Shizofrenija

R. Š.
torek, 04. april 2006

doc. Andrej Marušič, dr. med., univ. dipl. psih., spec. psihiatrije (Foto: Diana Anđelić)

Duševna bolezen ni greh

Shizofrenija je bolezen, ki v naši družbi še vedno uživa sloves strahu, nelagodja in stigme. Pa ima ta status res samo shizofrenija, ali je morda enako z vsemi duševnimi boleznimi? O tem, kakšno je stanje na področju duševnih bolezni pri nas, kako družba vidi in obravnava ljudi z duševnimi motnjami, smo vprašali doc. Andreja Marušiča, dr. med., univ. dipl. psih., specialista psihiatra, koordinatorja WHO za duševno zdravje, predsednika Sveta za duševno zdravje pri vladi RS in direktorja IVZ RS v Ljubljani.

"Stigma na tem področju je še vedno navzoča, veliko pa storimo že s tem, da ne govorimo o duševnih boleznih, temveč o duševnih motnjah. Te predstavljajo le eno od poglavij v mednarodni klasifikaciji bolezni, ki je označeno drugače. Ko nekoga sprejmejo v bolnišnico, denimo zaradi čira na želodcu, se zapiše oznaka za bolezen, zaradi statistike, ki jo vodijo na nacionalni in svetovni ravni. Vendar pa črka F - oznaka za poglavje duševnih motenj - nekoliko bolj bode v oči, ker so duševne motnje veliko bolj označene kot druge, tako imenovane somatske bolezni," začne dr. Marušič in doda, da nerad dela razlike med boleznimi, ker imajo po njegovem mnenju tudi duševne motnje svojo somatsko podlago, sicer jih v fizičnem svetu ne bi bilo.

Omeni pa pomembno razliko med eno in drugo boleznijo. Kot pravi, gre pri somatski bolezni za spremembo telesa ali v telesu, medtem ko gre pri duševnih motnjah za spremembe v funkciji možganov. Torej ne za vidno spremembo strukture možganov, marveč za spremembo njihove funkcije. "Zdaj lahko te spremembe tudi vidimo, ker jih je mogoče zaznati na posnetkih možganskih funkcij. Vedno gre za nekaj, kar je povezano s somatiko," še enkrat poudari, "zatorej ločevanja bolezni v tem tisočletju res niso več primerna."

Duševne bolezni so skrivnostne

Vendar, nadaljuje, ljudje duševne motnje, žal, še vedno sprejemajo kot skrivnostnejše, povezane z nekimi grehi, ljudje, ki imajo duševne motnje, navadno veljajo za šibkejše, za manj vredne. Temu primerno se ljudje, ki imajo duševne motnje, za iskanje pomoči ne odločajo v tolikšni meri kot tisti, ki imajo somatske težave. Dogaja se celo, poudari sogovornik, da ljudje prenesejo svojo duševno motnjo na določeno somatsko težavo, ker s somatskimi težavami lažje, manj obremenjeno stopijo do zdravnika. "Somatizacija se kaže tudi tako, da človek niti ne verjame v to, da ima duševno motnjo, čeprav ima očitno vse simptome, denimo, depresije: slabo spi, nima téka, o življenju razmišlja izrazito negativno, se umika iz družbe ...; ob tem pa se pojavi še huda bolečina v hrbtu ali želodcu. Odpravi se k zdravniku in v skrajnih primerih se celo razjezi, če mu ta pove, da gre morda za duševno motnjo."

Skrite pred očmi javnosti

Večina duševnih motenj, ki niso opazne takoj, na prvi pogled, se tako hitro skrije pred očmi javnosti. Najtežje je morda skriti shizofrenijo, ker gre v nasprotju z depresijo za očitnejšo simptomatiko, ki jo zdravnik lažje opazi. "V teh primerih," poudari dr. Marušič, "gre za tehtanje med upoštevanjem pravice do zdravja in pravice do svobode, pri čemer je bolniku pogosto odvzeta pravica do svobode, ko se ga - tudi proti njegovi volji - hospitalizira in s tem začasno odvzame pravico do svobode." Država bi morala imeti ne le enakopraven odnos do vseh ljudi z boleznimi, ampak bi se morala do duševnih bolnikov obnašati še bolje kot do drugih, je prepričan, ker se tem večkrat odvzame ustavno pravico na račun zdravja, čeprav ljudje niso sami krivi za bolezen.

Depresija, bolezen našega časa

Veliko manj opazna in prepoznavna pa je denimo depresija, ki je, presenetljivo, že skoraj na drugem mestu najbolj pogostih bolezni na svetu, takoj za srčno-žilnimi obolenji. Bolniki z depresijo so v ekonomskem smislu vse večje breme države in družbe. Obstaja namreč veliko srednje težkih, blagih depresij, ki pomenijo veliko izgubo delovnega časa, delovne učinkovitosti, povzročajo pogoste odsotnosti, slabše rezultate pri študiju ... "Koliko študentov ne konča študija zaradi depresije, pa tega sploh ne vemo! Še sami ne vedo, da so motivacijo izgubili zaradi simptomov depresije in ne zato, ker jih študij ne bi več zanimal," pravi dr. Marušič. Vse to se dogaja tudi zaradi odnosa družbe do duševnih motenj.Povedano je sogovornik ilustriral še s podatki.

