Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ko nam tehtnica kroji življenje

doc. dr. Andrej Marušič, dr. med., spec. psihiatrije
doc. dr. Andrej Marušič, dr. med., spec. psihiatrije (Foto: Diana Anđelić)

Motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, in kompulzivno prenajedanje

Maja, danes triindvajsetletna študentka iz Celja, je pri šestnajstih letih zbolela za anoreksijo. Precej sramežljiva najstnica se je močno trudila, da bi zadovoljila vse po vrsti. Bila je privlačnega videza, vendar rahlo "premočna". "Kot številne druge najstnice so tudi mene zanimali fantje, vendar me je ves čas skrbelo, da nisem dovolj privlačna, da bi pritegnila njihovo pozornost. Ko je oče pri nedeljskem kosilu nekoč v šali pripomnil, da ne bom nikdar dobila fanta, če bom jedla toliko, kot sem takrat imela na krožniku, in če bom tako 'okrogla', sem ga vzela resno. Nabrala sem si goro knjig in revij o hujšanju ter začela z drastično dieto. S seboj nisem bila zadovoljna, dokler pri višini 170 centimetrov nisem tehtala samo 47 kilogramov!"

Kmalu potem, ko so se začeli kilogrami topiti, je Maja izgubila menstruacijo. Njena glavna obsedenost so bile diete in hujšanje, pri mizi se je začela obnašati nenavadno: "Vsak dan sem vso hrano, ki sem jo pojedla, stehtala na kuhinjski tehtnici. Nato sem jo razdelila na več mikroskopsko majhnih obrokov, ki sem jih nato žvečila čez ves dan. Telovadila sem kot obsedena: tudi po več ur na dan sem tekla in kolesarila ter delala trebušnjake pozno v noč - na koncu tudi po več kot 300! Nikoli se nisem peljala z dvigalom, vedno sem hodila po stopnicah, pa čeprav v deseto ali petnajsto nadstropje."Prav nikomur je ni uspelo prepričati, da je v nevarnosti, dokler je ni zdravnik, ko je imela samo še 45 kilogramov, prepričal v hospitalizacijo in skrbno spremljal njeno zdravljenje. Toda nevarne prehranske navade je skrivaj prakticirala v bolnišnični kopalnici! Bolezen je uspešno premagala šele po dveh letih intenzivnega zdravljenja.

Vsak dan se po vsem svetu na milijone ljudi pogleda v ogledalo in s tem, kar vidijo, niso zadovoljni. Mnogi med njimi so s svojo podobo tako nezadovoljni, da se zatečejo k nenavadnim, nerazumnim in škodljivim vzorcem hranjenja. Pravimo jim motnje hranjenja; gre za duševne bolezni, ki prizadenejo milijone.

Vsakdo med nami sem in tja spremeni prehranjevalne navade; včasih zmanjšamo vnos hrane, spremenimo vsebino in število obrokov, se odločimo za dieto, da bi izgubili nekaj kilogramov, ali pa, resda redkeje, jemo več, da bi težo pridobili. Vse to so normalni, zdravi načini nadziranja in uravnavanja telesne teže. Ljudje, o katerih pravimo, da imajo motnje hranjenja, pa za dosego naštetih ciljev uporabljajo neustrezne načine; jedo izrazito preveč ali premalo in tako postanejo predebeli ali presuhi.

Prepričanje, da so motnje hranjenja povezane izključno s hrano, je zmotno. Razvijejo se namreč kot posledica treh večjih skupin povzročiteljev. To so biološko-genetski, socio-kulturni in družinski vzroki. Napačna uporaba hrane (uživanje čezmernih količin kot ena ali njeno zavračanje kot druga skrajnost) postane način, kako se posameznik spopada s težavami v življenju in blokira neprijetne občutke. Brez ustrezne pomoči in zdravljenja lahko tovrstne težave trajajo vse življenje, v najslabšem primeru pa se lahko končajo tudi s smrtjo. Motnje hranjenja so potemtakem resne duševne bolezni. Najpogostejše so tri oblike: anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje.

ANOREKSIJA NERVOZA

* Kako jo prepoznamo?
Klinični znaki anoreksije se pokažejo na prehodu iz otroštva v adolescenco. Torej gre za motnjo, ki se začne najbolj zgodaj. Diagnostična merila za anoreksijo so skrajna izguba teže (vsaj 15 odstotkov pod posameznikovo normalno telesno težo), izrazito motena predstava o lastnem telesu (dekleta so kljub hudi podhranjenosti prepričana, da so debela) in paničen strah pred debelostjo. Dekleta z anoreksijo zaradi izgube teže izgubijo tudi menstruacijo. Mnogi, ki zbolijo za anoreksijo, so pred začetkom hujšanja dobrega videza, a so kljub temu prepričani, da so predebeli, in stradajo, čeprav zaradi lakote strašno trpijo. Ljudje z anoreksijo menijo, da so predebeli tudi tedaj, ko so jih že same kosti, in so iz še nerazumljivega razloga na smrt prestrašeni ob misli, da bi pridobili kak kilogram. Hrana in teža postaneta njihovi glavni obsedenosti.

Anoreksijo delimo na dve skupini: prvo imenujemo purgativna anoreksija nervoza, kar pomeni, da osebe vzdržujejo nizko telesno težo z bruhanjem ali jemanjem odvajal/diuretikov. Druga oblika je restriktivna anoreksija nervoza, pri kateri osebe vzdržujejo nizko telesno težo s stradanjem in/ali hiperaktivnostjo. Večina oseb z anoreksijo (skoraj 75 odstotkov) ima prvo obliko bolezni.Za osebe z anoreksijo je značilno, da odklanjajo hranjenje pred drugimi, neredko celo zbirajo recepte ter pripravljajo pojedine za družino in prijatelje, vendar pri obrokih ne sodelujejo. Štejejo kalorije in se pogosto tehtajo. Osebe z restriktivno anoreksijo jedo samo "varno" hrano, ki vsebuje minimalno število kalorij in maščob, ter se med obrokom s hrano bolj igrajo, kot da bi jo jedli. Tisti s purgativno obliko se prenajedajo tako v kvalitativnem kot kvantitativnem smislu. Bolniki z anoreksijo se pogosto oblačijo v plasteh, da bi prikrili izgubo teže, in disciplinirano telovadijo. Ko bolezen napreduje in izgubijo nadzor nad hranjenjem, se čedalje bolj zapirajo vase in se socialno povsem umaknejo.


* Zdravstveni zapleti
Stradanje lahko povzroči poškodbe vitalnih organov, kot so srce in možgani. Da bi se telo zaščitilo, se da "v počasno prestavo": ženske izgubijo menstruacije, moški lahko postanejo impotentni, oboji pa neplodni. Zmanjšajo se hitrost dihanja, utrip in krvni tlak, lasje in nohti so lomljivi, koža suha in rumenkasta ter prekrita s puhkom, ki ga imenujemo lanugo. Pogosta sta velika žeja in pogosto uriniranje. Dehidracija pospeši zapeko, zmanjšana količina telesne maščobe pa nižjo telesno temperaturo in nezmožnost prenašanja mraza; zato imajo bolniki z anoreksijo tako pogosto mrzle dlani in stopala. Značilni so tudi zmerna anemičnost, zatečeni sklepi, zmanjšana mišična masa, glavoboli, vrtoglavice, izguba las in težave s kožo. Ko anoreksija napreduje, lahko bolniki izgubljajo kalcij iz kosti, zato te postanejo krhke in dovzetnejše za zlome. Pogoste so bolečine v želodcu ter poškodbe jeter in ledvic. Pomanjkanje kalcija zaradi slabe prehrane poveča tveganje za nastanek osteoporoze v poznejših letih. Anoreksiji so pogosto pridružijo depresija, tesnobna stanja, večja nagnjenost k samomoru ter uporaba drog in alkohola. Smrtnost je od 5- do 10-odstotna, nekateri podatki pa pričajo tudi o večji.

