Maja, danes triindvajsetletna študentka iz Celja, je pri šestnajstih letih zbolela za anoreksijo. Precej sramežljiva najstnica se je močno trudila, da bi zadovoljila vse po vrsti. Bila je privlačnega videza, vendar rahlo "premočna". "Kot številne druge najstnice so tudi mene zanimali fantje, vendar me je ves čas skrbelo, da nisem dovolj privlačna, da bi pritegnila njihovo pozornost. Ko je oče pri nedeljskem kosilu nekoč v šali pripomnil, da ne bom nikdar dobila fanta, če bom jedla toliko, kot sem takrat imela na krožniku, in če bom tako 'okrogla', sem ga vzela resno. Nabrala sem si goro knjig in revij o hujšanju ter začela z drastično dieto. S seboj nisem bila zadovoljna, dokler pri višini 170 centimetrov nisem tehtala samo 47 kilogramov!"
Kmalu potem, ko so se začeli kilogrami topiti, je Maja izgubila menstruacijo. Njena glavna obsedenost so bile diete in hujšanje, pri mizi se je začela obnašati nenavadno: "Vsak dan sem vso hrano, ki sem jo pojedla, stehtala na kuhinjski tehtnici. Nato sem jo razdelila na več mikroskopsko majhnih obrokov, ki sem jih nato žvečila čez ves dan. Telovadila sem kot obsedena: tudi po več ur na dan sem tekla in kolesarila ter delala trebušnjake pozno v noč - na koncu tudi po več kot 300! Nikoli se nisem peljala z dvigalom, vedno sem hodila po stopnicah, pa čeprav v deseto ali petnajsto nadstropje."Prav nikomur je ni uspelo prepričati, da je v nevarnosti, dokler je ni zdravnik, ko je imela samo še 45 kilogramov, prepričal v hospitalizacijo in skrbno spremljal njeno zdravljenje. Toda nevarne prehranske navade je skrivaj prakticirala v bolnišnični kopalnici! Bolezen je uspešno premagala šele po dveh letih intenzivnega zdravljenja.
Vsak dan se po vsem svetu na milijone ljudi pogleda v ogledalo in s tem, kar vidijo, niso zadovoljni. Mnogi med njimi so s svojo podobo tako nezadovoljni, da se zatečejo k nenavadnim, nerazumnim in škodljivim vzorcem hranjenja. Pravimo jim motnje hranjenja; gre za duševne bolezni, ki prizadenejo milijone.
Vsakdo med nami sem in tja spremeni prehranjevalne navade; včasih zmanjšamo vnos hrane, spremenimo vsebino in število obrokov, se odločimo za dieto, da bi izgubili nekaj kilogramov, ali pa, resda redkeje, jemo več, da bi težo pridobili. Vse to so normalni, zdravi načini nadziranja in uravnavanja telesne teže. Ljudje, o katerih pravimo, da imajo motnje hranjenja, pa za dosego naštetih ciljev uporabljajo neustrezne načine; jedo izrazito preveč ali premalo in tako postanejo predebeli ali presuhi.
Prepričanje, da so motnje hranjenja povezane izključno s hrano, je zmotno. Razvijejo se namreč kot posledica treh večjih skupin povzročiteljev. To so biološko-genetski, socio-kulturni in družinski vzroki. Napačna uporaba hrane (uživanje čezmernih količin kot ena ali njeno zavračanje kot druga skrajnost) postane način, kako se posameznik spopada s težavami v življenju in blokira neprijetne občutke. Brez ustrezne pomoči in zdravljenja lahko tovrstne težave trajajo vse življenje, v najslabšem primeru pa se lahko končajo tudi s smrtjo. Motnje hranjenja so potemtakem resne duševne bolezni. Najpogostejše so tri oblike: anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje.
ANOREKSIJA NERVOZA
* Kako jo prepoznamo?
