Z bolnikom in svojci v partnerskem odnosu

  • sreda, 05. maj 2004

Shizofrenija

Zdravljenje shizofrenije v akutni fazi običajno poteka v psihiatrični bolnišnici. V idealnih razmerah naj bi bili bolniki čimbolj poredko v bolnišnici. Izkušnje kažejo, da bolnikov, ki po prvi epizodi bolezni ne bi več imeli poslabšanj in posledično ne bi nikoli več potrebovali bolnišničnega zdravljenja, skorajda ni. Hospitalizacija traja različno dolgo, vendar praviloma od nekaj tednov do nekaj mesecev. Ko se bolnikovo stanje stabilizira, pa zgodbe še ni konec. Po odpustu iz bolnišnice je namreč enako pomembno, ali morda celo bolj, vzdrževalno ambulantno specialistično zdravljenje, katerega poglavitni namen je preprečiti ponovitve simptomov.

Ambulante so pomembne

"Vloga ambulantnega zdravljenja je pomembna," pravi Janko Predan, dr. med., specialist psihiater z bogatimi kliničnimi izkušnjami, ki vodi zasebno psihiatrično ordinacijo v Slovenski Bistrici, "saj pomeni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja in vzdrževanje zdravljenja skozi dolgo obdobje. Bolniku moramo predvsem omogočiti, da se bo lahko čimbolj normalno vključeval v življenje, da se bo redno zdravil, obenem pa moramo v zdravljenje vključiti tudi njegove svojce in jih poučiti, kaj je shizofrenija. Še vedno namreč opažam, da duševna bolezen ali obisk pri psihiatru pomeni pečat in stigmo, ki izvira predvsem iz nerazumevanja te duševne bolezni."

Lahko k splošnemu zdravniku?

Po odpustu iz bolnišnice naj bi vsi bolniki obiskovali psihiatrično ambulanto. To ne pomeni težave za bolnike, ki živijo v bližini psihiatričnih ustanov, kaj pa, če te ni v bližini? Ali lahko bolnika obravnava splošni zdravnik? Načeloma bi ga lahko, pravi sogovornik, saj je večina splošnih zdravnikov specialistov in so se v času specializacije izobraževali tudi na psihiatričnih oddelkih. Imajo osnovno znanje, vendar sam meni, da je za bolnike vseeno veliko boljše, če so deležni specialistične psihiatrične obravnave. Če to res ni možno, se Janku Predanu zdi dobra rešitev, da se splošni zdravnik poveže z lečečim psihiatrom, ki mu bo dal navodila.

Zdravljenje v ambulanti
Po odpustu iz bolnišnice, razlaga sogovornik, bolnik običajno prve kontrolne preglede opravi na oddelku, pozneje pa v psihiatrični ambulanti v okviru bolnišnice ali zunaj nje. V ambulanto prihajajo vsi bolniki s shizofrenijo, ne glede na vrsto zdravljenja. Janko Predan pravi, da najpogosteje prihajajo bolniki, ki prejemajo injekcijo depo antipsihotika ti pridejo dvakrat ali enkrat na mesec, tisti, ki antipsihotike jemljejo v obliki tablet, prihajajo enkrat na mesec ali še redkeje, vendar med enim in drugim obiskom praviloma ne mine več kot tri mesece.

Kakšno je sodelovanje pri zdravljenju?

Pri shizofreniji je tako kot pri drugih kroničnih boleznih problem sodelovanje bolnikov pri zdravljenju. Raziskave namreč kažejo, da je ob nerednem jemanju zdravil ali celo ob njihovem samovoljnem opuščanju možnost poslabšanj in vnovičnih hospitalizacij velika.