BULIMIJA NERVOZA

* Kako jo prepoznamo?
Bulimija nervoza se klinično izrazi na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje. To že samo po sebi pove, da je ta bolezen terapevtsko lažje pristopna, saj so razvojni zaostanki veliko manjši kot pri anoreksiji, ki se začne prej.Diagnostični kriteriji za bulimijo so: tako imenovana volčja lakota, kar pomeni, da osebe tako kvantitativno kot kvalitativno jedo neustrezno oziroma preveč. Tej fazi sledi faza praznjenja. Naslednji diagnostični kriterij je, podobno kot pri anoreksiji, motena predstava o lastnem telesu, hkrati pa imajo posamezniki s to boleznijo ustrezno telesno težo. Glede na fazo praznjenja bulimijo, tako kot anoreksijo, delimo na dve obliki: prva oblika je purgativna, pri kateri prenajedanju sledi bruhanje ali uporaba odvajal in/ali diuretikov. Druga oblika je nepurgativna bulimija nervoza, pri kateri prenajedanju sledijo obdobja stradanja ali hiperaktivnosti.
V obdobjih prenajedanja osebe s to boleznijo nimajo nikakršnega nadzora nad sabo. Veliko časa mislijo na hrano in na naslednji obrok, po katerem se skoraj praviloma vedno zaklenejo v kopalnico. Hrano skrivajo na nenavadnih mestih in ko se je lotijo, jedo do onemoglosti. Zaporedje prenajedanja in praznjenja se dogaja od tri- do petkrat na teden, večinoma pa enkrat na dan vsaj tri mesece zapored. Ker jih večina to počne skrivaj in pri tem ohranjajo normalno telesno težo ali se celo zredijo, lahko svojo težavo več let uspešno skrivajo pred drugimi.

* Zdravstveni zapleti

Zdravstveni zapleti pri bulimiji so večinoma povezani z neravnovesjem elektrolitov in ponavljajočim se bruhanjem. Izbruhana želodčna kislina uničuje zobno sklenino in načenja kožo na prstu, s katerim oseba z bulimijo pri potisku v grlo sproža bruhanje. Pogoste so otekle žleze ("žabji vrat"), vnetje žrela, vrtoglavica, glavoboli, nereden srčni utrip, bolečine v želodcu, zaprtje, driska, bolečine v prsih, anemija. Bolnik z bulimijo je večino časa utrujen, primanjkuje mu energije. Kljub normalni telesni teži so možne neredne menstruacije, spolna sla (libido) se zmanjša.
V redkih primerih ima lahko bulimija hujše posledice: raztrganje želodca ali požiralnika, ob hudem elektrolitskem neravnovesju (pomanjkanje kalija) pa srčne aritmije ipd. Pridružene motnje so podobne kot pri anoreksiji, pogoste so tudi obsesivno-kompulzivne motnje.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

* Kako ga prepoznamo?
Klinično se ta motnja izrazi v srednji ali pozni odrasli dobi. Diagnostični kriterij zanjo so obdobja volčje lakote, ki pa jim ne sledijo faze praznjenja, vsaj ne do te mere kot pri bulimiji ali anoreksiji. Te osebe so lahko čezmerno hranjene, vendar to ni nujno.
Posamezniki s to boleznijo v izjemno kratkem času pojedo nenormalne količine hrane. Prenajedajo se redno, vsaj dvakrat na teden. Med svojim "obredom" se pogosto počutijo odsotni ali omamljeni, ne znajo ali ne (z)morejo se nadzorovati in ne odnehajo, dokler niso neprijetno polni. Večino časa jedo sami; skupnim obrokom se izogibajo ali pa jedo na nenavadnih mestih, tudi kadar niso lačni. Med prenajedanjem čutijo sram, gnus in krivdo, kar vodi k vnovičnemu prenajdeanju. Kompulzivno prenajedanje je šele deset let opredeljeno kot samostojna motnja hranjenja. V strokovni javnosti se še danes ponekod prepirajo, ali je to samostojna motnja ali pa naj bi sodila k nepurgativni bulimiji nervozi. Širša strokovna javnost se nagiba k prvi možnosti, kar kažejo tudi prvi epidemiološki podatki, ki povedo, da je delitev po spolu približno enakomerna. Domnevajo, da 30 do 50 odstotkov čezmerno hranjenih oseb boleha za kompulzivnim prenajedanjem.

* Zdravstveni zapleti
Visoka raven holesterola v krvi, visok krvni tlak, težave z jetri in ledvicami, oteženo dihanje, pomanjkanje energije in manjša gibljivost, v hujših primerih tudi sladkorna bolezen, bolezni sečil, srčne bolezni, nekatere vrste raka, osteoartritis in celo smrt. Ljudje s to motnjo hranjenja se tudi bolj nagibajo k psihičnim boleznim, najbolj k depresiji.

NE LE NEŽNEJŠI SPOL

Moški
Motnje hranjenja zmotno veljajo za izključno ženske bolezni. Hkrati so to bolezni, ki so povezane z močnimi občutki sramu in krivde. Če to seštejemo, razumemo, da moški toliko težje poiščejo pomoč. In vendar: približno 10 odstotkov ljudi z motnjami hranjenja je moških. Razlogi za to niso znatno različni od ženskih, najstniških ipd. Tudi moški so pogosto žrtve zlorab, prihajajo iz neurejenih družin in se skušajo izkazati pred vrstniki. Enako kot ženske imajo tudi nekateri moški slabo samospoštovanje, so perfekcionisti, karieristi, ne vedo, kako izražati čustva, izogibajo se konfliktom, postavljajo potrebe drugih pred svoje in imajo občutke manjvrednosti.

Otroci
V današnji družbi je tudi vedno več otrok, starih celo manj kot dvanajst let, z motnjami hranjenja ali z željo po hujšanju. Najpogostejši sta anoreksija in kompulzivno prenajedanje, narašča pa tudi odstotek bolnikov z bulimijo. Večjemu tveganju so izpostavljeni otroci, ki odraščajo v neurejenih družinah in v družinah, kjer so pogoste psihične ali spolne zlorabe. Če otrok ne more nadzorovati tega, kar se med zlorabo dogaja v njegovem telesom ali z njim, pa lahko nadzoruje vnos hrane. Stradanje je način, s katerim poskuša izginiti, se "izklopiti". Na ta način se spopada z več čustvi, ki jih doma sicer ne more izražati: z jezo, žalostjo, osamljenostjo, zavrženostjo, strahom in bolečino. Nevarno je tudi, če so starši preobremenjeni s svojim videzom in telesno težo, saj tako otroku sporočajo, da je videz zelo pomemben. Nekateri starši zmotno zamenjajo otrokovo telesno maščobo z dejansko maščobo in ga silijo v hujšanje, dieto; to ne samo, da ni prav, temveč tudi kruto. Nevarna so tudi dvojna merila za sinove in hčere; starši spodbujajo dečke k hranjenju, da bi postali veliki in močni, dekletom pa jo odrekajo, da bi bile vitke. Mnoge matere hčeram sporočajo, da je edini način, da bodo dobile moškega in da bodo srečne, ta, da so vitke. Nenazadnje sta tu sta televizija in industrija igrač, ki otrokom že v rosnih letih pošiljata sporočila, da je nujno in pomembno biti vitek. Igrače, kot je Barbika, so za otroka najslabši zgled in najslabši možen vzor.

Najstniki
Motnje hranjenja lahko prizadenejo tudi najstnike. Puberteta je eno od najbolj stresnih življenjskih obdobij. To je čas, ko najstniki odkrivajo, kdo in kaj so, ko so čedalje bolj neodvisni, ko oblikujejo prijateljstva in prva partnerstva ... Za mnoge je vstop v puberteto zelo čustveno, stresno, zmedeno in zastrašujoče obdobje. Če se s težavami, ki jih prinaša odraščanje, težko spopadajo, lahko podležejo motnjam hranjenja. Puberteta je stresna tudi zaradi telesnega razvoja. Pogost je namreč sram zaradi lastnega telesa in strah pred fizičnim odraščanjem; mnoga dekleta skušajo telo zadržati v "prvotnem" stanju. Poleg tega so najstniki pod velikim pritiskom, da bi se vključili v družbo. Skrbi jih, kaj si o njih mislijo drugi, in si prizadevajo, da bi se ujemali s predstavo družbe o "idealnem", da bi bili le sprejeti. Pomembno je tudi družinsko okolje. Če najstnik odrašča v neurejeni družini, lahko razvije motnjo hranjenja zato, da bi dobil nadzor, blokiral negativna čustva ali da bi se kaznoval, sploh če se krivi za zlorabo. V družini so lahko alkoholizem, droge, smrt ipd. Če se o teh in podobnih težavah z njim nihče ne pogovarja ali če mu jih nihče ne pomaga reševati, je najstnik osamljen, žalosten, zmeden - in se zateče k motnji hranjenja. In končno, stresen je tudi pritisk staršev glede šolskega uspeha. Mnoge najstnice pa se naučijo hujšati prav z opazovanjem svoje matere in so prepričane, da je najpomembneje v življenju biti vitek.

Študenti
Tu so še študenti, ki jih je med ljudmi z motnjami hranjenja vsako leto več. Ko vstopijo na fakulteto, izkusijo celo vrsto različnih občutkov in čustev. Za seboj pustijo stvari, ki so jim najbolj domače: družino, prijatelje, domače mesto in druge stvari, ki so v njih vzbujale občutek varnosti. Nenadoma vstopijo v nov svet, poln novih odgovornosti in ljudi, zato je to obdobje lahko zastrašujoče in osamljeno. Urnik je nabit, študenti so poleg tega pod pritiskom rokov, izpitov in vse pogostejšega honorarnega dela. Ko ti pritiski postanejo prehudi, se nekateri zatečejo k motnjam hranjenja kot načinu pozabe na to, kar se jim dogaja. Če porabijo ves čas samo za hrano, nimajo časa misliti na nič drugega. Drugi menijo, da je edini način, da jih bodo drugi sprejeli, vitkost. Spet tretji se zatečejo k bulimiji ali h kompulzivnemu prenajedanju.

Športniki
In končno, ne pozabimo na športnike. Potencialno nevarni športi so vsi, pri katerih je poudarek na vitkosti: gimnastika, umetnostno drsanje, ples, sinhrono plavanje, kolesarjenje ipd. Športniki skušajo biti vitki, da bi ustregli trenerjem - ti jih nenehno kritizirajo in se spotikajo ob njihovo postavo - in sodnike, ki pojmujejo vitkost kot pomemben dejavnik pri točkovanju umetniškega vtisa. Ni odveč omeniti, da so športniki z motnjami hranjenja zaradi skrajnih telesnih naporov izpostavljeni večjemu tveganju zaradi zdravstvenih zapletov.

NA POMOČ!


Najtežje si je priznati in sprejeti dejstvo, da smo zboleli za katero od oblik motenj hranjenja. Naslednja težka stvar je poiskati pomoč. Bolniki z motnjo hranjenja sprva menijo, da je to izključno njihova težava in da se morajo z njo spopasti sami. Že misel na to, da bi se komu zaupali, je pogosto zastrašujoča. Bojijo se reakcij in se nenehno sprašujejo: Mi bodo verjeli? Bodo jezni name? Me bo zapustil(a)? Kam me bodo zaklenili? Bodo mislili, da sem nor(a)?Najbolje je, da se najprej pogovorimo z nekom, ki mu resnično zaupamo in s katerim nam ni neprijetno: denimo prijatelju ali družinskemu zdravniku. Sledila bo prva neprijetna reakcija: šok, zmeda, zaskrbljenost, jok. Morda so naši bližnji že dalj časa slutili, kaj se z nami dogaja. Morda ne vedo, kako se sploh odzvati - morda bodo obnemeli ali zastavili celo vrsto vprašanj. Ne glede na to, kakšen je odziv, si zapomnimo, da oseba, ki smo se ji zaupali, lahko potrebuje več dni, da dojame, kaj ji želimo sporočiti. Pomembno je tudi, da ji povemo čimveč podrobnosti o našem početju. Prav jeza, bes, predvsem pa občutki krivde so namreč najpogostejše posledice nepoznavanja bolezni; človek, ki ne razume, tudi ne more sprejeti! Zato mu povejmo, da od njega ne pričakujemo razumevanja, ampak da želimo, da sprejme težavo in nas pri njenem reševanju podpre. In končno, za to, da nekomu povemo, s kakšno boleznijo se spopadamo, potrebujemo veliko poguma, zato bodimo ponosni nase, ko nam to naposled uspe!

KAKO POMAGATI?
Če smo na oni strani pola - torej v vlogi "prejemnika" informacije o bolezni bližnjega, bodimo strpni in razumevajoči. Poučimo se o bolezni in njenih posledicah ter pozabimo na stereotipno razmišljanje, da so motnje hranjenja povezane s hrano; v resnici so namreč le simptomi globljih težav. Bolnika spodbujajmo k iskanju strokovne pomoči. Nikdar ga ne silimo jesti in ne komentirajmo njegovega videza. Pomembno je, da smo pozitivni in razumevajoči. Ljudje z motnjo hranjenja imajo namreč izredno slabo samospoštovanje. Bolniku dajmo vedeti, da ga imamo radi, da je za nas zelo pomemben in da mu stojimo ob strani. Ne osredotočimo se na njegovo vedenje in se o tem ne pogovarjajmo; raje se pogovorimo o tem, kaj čuti v sebi. Pomembno je tudi, da bolnika ne krivimo za njegovo bolezen in se ne jezimo nanj. Poslušajmo, kaj nam govori, in ne dajajmo prehitro mnenj in nasvetov - ne prevzemimo vloge terapevta; strokovno pomoč prepustimo drugim. Nadzor prevzamemo le, če je bolnik življenjsko ogrožen; v tem primeru se čimprej posvetujemo z zdravnikom ter pospešimo hospitalizacijo in nadaljnje zdravljenje, le to mu namreč lahko reši življenje. In še nekaj si velja zapomniti: ne glede na to, kako zelo imamo radi človeka, ki je zbolel za katero od motenj hranjenja, je to, da mu prisluhnemo in stojimo ob strani ter poskušamo pomagati po najboljših močeh, največ, kar lahko storimo. Pomagati nekomu s takšno boleznijo je namreč fizično in psihično skrajno naporno, Zato je pomembno, da se tudi sami ne izgubimo v njegovi težavi; proces ozdravitve je dolg in v tem času moramo skrbeti tudi zase.

NI IDEALNE POTI, JE PA MOŽNO
Motnje hranjenja je mogoče zdraviti le, če si obolela oseba to želi! To pomeni, da je motivirana za spremembe v svojem življenju. Pomembno je, da jih odkrijejo dovolj zgodaj; hitreje ko se oseba odloči za zdravljenje, bolj je verjetno, da bo pri tem uspešna, in nasprotno: dlje ko vztraja pri neustreznih vedenjskih vzorcih, težje jih je premagati, a tudi njihove učinke na telo in zdravje. Prvi korak k ozdravitvi je popolni telesni pregled, s katerim zdravniki izključijo možnost druge bolezni (denimo endokrinološke). Ko zdravnik ugotovi, da gre za motnjo hranjenja, se odloča o nadaljnjem zdravljenju. Bolniku ponudi različne možnosti zdravljenja: sodelovanje v skupini za samopomoč ali psihoterapevtski skupini, vključitev v psihiatrično ambulantno ali bolnišnično zdravljenje. Če gre zaradi izrazite podhranjenosti za življenjsko ogroženost, osebni ali šolski zdravnik bolnika napoti k internistu, ki ukrepa naprej.
Idealnega načina zdravljenja ni. Ker so motnje hranjenja zapletena kombinacija čustvenih, telesnih in širših socialnih težav, je enako zapleten tudi postopek zdravljenja, ki je prikrojen vsakemu bolniku posebej. Najuspešnejše je psihoterapevtsko zdravljenje, ki je usmerjeno v odkrivanje vzrokov nastanka motnje in ponuja bolniku oporo pri spreminjanju življenjskih navad ter vzorcev čustvovanja in mišljenja. Večinoma sta v rabi vedenjsko-kognitivna in dinamsko-razvojna psihoterapija. Pri mlajših bolnikih je nujna tudi vključitev družine in po potrebi uporaba družinske psihoterapije. Zdravljenje je dolgotrajno in naporno ter za vsakega bolnika različno.