Klinični znaki anoreksije se pokažejo na prehodu iz otroštva v adolescenco. Torej gre za motnjo, ki se začne najbolj zgodaj. Diagnostična merila za anoreksijo so skrajna izguba teže (vsaj 15 odstotkov pod posameznikovo normalno telesno težo), izrazito motena predstava o lastnem telesu (dekleta so kljub hudi podhranjenosti prepričana, da so debela) in paničen strah pred debelostjo. Dekleta z anoreksijo zaradi izgube teže izgubijo tudi menstruacijo. Mnogi, ki zbolijo za anoreksijo, so pred začetkom hujšanja dobrega videza, a so kljub temu prepričani, da so predebeli, in stradajo, čeprav zaradi lakote strašno trpijo. Ljudje z anoreksijo menijo, da so predebeli tudi tedaj, ko so jih že same kosti, in so iz še nerazumljivega razloga na smrt prestrašeni ob misli, da bi pridobili kak kilogram. Hrana in teža postaneta njihovi glavni obsedenosti.
Zdravstveni zapleti pri bulimiji so večinoma povezani z neravnovesjem elektrolitov in ponavljajočim se bruhanjem. Izbruhana želodčna kislina uničuje zobno sklenino in načenja kožo na prstu, s katerim oseba z bulimijo pri potisku v grlo sproža bruhanje. Pogoste so otekle žleze ("žabji vrat"), vnetje žrela, vrtoglavica, glavoboli, nereden srčni utrip, bolečine v želodcu, zaprtje, driska, bolečine v prsih, anemija. Bolnik z bulimijo je večino časa utrujen, primanjkuje mu energije. Kljub normalni telesni teži so možne neredne menstruacije, spolna sla (libido) se zmanjša.
V redkih primerih ima lahko bulimija hujše posledice: raztrganje želodca ali požiralnika, ob hudem elektrolitskem neravnovesju (pomanjkanje kalija) pa srčne aritmije ipd. Pridružene motnje so podobne kot pri anoreksiji, pogoste so tudi obsesivno-kompulzivne motnje.
KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE
* Kako ga prepoznamo?
Klinično se ta motnja izrazi v srednji ali pozni odrasli dobi. Diagnostični kriterij zanjo so obdobja volčje lakote, ki pa jim ne sledijo faze praznjenja, vsaj ne do te mere kot pri bulimiji ali anoreksiji. Te osebe so lahko čezmerno hranjene, vendar to ni nujno.
Posamezniki s to boleznijo v izjemno kratkem času pojedo nenormalne količine hrane. Prenajedajo se redno, vsaj dvakrat na teden. Med svojim "obredom" se pogosto počutijo odsotni ali omamljeni, ne znajo ali ne (z)morejo se nadzorovati in ne odnehajo, dokler niso neprijetno polni. Večino časa jedo sami; skupnim obrokom se izogibajo ali pa jedo na nenavadnih mestih, tudi kadar niso lačni. Med prenajedanjem čutijo sram, gnus in krivdo, kar vodi k vnovičnemu prenajdeanju. Kompulzivno prenajedanje je šele deset let opredeljeno kot samostojna motnja hranjenja. V strokovni javnosti se še danes ponekod prepirajo, ali je to samostojna motnja ali pa naj bi sodila k nepurgativni bulimiji nervozi. Širša strokovna javnost se nagiba k prvi možnosti, kar kažejo tudi prvi epidemiološki podatki, ki povedo, da je delitev po spolu približno enakomerna. Domnevajo, da 30 do 50 odstotkov čezmerno hranjenih oseb boleha za kompulzivnim prenajedanjem.
* Zdravstveni zapleti
Visoka raven holesterola v krvi, visok krvni tlak, težave z jetri in ledvicami, oteženo dihanje, pomanjkanje energije in manjša gibljivost, v hujših primerih tudi sladkorna bolezen, bolezni sečil, srčne bolezni, nekatere vrste raka, osteoartritis in celo smrt. Ljudje s to motnjo hranjenja se tudi bolj nagibajo k psihičnim boleznim, najbolj k depresiji.
NE LE NEŽNEJŠI SPOL
Moški
Motnje hranjenja zmotno veljajo za izključno ženske bolezni. Hkrati so to bolezni, ki so povezane z močnimi občutki sramu in krivde. Če to seštejemo, razumemo, da moški toliko težje poiščejo pomoč. In vendar: približno 10 odstotkov ljudi z motnjami hranjenja je moških. Razlogi za to niso znatno različni od ženskih, najstniških ipd. Tudi moški so pogosto žrtve zlorab, prihajajo iz neurejenih družin in se skušajo izkazati pred vrstniki. Enako kot ženske imajo tudi nekateri moški slabo samospoštovanje, so perfekcionisti, karieristi, ne vedo, kako izražati čustva, izogibajo se konfliktom, postavljajo potrebe drugih pred svoje in imajo občutke manjvrednosti.