"Pet odstotkov Slovencev, to je 100.000 ljudi, je ta trenutek depresivnih, od tega jih bo samo 50.000 šlo k zdravniku zaradi težav in pogosto te težave ne bodo očitno duševne narave. To pomeni, da bo samo 50 odstotkov teh zdravnik prepoznal kot depresivne, in že smo nižje, pri 25.000 Slovencih, za katere bo znano, da imajo depresijo. Zdravljenih jih bo samo polovica, torej samo 12.500, ker celo zdravniki pogosto menijo, da ima posameznik verjetno samo kratkoročne težave, ker se, denimo, ločuje. Ali da je depresija razumljiva, ker je že starejši in podobno. Vse to lahko drži, vendar če najdeš razlog, še ne pomeni, da zadeve ni treba zdraviti! Gre za nekakšen živčni zlom, ki je primerljiv z zlomom kosti, vendar bodo tega takoj zdravili, živčnega zloma pa ne nujno. Pravilno zdravljenih bo še manj ljudi; tistih, ki bodo z antidepresivom vztrajali dovolj dolgo, da bi prišlo do učinka in prevencije vnovičnih izbruhov bolezni, je samo nekaj odstotkov, torej od 2.000 do 3.000 depresivnih Slovencev.

Stigmatizacija tega področja, kot sklene dr. Marušič, povzroča, da se zelo veliko ljudi, ki imajo duševne motnje, ne obrne po pomoč. Omenil je še, da bolnike s shizofrenijo prej izločijo iz družbe, kot denimo sladkorne bolnike. Do teh bolnikov se drugače kot drugih obnašajo tudi kolegi v službi, sosedje ... Odnos se lahko spremeni celo do svojcev ljudi z duševno motnjo!

Prepozno odkrivanje bolezni

Takšen odnos po njegovem mnenju slabo vpliva tudi na zgodnje ugotavljanje bolezni, raziskave pa kažejo, da je za poznejše zdravljenje in morda ozdravitev najpomembnejše prav ravnanja v prvih dveh letih nastanka posamezne duševne motnje. "V državah, kjer namenjajo posebno pozornost zgodnjemu ugotavljanju znakov duševnih motenj, beležijo zanimive uspehe," pravi dr. Marušič. "Če prepoznate mladega bolnika s shizofrenijo v drugem letniku srednje šole in ga pravočasno, z nizkimi odmerki zdravil, zdravite, lahko pomembno olajšate nadaljevanje zdravljenja. Seveda ni nujno, da bodo popolnoma ozdraveli, vendar lahko ti bolniki končajo šolanje, ga nadaljujejo in so lahko uspešni v službi. V Sloveniji pa še vedno prevladuje mnenje, da je pri shizofreniji najbolje vreči puško v koruzo, češ da so to dosmrtni invalidi. Do vseh duševnih motenj bi morali biti bolj sproščeni in jih ne povezovati z invalidnostjo, nesposobnostjo za normalno življenje ..." Dr. Marušič je omenil primer norveškega ministrskega predsednika, ki je javno povedal, da jemlje antidepresive. S tem je naredil veliko proti stigmatizaciji duševnih motenj, saj so vsi videli sposobnega politika, ki je uspešen, čeprav jemlje antidepresive.

Slovenija v mednarodnih projektih

Za konec je dr. Marušič omenil še mednarodne projekte, pri katerih sodeluje tudi IVZ. "Z enim projektom smo začeli na Štajerskem, ko smo uvedli eno od najprepričljivejših metod preprečevanja samomora. Splošnim zdravnikom smo ponudili zelo kratko izobraževanje v obliki delavnice in jim predlagali, kako bi lahko čim hitreje prepoznali depresijo ter jo čimbolj učinkovito zdravili. Kot kažejo nekateri podatki, so v tej najbolj suicidalni regiji v Sloveniji že dosegli učinkovitejše prepoznavanje depresije. Na nekaterih območjih v Evropi jim je podobno uspelo znižati raven samomorov za 50 odstotkov. Najbolj široko zastavljen in učinkovit pa je bil bavarski projekt, ki je najprej postal vsenemški, nato pa še vseevropski projekt. Tudi naš inštitut je včlanjen v Evropsko zvezo proti depresiji, kar pomeni, da bomo imeli v Sloveniji možnost izdati določeno število promocijskih materialov: plakate in kratek informativen film na temo depresije v kinodvoranah," sklene naš sogovornik.