POVRATNIKI
Med "ozdravljenimi" bolniki z motnjami hranjenja je, tako kot pri številnih drugih boleznih in odvisnostih (značilna sta kajenje in alkoholizem), veliko "povratnikov". To je normalen del zdravljenja in občasno vračanje k škodljivim vedenjskim vzorcem moramo pričakovati; lahko traja en dan, teden dni ali celo dlje, sprožijo pa jih lahko stresni dejavniki. Kljub temu pa to ne pomeni, da nam je pri zdravljenju spodletelo in da smo brezupen primer. Ozdravljenje namreč ne pomeni le odsotnosti simptomov, ampak predvsem ustrezno psihosocialno funkcioniranje. To po domače pomeni, da se dobro počutimo v svoji koži.
Kako torej preprečiti, da bi znova zapadli v skušnjavo? Zlasti pomembno je, da se zaradi "prekrška" ne kaznujemo, ampak si dopovemo, da nobeno okrevanje ne poteka popolno. V težkih časih se pogovorimo s prijateljem ali s kom drugim, ki nam je blizu. Pomembno je tudi, da se ne izoliramo. Razmislimo, zakaj je prišlo do simptoma, in načrtujmo, kako preprečiti, da se ne bo več zgodil. Ne posegajmo po "alternativnih" skušnjavah, kot so droge in alkohol, saj te niso nadomestek za našo bolezen. Posvetimo se raje sebi in počnimo nekaj, kar nas res veseli. Mislimo pozitivno; če bomo prepričani, da ne bomo nikdar ozdraveli, bo to najbrž res težje. In ne oklepajmo se minulih spodrsljajev, saj preteklosti ne moremo spremeniti. Ne skrbimo, kako bomo zmogli jutri, ker prihodnosti ne moremo napovedati. Zdravljenje je proces, ki poteka dan za dnem; živimo torej za danes!

JESTI NORMALNO
Začeti z normalnimi prehranskimi navadami po preboleli motnji hranjenja je dolgotrajen proces, ki se ga moramo, da ne bi izgubili nadzora, lotiti postopoma. Končni cilj, ki si ga zastavimo, je pojesti po tri nedietne obroke in od dva do tri prigrizke na dan. Ogljikovi hidrati (žitarice, testenine, riž, kruh, sadje in zelenjava) bi morali sestavljati od 50 do 60 odstotkov celotnega dnevnega vnosa, proteini (jajca, rdeče meso, mlečni izdelki) pa od 10 do 15 odstotkov.
Če ste preboleli anoreksijo, skušajte pojesti od šest do osem manjših obrokov na dan, in to vsak dan ob istem času. Sprva jejte lažje prebavljivo hrano. Najprej boste sicer čutili napihnjenost in tudi dejansko vam lahko okončine in obraz zatečejo zaradi zadrževanja vode, toda to je normalen in začasen pojav, ki traja od šest do osem tednov in ne pomeni, da se redite! Napihnjenost je sestavni del vzpostavljanja normalnega hranjenja, privajanja telo nanj in znak, da se telo zdravi. Če ste preboleli bulimijo ali kompulzivno prenajedanje, priporočajo po tri nedietne obroke in tri prigrizke na dan, po možnosti vsakič ob istem času. Izogibajte se hranjenju po sedmi uri zvečer. Obroki naj bodo skrbno načrtovani; ne pojejte več, kot ste si zastavili.

IN KONČNO ...
... nenehno si dopovedujte, da ste vreden človek in da vaša telesna teža ni sestavni del tega, kar mislite o sebi oziroma na to ne sme vplivati. Preveč časa in denarja zapravimo za doseganje "idealne" postave ter premalo za nas same in vse, kar nas resnično osrečuje. Bodimo ponosni na to, kar smo, in na naše dosežke. In ne dovolimo si, da nam tehtnica narekuje življenje!


Leina zgodba
Lea, zdaj uspešna menedžerka v enem od slovenskih podjetij, je zbolela za bulimijo pri osemnajstih letih: "Nenavadne prehranske navade so se začele, ko sem ob koncu srednje šole začela z dieto in v kombinaciji s telovadbo izgubila precej kilogramov. Redno sem jedla ogromne količine hrane in ohranjala stalno težo z bruhanjem. Zaradi tega sem bila pogosto depresivna, jezna in zaskrbljena. Ker nisem razumela svojega obnašanja, sem bila prepričana, da ga tudi drugi ne bodo. Počutila sem se izolirano in osamljeno. Ko mi kaj ni šlo od rok, sem to premagala s prenajedanjem. Pojedla sem lahko več vrečk sladkarij ali več kosov torte naenkrat in navadno nisem odnehala, dokler nisem bila izčrpana ali me je od 'polnosti' vse bolelo. Nato sem od samega gnusa nad sabo vso to hrano izbruhala," pojasnjuje.

Lea se je svojih prehranskih navad tako sramovala, da jih ohranjala zase, dokler ni nekega dne poskušala narediti samomora. K sreči ji ni uspelo. "Starši so me odpeljali v bolnišnico, sledilo je dolgotrajno zdravljenje pri terapevtu, sprva doma, nato še v tujini. Brez pomoči in razumevanja staršev ter brez strokovnjakov mi ne bi nikdar uspelo. Če danes pomislim, kako sem tedaj mučila svoje telo, se zgrozim sama nad sabo. Vsem, ki počnejo to, kar sem počela jaz, svetujem, naj čimprej poiščejo pomoč. Takšno trpinčenje resnično ni potrebno!"

Nekaj praktičnih nasvetov:
* Sprva prakticirajte "mehansko" hranjenje. To pomeni, da jeste ob vnaprej določenih urah, pa naj ste lačni ali ne. Psihološki mehanizem, ki signalizira lakoto in sitost, namreč zaradi prestane bolezni morda ne deluje pravilno. Sčasoma se bodo ti signali vrnili in vam omogočili vedeti, kdaj ste lačni in kdaj siti.
* Na začetku se izogibajte hrani, ki v vas vzbuja občutke krivde.
* Tehtnico zaprite v omaro.
* Po vsakem obroku se zamotite s stvarmi, ki jih radi počnete. Prenehajte šteti kalorije, saj vas to odvrača od zdravega hranjenja.
* Zapomnite si, da se od nobene hrane ne boste zredili, če boste jedli zmerno. Zato prenehajte kupovati "dietno" hrano, ampak se raje odločajte za tisto, ki jo imate res radi.
* Na hrano mislite kot na zdravilo; že res, da je morda nočete jesti, a če želite ozdraveti, jo morate!