Kako to težavo rešuje naš sogovornik? Ključni se mu zdita dve stvari. "Zagotovo je najpomembnejša vzpostavitev zaupnega odnosa - ne le z bolnikom, temveč tudi s svojci. Samo v vzdušju zaupanja lahko bolnika dovolj motiviram za redno zdravljenje," razlaga sogovornik in dodaja: "Sodelovanje pri zdravljenju se je izboljšalo tudi s prihodom novejših antipsihotikov." Opaža, da bolniki bolj redno jemljejo zdravila, odkar jih namesto trikrat na dan jemljejo le enkrat. Sicer pa pri bolnikih, pri katerih je pričakovati nerednost pri jemanju zdravil, zdravnik lahko predpiše antipsihotike v obliki depo injekcij, ki se sproščajo počasi in učinkujejo od dva do štiri tedne. Sam ima dvakrat tedensko depo ambulanto, kamor bolniki prihajajo po injekcije. Tako zdravnik lahko spremlja potek zdravljenja.

Ob poslabšanjih ne nujno v bolnišnico

Svojci so pri zdravljenju zelo pomembni in od njihove vloge je pogosto zelo odvisen ves potek bolezni. "Žal je pogosto tako, da nanje, vsaj v prvi fazi bolezni, ko so najbolj pripravljeni pomagati, zaradi pomanjkanja časa pogosto pozabljamo in pozornost namenjamo le bolniku. Ko pa se nato obrnemo še na svojce, ti v veliko primerih že izgubijo zanimanje za zdravljenje in jih izgubimo. To je velika škoda," nadaljuje Janko Predan, "saj so prav svojci pogosto tisti, ki skrbijo za bolnika in prvi opazijo, da se njegovo stanje slabša. Če svojci pripeljejo bolnika na pregled že ob prvih znakih, ko ima, denimo, težave s spanjem in je nemiren, obstaja velika verjetnost, da z vnovično vzpostavitvijo zdravljenja hospitalizacija sploh ne bo potrebna."

Zdravnik med kontrolnim pregledom v ambulanti ne more vedno zaznati poslabšanj, ker veliko bolnikov odlično prikriva simptome, pravi sogovornik. Še težje je spremljati potek zdravljenja pri bolnikih, ki živijo sami in izolirani od okolice, zato imata pri vzdrževalnem zdravljenju pomembno vlogo tudi patronažna služba in center za socialno delo. Bolnika v akutni fazi poslabšanja bolezni sogovornik naroča na pregled v ambulanto vsak dan. Če je stanje zelo hudo, je odhod v bolnišnico nujen. Vendar je prepričan - in tako kažejo tudi njegove izkušnje - da se z zdravljenjem z depo antipsihotiki ter z dobrim odnosom z bolniki in svojci število hospitalizacij znatno zmanjša.

Čimprej v skupino

V zadnjih desetih letih je v Sloveniji začelo delovati nekaj nevladnih organizacij, ki ponujajo oporo in vsestransko pomoč bolnikom z duševnimi boleznimi. Med te spadata Ozara in Šent ter še nekatere. Njihova najpomembnejša vloga je predvsem v ohranjanju bolnikovega dostojanstva in v pomoči, da se vrne v vsakdanje življenje, pravi Janko Predan ter dodaja, da bi se morali vsi bolniki, takoj po odpustu iz bolnišnice, vključiti v te organizacije. Nevladne organizacije si prizadevajo, da bolniki ne bi bili socialno izolirani.

Bolniki se učijo različnih vsakodnevnih spretnosti, deležni so opore in svetovanja, lahko se vključijo v dnevne centre ali stanovanjske skupnosti, omogočajo jim delovno terapijo in socioterapevtske skupine. Pomembna je tudi skrb za svojce bolnikov, ki jim prav tako ponujajo podporno mrežo, informacije, skupine za samopomoč, svetovanje ...

Vključitev v takšno organizacijo, pravi sogovornik, ki je tudi sam dejaven član Ozare, omogoča reintegracijo bolnika v normalno življenje, predvsem pa tako preprečimo bolnikovo "socialno smrt". Ta je bila včasih zelo pogosta, nadaljuje, zdaj se položaj k sreči spreminja. Manj je tudi invalidskih upokojitev, kar se mu zdi pomembno, čeprav je zaposlitev še vedno velik problem.
Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki