po večini najprej pomislimo na kakšno telesno bolezen. Za postavljanje diagnoze depresija tudi ni t. i. objektivnih kriterijev, ki bi temeljili npr. na rentgenskih slikah ali laboratorijskih izvidih. Diagnozo načeloma postavijo družinski zdravniki. Svetovni trend je, da se zdravljenje depresije čimbolj premakne na primarni nivo. K psihiatrom pridejo bolniki, katerih depresija je hujša, odporna na zdravljenje ali težje prepoznavna.

Ali depresija lahko izbruhne tako rekoč iz nič – ko ni nekega jasnega sprožilnega dejavnika, kot so npr. smrt v družini, daljše stresno obdobje, težave v službi ali kaj podobnega?
Seveda. Depresija ima številne t. i. sprožilne dejavnike. Lahko se razvije iz »čistega miru«, včasih je posledica kakšne telesne bolezni, ki se še ni jasno pokazala, zlasti kakšne nevrološke (npr. Parkinsonova bolezen), pomemben je tudi dedni dejavnik. Torej nikakor ni nujno, da se vsaka depresija začne po kaki psihični travmi.