NASVETI ZA STARŠE
* Imejmo jih radi in jim to pokažimo, podpirajmo jih in spodbujajmo h grajenju samospoštovanja. Če je otrok vzgojen v ljubezni, obstaja manj možnosti, da bo prevzel definicijo družbe o "idealni" postavi, in več možnosti za to, da bo ljubil svoje telo, ne glede na to, kakšno je.
* Otrok se mora zavedati, da smo ponosni nanj in da ga ljubimo zaradi tega, kar je, in ne zaradi njegovega videza.
* Spodbujajmo jih k izražanju čustev in poslušajmo, kaj nam želijo povedati.
* Vključimo se v njihovo življenje in jim namenjajmo pozornost, ki jo potrebujejo, pri tem pa jim omogočimo tudi zadostno mero zasebnosti.
* Učimo jih, da je pomembno, kaj je v človeku in ne kakšen je videti, ter da morajo spoštovati ne samo sebe, temveč tudi druge.
* Če opazimo, da se otrok po tolažbo zateka k hrani, se z njim pogovorimo. Naj nam zaupa svoje misli in občutke. To bo seveda lahko naredil le, če smo ga tega naučili. Naučili pa smo ga z lastnim zgledom.
* Kritiziranje otroka zaradi njegove telesne teže je najslabše, kar lahko storimo. Starši, ki otroka silijo k hujšanju, ga ponižujejo, osramotijo in v njem vzbujajo občutek manjvrednosti. Nič od naštetega ga ne spodbudi k hujšanju, ampak le še poglobi občutke sovraštva do samega sebe in pospeši prenajedanje.
* Kot starši moramo biti dober vzor otroku. To pomeni, da se moramo tudi sami zdravo prehranjevati, predvsem pa se znati postaviti zase, se skregati, pobotati, si privoščiti, si pokazati ljubezen ...
* Otroka nikdar ga ne silimo jesti, če tega ne želi; v nasprotnem primeru bo začel sovražiti čas za obrok in razvil nezdrav odnos do hrane. Hrana nikoli ne sme biti orodje kaznovanja ali nagrajevanja, marveč le čas prijetnega druženja.
* Otroka spodbujajmo k redni telovadbi; pomagajmo mu najti obliko gibanja, ki mu najbolj ustreza in v kateri uživa on in vsa družina.
* Najstnika spodbujajmo, naj se potrudi po najboljših močeh, ne pa da dosega najboljše ocene. Naj bo ponosen na to, kar je, in naj se ne vdaja vrstniškemu pritisku. Nagrajujmo trud in ne le doseženega cilja.
* Če vključimo otroka v vrhunski šport, ga spremljajmo vsaj na nekaj treningov, predvsem na začetku, ter opazujmo trenerja in njegove vadbene metode. Otroka poučimo, da mora biti ponosen na to, da tekmuje, ne glede na to, katero mesto doseže.

ZASTRAŠUJOČE STATISTIKE
Med ljudmi z motnjami hranjenja je v povprečju kar 90 odstotkov žensk. V splošni populaciji oboleva za anoreksijo približno en odstotek ljudi. Ta številka ne narašča že zadnjih deset let. Pri bulimiji so številke povsem drugačne: pred desetimi leti se je pisalo o enem odstotku, pred petimi o 2 do 3 odstotkih, zdaj pa že o več kot 3 odstotkih splošne populacije. Zastrašujoče je dejstvo, da se starostna meja niža; v Sloveniji več kot polovica deklet, starih od 11 do 15 let, meni, da so predebele in se s ciljem pridobivanja "idealne" telesne teže zatekajo k različnim dietam.

VZROKI ZA MOTNJE HRANJENJA
Vzroki, ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja, so številni in le redko lahko pri posameznem bolniku izluščimo le enega pomembnega. Večinoma gre za kombinacijo več vzrokov, ki določeno osebo počasi, vendar vztrajno vodijo v eno od motenj hranjenja. Med pogostejše vzroke štejemo:
* Biološko-genetske: o Čezmerna telesna teža pri rojstvu ali v otroštvu.
o Specifične osebnostne poteze (pridnost, storilnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, velik dvom v svoje sposobnosti, natančnost ...).
* Socio-kulturne:
o Vpliv medijev - ideal lepote (biti suh).o Spremenjena vloga žensk (biti mora zaposlena in hkrati izpolnjevati vse "tradicionalne" naloge žensk).
* Družinske: o Kronične duševne in telesne bolezni katerega od staršev, zaradi česar otrok ne more vzpostaviti ustreznega občutka varnosti in posledično samozaupanja, saj ves čas živi v negotovosti, kdaj bo očka ali mamica spet na zdravljenju ali "čuden/čudna".
o Nefunkcionalni partnerski odnos (nenehni prepiri, nesoglasja, otrok mora prevzemati vlogo amortizerja, razsodnika, pogajalca ... med staršema). Funkcionalen partnerski odnos je eden od najmočnejših zaščitnih dejavnikov za otrokov psihosocialni razvoj.o Nefunkcionalen odnos med starši in otrokom: enako škodljivo je, če smo do otroka pretirano zaščitniški in ga ubranimo "vsega hudega", kot to, da ga prepuščamo samega sebi. Posledica obojega je, da se otrok ne znajde med vrstniki, se čuti nezadostnega in manjvrednega.
o Pogoste diete v družini: kadar kateri od staršev zaradi čezmerne telesne teže ves čas hujša, bo to zagotovo postal sestavni del otrokovega življenja, saj bo to edino, kar pozna. o Duševna, telesna in spolna zloraba.
o Nezdružljivost med otrokom in starši: to pomeni, da imata starša, ki imata zelo dober partnerski odnos in sta tudi izvrstna starša, otroka, ki ne dosega njunih sposobnosti. Čeprav od njega ne pričakujeta nič več, kot zmore, se otrok ves čas čuti manjvrednega, saj je ena od razvojnih nalog adolescence ta, da otrok vsaj na enem področju doseže oziroma preseže starše. Posledično se razvijeta slaba samopodoba in samospoštovanje.
Zelo pomembno se je zavedati, da pri odkrivanju vzrokov za določeno motnjo hranjenja nikakor ne gre za iskanje krivde, ki je prvi občutek, ki ga starši začutijo, ko izvejo, da je otrok zbolel. Gre le za pomembnost poznavanja vzrokov za ustrezno obravnavo.
Raziskovanje vzrokov motenj hranjenja poteka v dveh vzporednih smereh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) ter psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo mogoče in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.

NEVARNE METODE
* Sirupi, ki spodbujajo bruhanje. Njihova redna uporaba lahko oslabi srčno mišico, povzroči nereden srčni utrip, bolečine v prsih, težave z dihanjem, pospešeno bitje srca in zastoj srca.
* Odvajala. Odvajala (laksativi) nimajo skoraj nobenega vpliva na izgubo telesne teže, saj so se kalorije absorbirale že pred začetkom njihovega delovanja. To, da smo po uporabi odvajal shujšali, se nam zdi zaradi izgubljene tekočine, vendar je ta občutek samo začasen. Telo bo namreč začelo zadrževati vodo v naslednjih 48 do 72 urah. Toda posledice, ki jih imajo laksativi na naše telo, so lahko zelo nevarne: krvava driska, neravnovesje elektrolitov, dehidracija, zaprtje, bolečine v trebuhu, zaspanost in bruhanje, v najhujšem primeru celo smrt.
* Diuretiki. Tako kot odvajala nam tudi diuretiki dajejo začasen občutek izgube telesne teže, vendar z njimi izgubimo samo življenjsko pomembne tekočine in elektrolite. Neravnovesje elektrolitov lahko povzroči okvare ledvic, srca in jeter.
* Tablete za hujšanje. Večina "shujševalnih" tablet na trgu ni varnih, saj imajo nevarne stranske učinke in lahko povzročijo celo smrt, nereden srčni utrip, zaspanost, drisko, vrtoglavice, bolečine v prsih, težave z dihanjem, tesnobo, visok krvni tlak, suha usta in srčni zastoj, povzročajo pa tudi odvisnost.

OSEBNOSTNE LASTNOSTI
Osebe z motnjami hranjenja imajo nekatere skupne osebnostne lastnosti: hlepijo po popolnosti, postavljajo si visoka merila in se želijo nenehno dokazovati. Potrebe drugih so jim pomembnejše od lastnih, spremembe njihovih načrtov pa jim povzročajo stisko. Menijo, da je edini nadzor, ki ga imajo v življenju, nadzor nad hrano in težo. Imajo slabo samospoštovanje in zanikajo, da je z njimi in njihovo prehrano karkoli narobe. So perfekcionisti, dobri dijaki in študenti, pogosto tudi izvrstni športniki.


DEDNOST ALI OKOLJE?
"Motnje hranjenja, anoreksija bolj kot bulimija, so tako kot večina duševnih motenj odvisne od vpliva dednosti in okolja, predvsem pa prepletanja enega in drugega skozi posameznikov osebni razvoj," pojasnjuje doc. dr. Andrej Marušič, dr. med., spec. psihiatrije, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji.


