Strah pred psihiatrijo že od vedno

asist. mag. Urban Groleger, dr. med., spec. psihiater
asist. mag. Urban Groleger, dr. med., spec. psihiater (Foto: Diana Anđelić)

Shizofrenija

Pred odkritjem in uvedbo zdravil za zdravljenje duševnih bolezni se je večina bolnikov "zdravila" v tako imenovanih azilih, kar pomeni, da so večji del življenja preživeli za zidovi (prenapolnjenih) psihiatričnih bolnišnic. Zdaj, ko so na voljo zelo učinkovita zdravila in o duševnih boleznih vemo precej več, se je krivulja, ki prikazuje čas hospitalizacije psihiatričnih bolnikov, krepko obrnila navzdol. Poleg tega je v svetu in tudi pri nas trend, da bi bolnike s psihiatričnimi boleznimi ali motnjami zdravili zunaj bolnišnice, pravi asist. mag. Urban Groleger, dr. med., specialist psihiater iz Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Med najpomembnejšimi razlogi je stigma, ki še vedno spremlja zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, drugi je ta, da je zdravljenje v bolnišnici najdražja oblika zdravljenja, in tretji, da imajo bolniki pri vračanju iz bolnišnice domov težave s prilagajanjem in vračanjem v vsakodnevno življenje.

Kdaj je sprejem v bolnišnico kljub vsemu nujen?

"Takrat," pravi sogovornik, "ko so znaki psihiatrične bolezni tako hudi, da je zaradi njih človek v domačem okolju ogrožen, da razmišlja o samomoru, da zaradi duševne bolezni ogroža ljudi okoli sebe ali si zaradi bolezni povzroča nepopravljivo škodo." Sprejem v bolnišnico je potreben tudi takrat, ko se znaki duševne motnje pojavijo prvič in je potrebna diagnostika, ki jo najhitreje in najustreznejše opravijo, če je bolnik v bolnišnici. Poudaril je, da obstajajo zelo jasna merila za sprejem v bolnišnico, ki jih ima vsaka bolnišnica posebej, delno pa jih predpisuje tudi Svetovna zdravstvena organizacija in različne mednarodne smernice.

Bolniki zdravljenje tudi odklonijo

"Pri sprejemu je najobčutljivejša skupina bolnikov, ki trpi za psihozo, prav ti pogosto zavračajo zdravljenje," pravi mag. Groleger. "Depresivni bolniki redko zavrnejo pomoč, medtem ko so tisti z manijo tako evforični, polni načrtov in energije, da jih je v takšnem razpoloženju težko prepričati, da je z njimi nekaj narobe in da je njihovo vedenje posledica bolezni." Sicer pa le 7 odstotkov ljudi na leto sprejmejo proti njihovi volji (po podatkih iz drugih podobnih centrov po svetu je takšnih primerov bolnikov do 15 odstotkov); med njimi so predvsem tisti, ki so zaradi hudih duševnih motenj popolnoma nekritični, kar je tudi simptom nekaterih psihoz..

To pomeni, razlaga mag. Groleger, da človek sam pri sebi ne prepoznava, da gre za bolezen, zato se mu zdi zdravljenje nesmiselno. "Z večino bolnikov, o katerih menimo, da jih moramo zdraviti na zaprtem oddelku, se nam največkrat uspe dogovoriti za sprejem in bolniki se strinjajo z našo odločitvijo ter podpišejo izjavo. To je za vse veliko lažje." Z oddelka zaprtega tipa je namreč bolniku onemogočen odhod iz bolnišnice v kateremkoli trenutku, ker so vrata zaklenjena.


Vzroki za prihod so različni

Kako pridejo bolniki, je zelo odvisno od tega, za kakšno vrsto duševne motnje gre. Pri tem poudari, da oznaka psihiatrični bolnik sama po sebi še ne pomeni ničesar, saj se psihiatrija ukvarja s celo vrsto različnih motenj in bolezni, kot so depresije, manično depresivne psihoze ali po novem bipolarne motnje, organske motnje, motnje v starosti, anksiozne, stresne in prilagoditvene motnje in psihoze ter številne druge. Tretjina bolnikov na kliničnem oddelku za klinično psihiatrijo Psihiatrične klinike v Ljubljani je bolnikov s psihozo in velika večina teh ima shizofrenijo, ki je najpogostejša, a le ena od oblik psihoze. Drugo tretjino predstavljajo bolniki z motnjami razpoloženja (depresije ali bipolarne motnje). Ostali bolniki so starostniki z različnimi duševnimi motnjami, najpogosteje z demenco, in ljudje, ki imajo težave z odvisnostjo, predvsem od alkohola.

"Bolnike k nam najpogosteje napotijo njihovi osebni zdravniki ali dežurni urgentni zdravniki (če je to popoldne, ponoči ali konec tedna), druge pošljejo dežurni psihiatri iz drugih bolnišnic ali z drugih enot klinike Centra za mentalno zdravje na Zaloški cesti. Včasih tudi kolegi z urgentne psihiatrične ordinacije ali tisti, ki delajo na psihiatričnem dispanzerju na polikliniki, tudi iz urgentne ambulante. Desetina bolnikov pride iz drugih slovenskih bolnišnic, kjer se morda zdravijo zaradi kake druge somatske motnje, a se pokažejo simptomi duševne motnje. Nekaj je tudi takšnih, ki pridejo sami ali jih k nam pripeljejo sorodniki/znanci brez napotnice."Približno tretjina sprejemov na leto je prvih, drugi bolniki so se pri njih že zdravili. Razlog je po sogovornikovem mnenju preprost - večina bolezni, ki jih obravnavajo na kliniki v Ljubljani, je kroničnih, kar pomeni, da jih sicer lahko zdravijo, vendar obstaja velika verjetnost, da se bodo še kdaj ponovile. Povratniki so tisti, ki so najbolj bolni, to pomeni, da je potek bolezni pri njih najmanj ugoden.
Članek se nadaljuje »


Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Vsi Viva strokovnjaki