Otroci
V današnji družbi je tudi vedno več otrok, starih celo manj kot dvanajst let, z motnjami hranjenja ali z željo po hujšanju. Najpogostejši sta anoreksija in kompulzivno prenajedanje, narašča pa tudi odstotek bolnikov z bulimijo. Večjemu tveganju so izpostavljeni otroci, ki odraščajo v neurejenih družinah in v družinah, kjer so pogoste psihične ali spolne zlorabe. Če otrok ne more nadzorovati tega, kar se med zlorabo dogaja v njegovem telesom ali z njim, pa lahko nadzoruje vnos hrane. Stradanje je način, s katerim poskuša izginiti, se "izklopiti". Na ta način se spopada z več čustvi, ki jih doma sicer ne more izražati: z jezo, žalostjo, osamljenostjo, zavrženostjo, strahom in bolečino. Nevarno je tudi, če so starši preobremenjeni s svojim videzom in telesno težo, saj tako otroku sporočajo, da je videz zelo pomemben. Nekateri starši zmotno zamenjajo otrokovo telesno maščobo z dejansko maščobo in ga silijo v hujšanje, dieto; to ne samo, da ni prav, temveč tudi kruto. Nevarna so tudi dvojna merila za sinove in hčere; starši spodbujajo dečke k hranjenju, da bi postali veliki in močni, dekletom pa jo odrekajo, da bi bile vitke. Mnoge matere hčeram sporočajo, da je edini način, da bodo dobile moškega in da bodo srečne, ta, da so vitke. Nenazadnje sta tu sta televizija in industrija igrač, ki otrokom že v rosnih letih pošiljata sporočila, da je nujno in pomembno biti vitek. Igrače, kot je Barbika, so za otroka najslabši zgled in najslabši možen vzor.
Najstniki
Motnje hranjenja lahko prizadenejo tudi najstnike. Puberteta je eno od najbolj stresnih življenjskih obdobij. To je čas, ko najstniki odkrivajo, kdo in kaj so, ko so čedalje bolj neodvisni, ko oblikujejo prijateljstva in prva partnerstva ... Za mnoge je vstop v puberteto zelo čustveno, stresno, zmedeno in zastrašujoče obdobje. Če se s težavami, ki jih prinaša odraščanje, težko spopadajo, lahko podležejo motnjam hranjenja. Puberteta je stresna tudi zaradi telesnega razvoja. Pogost je namreč sram zaradi lastnega telesa in strah pred fizičnim odraščanjem; mnoga dekleta skušajo telo zadržati v "prvotnem" stanju. Poleg tega so najstniki pod velikim pritiskom, da bi se vključili v družbo. Skrbi jih, kaj si o njih mislijo drugi, in si prizadevajo, da bi se ujemali s predstavo družbe o "idealnem", da bi bili le sprejeti. Pomembno je tudi družinsko okolje. Če najstnik odrašča v neurejeni družini, lahko razvije motnjo hranjenja zato, da bi dobil nadzor, blokiral negativna čustva ali da bi se kaznoval, sploh če se krivi za zlorabo. V družini so lahko alkoholizem, droge, smrt ipd. Če se o teh in podobnih težavah z njim nihče ne pogovarja ali če mu jih nihče ne pomaga reševati, je najstnik osamljen, žalosten, zmeden - in se zateče k motnji hranjenja. In končno, stresen je tudi pritisk staršev glede šolskega uspeha. Mnoge najstnice pa se naučijo hujšati prav z opazovanjem svoje matere in so prepričane, da je najpomembneje v življenju biti vitek.