"Ker gre za zapletene vzorce, ne moremo govoriti o enem samem dejavniku okolja (mati je takšna in takšna) ali enem samem genetskem dejavniku (serotoninski receptor je takšen in takšen). Govorimo o tako imenovanem multifaktorskem in poligenetskem modelu razvoja motnje hranjenja, kar z drugimi besedami pomeni, da je razvoj motnje odvisen od številnih genetskih dejavnikov in številnih dejavnikov okolja. Več dejavnikov z ene ali druge strani ko se nabere pri posamezniku, večja je verjetnost, da bo oseba razvila posamezno motnjo hranjenja. Znano je, da je vpliv genetskih dejavnikov pomembnejši pri anoreksiji kot pri bulimiji, kjer je veliko močnejši vpliv medijev. Zato je pogostost anoreksije po vsem svetu precej podobna, pogostost bulimije pa je veliko bolj navezana na zahodno kulturo. Pri tem ne smemo pozabiti, da se lahko motnji tudi prepletata. Iz tega izhaja, da se deduje nagnjenje k razvoju dane bolezni, ne pa bolezen. Biološki sorodniki osebe z anoreksijo bodo tako z večjo verjetnostjo razvili podobno motnjo kot tisti, ki v sorodstvu nimajo te bolezni. Ni pa nujno, da jo bodo tudi zares razvili. Če je okolje ugodnejše, se tveganje zmanjša!"

Ali prehranjevalne navade v družini vplivajo na motnje hranjenja?
"Prehranjevalne navade v družini so odvisne od genetske strukture družinskih članov in dejavnikov okolja: razvitosti družbe, premožnosti družine ipd. Ker gre za skupino več ljudi, je vpliv genetike takoj manjši, pomembnejša pa so družbena pravila te skupine. Posamezna oseba v družini ima lahko tak status (oče, mati, ded ...), da bo njegova ali njena osebnostna struktura (in s tem tudi njegova/njena genetika) bolj vplivala na družinsko folkloro (sem spadajo tudi prehranjevalne navade) kot osebnostne strukture drugih ljudi. Potemtakem je to dejavnik, ki nedvomno vpliva na morebiten razvoj motenj hranjenja; vpliva na tveganje za razvoj bolezni, še bolj pa na specifične lastnosti te motnje pri posamezni osebi. Anoreksija nervoza ali bulimija nervoza ima torej po svoje "okus" družine, iz katere izhaja posameznik s to boleznijo."

Kakšen je psihološki profil osebe z motnjami hranjenja (anoreksija, bulimija)? Se psihološki profil osebe z anoreksijo pomembno razlikuje od psihološkega profila osebe z bulimijo?
"Razlike nedvomno obstajajo. Ne smemo pozabiti, da se bolezni lahko tudi prepletata, včasih celo tako zelo, da niti ne vemo, katera motnja je primarnejša. Ko gre za osebnostne lastnosti enih in drugih lahko zelo grobo, vendar nekoliko umetno, razlikujemo med obsesivno-kompulzivnimi osebnostnimi potezami, skupaj s pedantnostjo pri anoreksiji in impulzivno-depresivno osebnostno naravnanostjo, skupaj z večjo nagnjenostjo k odvisnostim pri bulimiji."

Kakšni so pravzaprav psihološki vidiki, ki so v ozadju motenj hranjenja, in v kolikšni meri lahko nanje vplivamo?
"Psihološki vidiki so pomembni na vsakem koraku razvoja in pri vsaki duševni motnji. Tudi psihološki vidiki so pod vplivom genetike in okolja. Na prvo vplivamo težko, na drugo pa prek različnih vzvodov. Pomemben je vpliv vzgoje, ki ima lahko za posledico različno visoko samozavest. Samozavestna oseba bo pri tehtanju, ali naj poje tortico ali ne, težko izbrala vmesni izhod, namreč zaužitje tortice in nato bruhanje. V razvoju posamezne osebnosti so možne različne variacije na določeno genetsko temo. Na to, katera variacija se bo odigrala, vplivajo starši, vrtec in šola, prijatelji in partner, čedalje bolj pa tudi oseba s svojo voljo."

Kakšen je potek zdravljenja osebe z motnjami hranjenja, koliko časa traja in kakšna je njegova uspešnost? Se lahko taka oseba ozdravi sama, brez strokovne pomoči?
"Pri vsaki duševni motnji smo dolžni govoriti o tem, da se jih je mogoče zdraviti. Če jih ni mogoče pozdraviti, je takšnim ljudem mogoče pomagati na različne načine, denimo povečati telesno težo (tudi proti njihovi volji), da si ne bi nakopale vrsto sekundarnih motenj, kot je na primer osteoporoza. Uspešno lahko zdravimo pridružene motnje, denimo depresijo, to pa poveča kakovost njihovega življenja. Kot pri drugih boleznih tudi na tem področju poznamo enostavnejše in zapletenejše primere. Pri težjih primerih tudi težje pridemo do rešitve. Med njimi je tudi več primerov, ki so rezistentni, torej odporni na zdravljenje. Skratka, minili so časi, ko so osebo in njeno bolezen obravnavali črno-belo: bolezen ima ali jo nima, bolezen lahko ozdravimo ali ne ... Gre za razsežnost od plus neskončno do minus neskončno; oseba, ki je imela v preteklosti jasno klinično sliko anoreksije, zdaj pa je nima več, morda nima najbolj normalnega odnosa do hrane, vendar si je uredila življenje in živi za svoje razmere optimalno življenje.Zdravljenje brez strokovne pomoči? Hm, saj sami poznate odgovor. To je možno samo, če je motnja zelo blaga."


Najbolj sveži podatki iz svetovne literature:

Hoek in van Hoeken (2003) ugotavljata prevalenco (koliko primerov že obstaja) in incidenco (koliko primerov se na novo pojavi na leto):
* Prevalenca anoreksije nervoze med mladimi ženskami: 3 na 1000.
* Prevalenca bulimije nervoze: med mladimi ženskami 1 na 100 in med mladimi moškimi 1 na 1000 (številka je veliko večja kot pri anoreksiji!).
* Ocena prevalence motnje prenajedanja: vsaj 1 na 100.
* Incidenca anoreksije nervoze: 8 novih primerov na 100.000 prebivalcev na leto.
* Incidenca bulimije nervoze: 12 na 100.000 prebivalcev na leto (spet več kot v primeru anoreksije!).
* Zelo majhen delež vseh teh primerov je voden znotraj zdravstvene mreže! (To pomeni, da gre za velik javnozdravstveni problem, ki je v primeru čedalje pogostejše bulimije vezan na zahodno kulturo, ki ji pripadamo).

Zipfel in kolegi (2000) ugotavljajo prognozo anoreksije nervoze 21 let po prvem sprejemu v bolnišnici zaradi anoreksije nervoze:
* 50 % popolna ozdravitev.
* 10 % bolnikov ima še vedno klinično sliko anoreksije nervoze.
* 15 % bolnikov je umrlo zaradi vzrokov, povezanih z anoreksijo nervozo (podatki se ujemajo s predhodnimi raziskavami!).


KAM PO POMOČ?
Asist. mag. Karin Sernec, dr. med., spec. psihiatrije, Psihiatrična klinika Ljubljana, Klinični oddelek za mentalno zdravje: "Dandanes sociologi in antropologi uvrščajo motnje hranjenja med etnične motnje. To so motnje, pri katerih ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti ter spremembami v družbenopolitičnem okolju. Če torej motnje hranjenja želimo razumeti tudi s sociološkega in antropološkega vidika ter jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da bistvo anoreksije in bulimije ni posnemanje telesne bolezni, ampak manipuliranje s hrano, preokupacija s svojim telesnim videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v določenem okolju (diete, vitkost, telesni trening in skrb za telo) ter jih uporabijo kot obrambo za rešitev svojih intimnih stisk, katerih skupni imenovalec je iskanje in oblikovanje svoje identitete.
Kaj pa družina? Na individualnem, intimnem področju lahko opravki, obredi in vidni rezultati postopkov, povezanih z dieto, vzbujajo občutek zadovoljstva, učinkovitosti, mojstrstva in celo evforije (to lahko nadomesti predhodne občutke praznine in depresije). V družini, kjer se je prej tak posameznik počutil spregledan ali odpisan, zdaj to ne more več biti, v kulturi, ki tako visoko ceni vitkost, pa to pomeni uspeh in celo zmagoslavje.Pogosta skupna značilnost družin z bolnicami z anoreksijo je njihova kontroliranost navzven in navznoter. Člani družine se izogibajo in bojijo sporov ter vzdržujejo podobo popolnosti v vseh pogledih. V družinah bolnic z bulimijo je pogosteje mogoče prepoznati konfliktno situacijo, ki je člani družine ne zmorejo rešiti; ta je vzdrževalec ali pa posledica vsesplošne zmede, ki vlada v njihovih odnosih.
Raziskovanje vzrokov motenj hranjenja poteka po dveh vzporednih poteh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) ter psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo možno in jih je že možno uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov. Smrtnost pri osebah z anoreksijo nervozo je težko opredeliti, saj kot vzrok smrti navajajo le neposredni vzrok (odpoved srca, dihanja, srčna aritmija ...), ne pa stanje, ki je posredni, vendar ključni vzrok (denimo anoreksija nervoza). Posledično so tudi dejanske številke zelo različne in vprašljive. V relevantni literaturi se gibljejo med petimi in desetimi odstotki obolelih, nekateri avtorji pa navajajo tudi višje odstotke. Smrtnost pri osebah z bulimijo je minimalna (manj kot 1 %) in je večinoma posledica razpoka požiralnika ali želodca zaradi prevelike količine zaužite hrane."