Študenti
Tu so še študenti, ki jih je med ljudmi z motnjami hranjenja vsako leto več. Ko vstopijo na fakulteto, izkusijo celo vrsto različnih občutkov in čustev. Za seboj pustijo stvari, ki so jim najbolj domače: družino, prijatelje, domače mesto in druge stvari, ki so v njih vzbujale občutek varnosti. Nenadoma vstopijo v nov svet, poln novih odgovornosti in ljudi, zato je to obdobje lahko zastrašujoče in osamljeno. Urnik je nabit, študenti so poleg tega pod pritiskom rokov, izpitov in vse pogostejšega honorarnega dela. Ko ti pritiski postanejo prehudi, se nekateri zatečejo k motnjam hranjenja kot načinu pozabe na to, kar se jim dogaja. Če porabijo ves čas samo za hrano, nimajo časa misliti na nič drugega. Drugi menijo, da je edini način, da jih bodo drugi sprejeli, vitkost. Spet tretji se zatečejo k bulimiji ali h kompulzivnemu prenajedanju.
Športniki
In končno, ne pozabimo na športnike. Potencialno nevarni športi so vsi, pri katerih je poudarek na vitkosti: gimnastika, umetnostno drsanje, ples, sinhrono plavanje, kolesarjenje ipd. Športniki skušajo biti vitki, da bi ustregli trenerjem - ti jih nenehno kritizirajo in se spotikajo ob njihovo postavo - in sodnike, ki pojmujejo vitkost kot pomemben dejavnik pri točkovanju umetniškega vtisa. Ni odveč omeniti, da so športniki z motnjami hranjenja zaradi skrajnih telesnih naporov izpostavljeni večjemu tveganju zaradi zdravstvenih zapletov.
NA POMOČ!
Najtežje si je priznati in sprejeti dejstvo, da smo zboleli za katero od oblik motenj hranjenja. Naslednja težka stvar je poiskati pomoč. Bolniki z motnjo hranjenja sprva menijo, da je to izključno njihova težava in da se morajo z njo spopasti sami. Že misel na to, da bi se komu zaupali, je pogosto zastrašujoča. Bojijo se reakcij in se nenehno sprašujejo: Mi bodo verjeli? Bodo jezni name? Me bo zapustil(a)? Kam me bodo zaklenili? Bodo mislili, da sem nor(a)?Najbolje je, da se najprej pogovorimo z nekom, ki mu resnično zaupamo in s katerim nam ni neprijetno: denimo prijatelju ali družinskemu zdravniku. Sledila bo prva neprijetna reakcija: šok, zmeda, zaskrbljenost, jok. Morda so naši bližnji že dalj časa slutili, kaj se z nami dogaja. Morda ne vedo, kako se sploh odzvati - morda bodo obnemeli ali zastavili celo vrsto vprašanj. Ne glede na to, kakšen je odziv, si zapomnimo, da oseba, ki smo se ji zaupali, lahko potrebuje več dni, da dojame, kaj ji želimo sporočiti. Pomembno je tudi, da ji povemo čimveč podrobnosti o našem početju. Prav jeza, bes, predvsem pa občutki krivde so namreč najpogostejše posledice nepoznavanja bolezni; človek, ki ne razume, tudi ne more sprejeti! Zato mu povejmo, da od njega ne pričakujemo razumevanja, ampak da želimo, da sprejme težavo in nas pri njenem reševanju podpre. In končno, za to, da nekomu povemo, s kakšno boleznijo se spopadamo, potrebujemo veliko poguma, zato bodimo ponosni nase, ko nam to naposled uspe!
KAKO POMAGATI?
Če smo na oni strani pola - torej v vlogi "prejemnika" informacije o bolezni bližnjega, bodimo strpni in razumevajoči. Poučimo se o bolezni in njenih posledicah ter pozabimo na stereotipno razmišljanje, da so motnje hranjenja povezane s hrano; v resnici so namreč le simptomi globljih težav. Bolnika spodbujajmo k iskanju strokovne pomoči. Nikdar ga ne silimo jesti in ne komentirajmo njegovega videza. Pomembno je, da smo pozitivni in razumevajoči. Ljudje z motnjo hranjenja imajo namreč izredno slabo samospoštovanje. Bolniku dajmo vedeti, da ga imamo radi, da je za nas zelo pomemben in da mu stojimo ob strani. Ne osredotočimo se na njegovo vedenje in se o tem ne pogovarjajmo; raje se pogovorimo o tem, kaj čuti v sebi. Pomembno je tudi, da bolnika ne krivimo za njegovo bolezen in se ne jezimo nanj. Poslušajmo, kaj nam govori, in ne dajajmo prehitro mnenj in nasvetov - ne prevzemimo vloge terapevta; strokovno pomoč prepustimo drugim. Nadzor prevzamemo le, če je bolnik življenjsko ogrožen; v tem primeru se čimprej posvetujemo z zdravnikom ter pospešimo hospitalizacijo in nadaljnje zdravljenje, le to mu namreč lahko reši življenje. In še nekaj si velja zapomniti: ne glede na to, kako zelo imamo radi človeka, ki je zbolel za katero od motenj hranjenja, je to, da mu prisluhnemo in stojimo ob strani ter poskušamo pomagati po najboljših močeh, največ, kar lahko storimo. Pomagati nekomu s takšno boleznijo je namreč fizično in psihično skrajno naporno, Zato je pomembno, da se tudi sami ne izgubimo v njegovi težavi; proces ozdravitve je dolg in v tem času moramo skrbeti tudi zase.
NI IDEALNE POTI, JE PA MOŽNO
Motnje hranjenja je mogoče zdraviti le, če si obolela oseba to želi! To pomeni, da je motivirana za spremembe v svojem življenju. Pomembno je, da jih odkrijejo dovolj zgodaj; hitreje ko se oseba odloči za zdravljenje, bolj je verjetno, da bo pri tem uspešna, in nasprotno: dlje ko vztraja pri neustreznih vedenjskih vzorcih, težje jih je premagati, a tudi njihove učinke na telo in zdravje. Prvi korak k ozdravitvi je popolni telesni pregled, s katerim zdravniki izključijo možnost druge bolezni (denimo endokrinološke). Ko zdravnik ugotovi, da gre za motnjo hranjenja, se odloča o nadaljnjem zdravljenju. Bolniku ponudi različne možnosti zdravljenja: sodelovanje v skupini za samopomoč ali psihoterapevtski skupini, vključitev v psihiatrično ambulantno ali bolnišnično zdravljenje. Če gre zaradi izrazite podhranjenosti za življenjsko ogroženost, osebni ali šolski zdravnik bolnika napoti k internistu, ki ukrepa naprej.
Idealnega načina zdravljenja ni. Ker so motnje hranjenja zapletena kombinacija čustvenih, telesnih in širših socialnih težav, je enako zapleten tudi postopek zdravljenja, ki je prikrojen vsakemu bolniku posebej. Najuspešnejše je psihoterapevtsko zdravljenje, ki je usmerjeno v odkrivanje vzrokov nastanka motnje in ponuja bolniku oporo pri spreminjanju življenjskih navad ter vzorcev čustvovanja in mišljenja. Večinoma sta v rabi vedenjsko-kognitivna in dinamsko-razvojna psihoterapija. Pri mlajših bolnikih je nujna tudi vključitev družine in po potrebi uporaba družinske psihoterapije. Zdravljenje je dolgotrajno in naporno ter za vsakega bolnika različno.
POVRATNIKI
Med "ozdravljenimi" bolniki z motnjami hranjenja je, tako kot pri številnih drugih boleznih in odvisnostih (značilna sta kajenje in alkoholizem), veliko "povratnikov". To je normalen del zdravljenja in občasno vračanje k škodljivim vedenjskim vzorcem moramo pričakovati; lahko traja en dan, teden dni ali celo dlje, sprožijo pa jih lahko stresni dejavniki. Kljub temu pa to ne pomeni, da nam je pri zdravljenju spodletelo in da smo brezupen primer. Ozdravljenje namreč ne pomeni le odsotnosti simptomov, ampak predvsem ustrezno psihosocialno funkcioniranje. To po domače pomeni, da se dobro počutimo v svoji koži.
Kako torej preprečiti, da bi znova zapadli v skušnjavo? Zlasti pomembno je, da se zaradi "prekrška" ne kaznujemo, ampak si dopovemo, da nobeno okrevanje ne poteka popolno. V težkih časih se pogovorimo s prijateljem ali s kom drugim, ki nam je blizu. Pomembno je tudi, da se ne izoliramo. Razmislimo, zakaj je prišlo do simptoma, in načrtujmo, kako preprečiti, da se ne bo več zgodil. Ne posegajmo po "alternativnih" skušnjavah, kot so droge in alkohol, saj te niso nadomestek za našo bolezen. Posvetimo se raje sebi in počnimo nekaj, kar nas res veseli. Mislimo pozitivno; če bomo prepričani, da ne bomo nikdar ozdraveli, bo to najbrž res težje. In ne oklepajmo se minulih spodrsljajev, saj preteklosti ne moremo spremeniti. Ne skrbimo, kako bomo zmogli jutri, ker prihodnosti ne moremo napovedati. Zdravljenje je proces, ki poteka dan za dnem; živimo torej za danes!