Enota za zdravljenje motenj hranjenja (EMH) je začela delovati pred dobrimi štirimi leti v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana, na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani na Zaloški 29.

Nad 17. letom

EMH v Ljubljani je nastal kot odgovor na naraščajoče potrebe v slovenskem prostoru, saj dotlej ni bilo možnosti za bolnišnično zdravljenje niti za mladostnike niti za odrasle. Na oddelku je 12 postelj (8 ženskih in 4 moške). Vse bolnice, ki se zdravijo, imajo motnje hranjenja. Med moškimi imajo prednost tisti z motnjami hranjenja, sicer pa se zdravijo tudi moški s somatoformnimi in drugimi podobnimi psihičnimi motnjami (depresivne, anksiozne motnje). Na EMH se zdravijo osebe, starejše od 17 let.

Do 17. leta

Otroke z motnjami hranjenja do 15. leta starosti že dolgo ustrezno obravnavajo (bolnišnično) na Pediatrični kliniki v Ljubljani na Pedopsihiatričnem oddelku. Mladostniki, stari od 15 do 17 let, se zdravijo na Enoti za adolescentno psihiatrijo, ki je, tako kot EMH, del Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Indikacije za sprejem

Indikacije za sprejem na EMH v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana so: izražena klinična slika anoreksije nervoze, izražena klinična slika bulimije nervoze in izražena klinična slika kompulzivnega prenajedanja. Na tem oddelku ne obravnavamo oziroma zdravimo debelosti, razen če je vzrok kompulzivno prenajedanje. Za ustrezno oceno motnje hranjenja je treba upoštevati, da se klinična slika vsake posamezne motnje iz te skupine razvija več let in gre torej za proces. Hkrati je potrebno dobro poznavanje razvojne psihologije in psihopatologije otroštva, adolescence in zgodnje odraslosti.

Čakalna doba

Za sprejem na EMH se mora prijaviti bolnik/bolnica sam/sama. Čakalna doba niha med tremi in šestimi meseci. Čakalna doba pred sprejemom na EMH je terapevtsko ugodna, saj v tem času bolnik/bolnica redno obiskuje ustrezno psihiatrično ambulanto in/ali skupino za samopomoč, kjer ob pomoči strokovnjaka utrjuje in krepi ali celo gradi motivacijo. Brez lastne motivacije namreč zdravljenje tovrstnih motenj ni uspešno. V primeru življenjske ogroženosti se osebe z motnjami hranjenja zdravijo na internističnih oddelkih slovenskih bolnišnic.

Pogoji zdravljenja

Že pred sprejemom na EMH so bolniki/bolnice seznanjeni s pogoji zdravljenja, ki med drugim obsegajo: redno hranjenje v družbi drugih bolnikov, dejavno sodelovanje pri vseh psihoterapevtskih dejavnostih ter ohranjanje (bulimija nervoza) oziroma pridobivanje telesne teže (anoreksija nervoza).
Slovenski model bolnišničnega zdravljenja je večrazsežen ter upošteva posameznikove kognitivne sposobnosti in čustvene potrebe. V opisanem modelu zdravljenja motenj hranjenja ima pomembno mesto izobraževalni program o pomenu ustrezne prehrane in posledicah neustreznih prehranjevalnih navad, asertivni trening ter trening socialnih veščin, ki vsebuje tudi učenje reševanja težav in s tem preprečuje recidiv. Osnova zdravljenja je skupinska psihoterapija, ki obsega prvine vedenjsko-kognitivne in dinamske-razvojne psihoterapije.

Sodelovanje svojcev

Pomemben del zdravljenja je vključitev svojcev (staršev, partnerjev, sorojencev ...) v proces zdravljenja, zlasti pri mlajših bolnicah/bolnikih, ki se bodo po končanem zdravljenju vrnili v primarno družino. Seveda je za vključitev svojcev potrebna privolitev bolnika/bolnice. Vključeni so v tako imenovano skupino svojcev, ki poteka enkrat tedensko, po potrebi pa tudi v individualni program. Prva misel svojca, zlasti staršev, ko ugotovijo, da je njihov otrok zbolel je, "kaj sem naredil narobe?". V skupini svojcev ti pod vodstvom strokovnjaka lahko spregovorijo o svojih občutkih in ugotavljajo, kako pomagati otroku in tudi sebi. V delo s svojci so vključeni tudi informacijski pogovori o naravi bolezni, odnosu do hrane in prehranjevanja ter pomenu odraščanja in osamosvajanja.


Bolnišnično zdravljenje

Bolnišnično zdravljenje na EMH povprečno traja od tri do štiri mesece in ga delimo na tri faze:Prva faza je simptomatska, v kateri ob pomočjo predvsem vedenjsko-kognitivne psihoterapije pomagamo bolniku/bolnici vzpostaviti ustrezen odnos do hrane, pijače in telesne teže ter prek tega do samega sebe in svoje samopodobe.
Druga faza je psihodinamska, v kateri bolnik/bolnica ob pomoči skupinske in individualne psihoterapije prepoznava odnos do sebe ter dinamsko ozadje svoje motnje.Tretja faza je reintegracijska oziroma socialna. V njej bolnik/bolnica jasno in konkretno načrtuje svojo prihodnost, spremembe, ki jih želi okrepiti v okviru svojega ožjega in širšega socialnega okolja.
Po odpustu z Enote za zdravljenje motenj hranjenja se bolniki/bolnice vključujejo v dnevno oskrbo, nato pa v ambulantno zunajbolnišnično psihoterapevtsko skupino in nadaljnje ambulantno zdravljenje. Trajanje zdravljenja ni toliko odvisno od vrste motnje hranjenja kot od razvojnih zaostankov pri posamezniku. Prej ko motnja nastopi in globlje ko poseže v nastanek osebnostne strukture, daljše in zahtevnejše je zdravljenje.


ITM: večji od 12

Eden od pogojev za sprejem na EMH je telesna teža, pri kateri je indeks telesne mase (ITM) večji od 12 (normalni ITM je od 20 do 25). Osebe z nižjim indeksom telesne mase imajo namreč v tolikšni meri okrnjene kognitivne sposobnosti, da niso sposobne sodelovati v psihoterapevtskem zdravljenju. Osebe z indeksom telesne mase pod 12, ki somatsko niso stabilne, zdravijo na internih oddelkih slovenskih bolnišnic. Osebam z indeksom telesne mase, nižjim od 12 in s somatsko stabilnostjo, je bilo do januarja 2002 omogočeno zdravljenje v tujini. Od januarja 2002 so osnovni bolnišnični program zdravljenja motenj hranjenja razširili z dodatno intenzivno enoto. Namenjena je osebam, ki so se doslej zdravile v tujini (ITM < 12, somatsko stabilne). Intenzivno zdravljenje obsega: 24-urni nadzor, ustrezno hranjenje, internistično spremljanje telesnega stanja in psihiatrično spremljanje v smislu podpore ter izvajanje motivacijskega procesa.

Ekspertna skupina

V letu 2001 je bila ustanovljena tudi ekspertna skupina za zdravljenje motenj hranjenja, v katero so vključeni psihiatri, ki se v Sloveniji ukvarjajo z zdravljenjem motenj hranjenja, in predstavniki internističnih oddelkov slovenskih bolnišnic. Namen ekspertne skupine je oblikovanje smernic za zdravljenje in usklajevanje sodelovanja med psihiatrijo in interno medicino, kar je nujno glede na naravo bolezni. Ekspertna skupina si bo prizadevala tudi za širitev mreže za pomoč osebam z motnjami hranjenja v Sloveniji ter spodbujanje izobraževanja in raziskovanja na tem področju. Zadnja tri leta poteka "Šola motenj hranjenja", ki je prvo leto vključevala predvsem šolske zdravnike in pediatre, zadnji dve leti pa je namenjena tudi vsem splošnim zdravnikom, medicinskim tehnikom in nemedicinskemu osebju, ki se srečuje z osebami z motnjami hranjenja.
Posebnost slovenskega bolnišničnega modela zdravljenja motenj hranjenja je v tem, da gre za po spolu mešano populacijo bolnikov, sicer pa je primerljiv z belgijskim in kanadskim modelom.

Zdravljenje nemotiviranih oseb

Pred sprejemom na EMH so bolniki/bolnice vključeni/vključene v ambulantno zdravljenje, katerega nepogrešljiv del je tudi izvajanje motivacijskega procesa.Osebe s kritično težo (ITM < 12) in somatskimi težavami zdravijo na internističnih oddelkih, tiste brez somatskih težav pa so vključene v zdravljenje na intenzivni enoti, za kar je potrebno njihovo soglasje (podpis terapevtskega dogovora ob sprejemu).
Izkušnje kažejo, da se velika večina oseb z motnjami hranjenja želi zdraviti, hkrati pa podatki iz relevantne svetovne literature kažejo, da je uspešnost zdravljenja anoreksije nervoze od 40- do 60-odstotna, bulimije nervoze pa od 60- do 85-odstotna (odvisno od raziskave in uporabljenih meril, ki ovrednotijo funkcionalnost/kakovost življenja po ustreznem zdravljenju).Osebe, ki zavračajo zdravljenje, so še naprej vključene v motivacijski proces. V primeru življenjske ogroženosti, ko oseba zavrača zdravljenje, obstaja možnost kratkotrajne hospitalizacije proti njeni volji na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnic. Na takih oddelkih se zdravijo predvsem osebe z motnjami iz psihotičnega kroga, kar pa ni ugodno za osebe z motnjami hranjenja. Hkrati tovrstno zdravljenje ni pokazalo želenih rezultatov, saj je želja po spremembi življenja nujno potrebna za uspešno obravnavo.


V ŠTEVILKAH
Opisani model zdravljenja EMH evaluiramo od januarja 2001. Prvi rezultati so povsem primerljivi s podobnimi poročili po svetu, v nekaterih segmentih pa so celo boljši.
* Od januarja 2001 do vključno aprila 2004 smo zaradi motenj hranjenja obravnavali 124 oseb, 113 žensk (91 %) in 11 moških (9 %).
* Najmlajša bolnica je bila stara 17 let, najstarejša 38 let, najstarejši bolnik z motnjo hranjenja pa 40 let. Povprečna starost je bila 24 let.
* Spolno zlorabljenih je bilo 24 (21 %) bolnic.
* Sedem bolnic se je na EMH zdravilo dvakrat, ena bolnica pa trikrat.
* Med bolniki so bili trije z restriktivno anoreksijo, eden s purgativno anoreksijo, štirje z bulimijo nervozo in trije s kompulzivnim prenajedanjem.
* Štiriinpetdeset (43,5 %) bolnic se je zdravilo zaradi anoreksije nervoze, od tega 33 z restriktivno anoreksijo nervozo in 21 s purgativno anoreksijo nervozo, 62 (50 %) zaradi bulimije nervoze in 8 (6,5 %) zaradi kompulzivnega prenajedanja.
* Sedemindvajset od 113 bolnic ne spremljamo v naši evaluaciji, saj tega ne želijo, so predčasno zapustile zdravljenje in se ne oglašajo več. Pri njih torej ne moremo ovrednotiti trenutnega zdravstvenega stanja. Preostalih 86 bolnic spremljamo tudi po zaključku bolnišničnega zdravljenja.
* Med pomembne kazalnike uspešnosti zdravljenja, ki jih evaluiramo, sodijo: porast indeksa telesne mase (pri osebah z anoreksijo nervozo), pojavnost simptomov (prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal/diuretikov in čezmerna telesna dejavnost) ter ustrezno psihosocialno funkcioniranje.
* Glede na naštete kazalnike je bilo uspešno zdravljenih več kot 75 % bolnic, ki smo jih obravnavali zaradi anoreksije nervoze, in več kot 80 % bolnic z bulimijo nervozo. Pri bolnikih in bolnicah s kompulzivnim prenajedanjem so številke za zdaj še premajhne in zato statistična obdelava ni bila možna.


KLINIČNI ODDELEK ZA MENTALNO ZDRAVJE
Enota za zdravljenje motenj hranjenja, Zaloška 29, Ljubljana
Tel. (01) 587 49 49


DRUGI UPORABNI NASLOVI

KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Pediatrična klinika,
Služba za otroško psihiatrijo, Vrazov trg 1, LjubljanaSprejem za osnovnošolce
Tel. (01) 522 92 69

OVEREATERS ANONYMOUS - ANONIMNI ČEZMERNI JEDCI
Overeaters Anonymous, OA - slovenska skupnost, p. p. 4244, 1001 LjubljanaTel. (041) 762 049
E-naslov: oaslo@hotmail.com Http://www.geocities.com/oaslo/

MUZA - DRUŠTVO ZA USTVARJANJE IN KVALITETO ŽIVLJENJASvetovalnica za motnje hranjenja
Kongresni trg 1 (pritličje, sobi 10 in 11), LjubljanaTel. (01) 425 03 38 (ob sredah in četrtkih med 13. in 14. uro)
E-naslov: dmuza@hotmail.comHttp://users.volja.net/muza1

ZAVOD PU - Zavod za psihosocialno pomočProgrami za urejanje zasvojenosti
Ulica Stare pravde 2, LjubljanaTel. (01) 282 10 87, (031) 378 082
E-naslov: zavodPU@email.siHttp://users.volja.net/zavodpu66/

ŽENSKA SVETOVALNICA
Skupina za samopomoč za ženske z motnjami hranjenja inSkupina za svojce in prijatelje/ice oseb, ki imajo motnje hranjenja
Miklošičeva 14, LjubljanaTel. (01) 434 72 61.
E-naslov: zenska.svetovalnica@guest.arnes.si Http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/

POLIKLINIKA
Center za izvenbolnišnično psihiatrično obravnavoNjegoševa 4, Ljubljana
Tel. (01) 231 59 90
Forum na spletni strani med.over.net, kjer svetujejo strokovnjaki:
Http://med.over.net/phorum/list.php?f=43

DELAVNICE
V IMENU LEPOTE - delavnica za izboljšanje telesne samopodobe in preprečevanje motenj hranjenjaDelavnica za učence višjih razredov osnovnih in nižjih razredov srednjih šol.
Informacije: Hermina Krajnc, Fakulteta za družbene vede; Založba FDV, Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana. Tel. (01) 580 51 46
E-naslov: zalozba@zni-lj.si

ŽENSKA SVETOVALNICA
Projekt: Body imidž - ali ženske in njihov odnos do lastnega telesaInformacije: Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14, Ljubljana. Tel. (01) 434 72 61

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravljenje , prehrana , hujšanje , pomoč , motnje hranjenja , anoreksija , bulimija , stradanje , nasvet , zdravnik , terapija , družina , psihiater , svetovanje , okolje , prenajedanje , zapleti , osebnost , dednost , purgativna , restriktivna , nepurgativna , psihološki profil , naslovi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.