JESTI NORMALNO
Začeti z normalnimi prehranskimi navadami po preboleli motnji hranjenja je dolgotrajen proces, ki se ga moramo, da ne bi izgubili nadzora, lotiti postopoma. Končni cilj, ki si ga zastavimo, je pojesti po tri nedietne obroke in od dva do tri prigrizke na dan. Ogljikovi hidrati (žitarice, testenine, riž, kruh, sadje in zelenjava) bi morali sestavljati od 50 do 60 odstotkov celotnega dnevnega vnosa, proteini (jajca, rdeče meso, mlečni izdelki) pa od 10 do 15 odstotkov.
Če ste preboleli anoreksijo, skušajte pojesti od šest do osem manjših obrokov na dan, in to vsak dan ob istem času. Sprva jejte lažje prebavljivo hrano. Najprej boste sicer čutili napihnjenost in tudi dejansko vam lahko okončine in obraz zatečejo zaradi zadrževanja vode, toda to je normalen in začasen pojav, ki traja od šest do osem tednov in ne pomeni, da se redite! Napihnjenost je sestavni del vzpostavljanja normalnega hranjenja, privajanja telo nanj in znak, da se telo zdravi. Če ste preboleli bulimijo ali kompulzivno prenajedanje, priporočajo po tri nedietne obroke in tri prigrizke na dan, po možnosti vsakič ob istem času. Izogibajte se hranjenju po sedmi uri zvečer. Obroki naj bodo skrbno načrtovani; ne pojejte več, kot ste si zastavili.
IN KONČNO ...
... nenehno si dopovedujte, da ste vreden človek in da vaša telesna teža ni sestavni del tega, kar mislite o sebi oziroma na to ne sme vplivati. Preveč časa in denarja zapravimo za doseganje "idealne" postave ter premalo za nas same in vse, kar nas resnično osrečuje. Bodimo ponosni na to, kar smo, in na naše dosežke. In ne dovolimo si, da nam tehtnica narekuje življenje!
Leina zgodba
Lea, zdaj uspešna menedžerka v enem od slovenskih podjetij, je zbolela za bulimijo pri osemnajstih letih: "Nenavadne prehranske navade so se začele, ko sem ob koncu srednje šole začela z dieto in v kombinaciji s telovadbo izgubila precej kilogramov. Redno sem jedla ogromne količine hrane in ohranjala stalno težo z bruhanjem. Zaradi tega sem bila pogosto depresivna, jezna in zaskrbljena. Ker nisem razumela svojega obnašanja, sem bila prepričana, da ga tudi drugi ne bodo. Počutila sem se izolirano in osamljeno. Ko mi kaj ni šlo od rok, sem to premagala s prenajedanjem. Pojedla sem lahko več vrečk sladkarij ali več kosov torte naenkrat in navadno nisem odnehala, dokler nisem bila izčrpana ali me je od 'polnosti' vse bolelo. Nato sem od samega gnusa nad sabo vso to hrano izbruhala," pojasnjuje.
Lea se je svojih prehranskih navad tako sramovala, da jih ohranjala zase, dokler ni nekega dne poskušala narediti samomora. K sreči ji ni uspelo. "Starši so me odpeljali v bolnišnico, sledilo je dolgotrajno zdravljenje pri terapevtu, sprva doma, nato še v tujini. Brez pomoči in razumevanja staršev ter brez strokovnjakov mi ne bi nikdar uspelo. Če danes pomislim, kako sem tedaj mučila svoje telo, se zgrozim sama nad sabo. Vsem, ki počnejo to, kar sem počela jaz, svetujem, naj čimprej poiščejo pomoč. Takšno trpinčenje resnično ni potrebno!"
Nekaj praktičnih nasvetov:
* Sprva prakticirajte "mehansko" hranjenje. To pomeni, da jeste ob vnaprej določenih urah, pa naj ste lačni ali ne. Psihološki mehanizem, ki signalizira lakoto in sitost, namreč zaradi prestane bolezni morda ne deluje pravilno. Sčasoma se bodo ti signali vrnili in vam omogočili vedeti, kdaj ste lačni in kdaj siti.
* Na začetku se izogibajte hrani, ki v vas vzbuja občutke krivde.
* Tehtnico zaprite v omaro.
* Po vsakem obroku se zamotite s stvarmi, ki jih radi počnete. Prenehajte šteti kalorije, saj vas to odvrača od zdravega hranjenja.
* Zapomnite si, da se od nobene hrane ne boste zredili, če boste jedli zmerno. Zato prenehajte kupovati "dietno" hrano, ampak se raje odločajte za tisto, ki jo imate res radi.
* Na hrano mislite kot na zdravilo; že res, da je morda nočete jesti, a če želite ozdraveti, jo morate!
NASVETI ZA STARŠE
* Imejmo jih radi in jim to pokažimo, podpirajmo jih in spodbujajmo h grajenju samospoštovanja. Če je otrok vzgojen v ljubezni, obstaja manj možnosti, da bo prevzel definicijo družbe o "idealni" postavi, in več možnosti za to, da bo ljubil svoje telo, ne glede na to, kakšno je.
* Otrok se mora zavedati, da smo ponosni nanj in da ga ljubimo zaradi tega, kar je, in ne zaradi njegovega videza.
* Spodbujajmo jih k izražanju čustev in poslušajmo, kaj nam želijo povedati.
* Vključimo se v njihovo življenje in jim namenjajmo pozornost, ki jo potrebujejo, pri tem pa jim omogočimo tudi zadostno mero zasebnosti.
* Učimo jih, da je pomembno, kaj je v človeku in ne kakšen je videti, ter da morajo spoštovati ne samo sebe, temveč tudi druge.
* Če opazimo, da se otrok po tolažbo zateka k hrani, se z njim pogovorimo. Naj nam zaupa svoje misli in občutke. To bo seveda lahko naredil le, če smo ga tega naučili. Naučili pa smo ga z lastnim zgledom.
* Kritiziranje otroka zaradi njegove telesne teže je najslabše, kar lahko storimo. Starši, ki otroka silijo k hujšanju, ga ponižujejo, osramotijo in v njem vzbujajo občutek manjvrednosti. Nič od naštetega ga ne spodbudi k hujšanju, ampak le še poglobi občutke sovraštva do samega sebe in pospeši prenajedanje.
* Kot starši moramo biti dober vzor otroku. To pomeni, da se moramo tudi sami zdravo prehranjevati, predvsem pa se znati postaviti zase, se skregati, pobotati, si privoščiti, si pokazati ljubezen ...
* Otroka nikdar ga ne silimo jesti, če tega ne želi; v nasprotnem primeru bo začel sovražiti čas za obrok in razvil nezdrav odnos do hrane. Hrana nikoli ne sme biti orodje kaznovanja ali nagrajevanja, marveč le čas prijetnega druženja.
* Otroka spodbujajmo k redni telovadbi; pomagajmo mu najti obliko gibanja, ki mu najbolj ustreza in v kateri uživa on in vsa družina.
* Najstnika spodbujajmo, naj se potrudi po najboljših močeh, ne pa da dosega najboljše ocene. Naj bo ponosen na to, kar je, in naj se ne vdaja vrstniškemu pritisku. Nagrajujmo trud in ne le doseženega cilja.
* Če vključimo otroka v vrhunski šport, ga spremljajmo vsaj na nekaj treningov, predvsem na začetku, ter opazujmo trenerja in njegove vadbene metode. Otroka poučimo, da mora biti ponosen na to, da tekmuje, ne glede na to, katero mesto doseže.
ZASTRAŠUJOČE STATISTIKE
Med ljudmi z motnjami hranjenja je v povprečju kar 90 odstotkov žensk. V splošni populaciji oboleva za anoreksijo približno en odstotek ljudi. Ta številka ne narašča že zadnjih deset let. Pri bulimiji so številke povsem drugačne: pred desetimi leti se je pisalo o enem odstotku, pred petimi o 2 do 3 odstotkih, zdaj pa že o več kot 3 odstotkih splošne populacije. Zastrašujoče je dejstvo, da se starostna meja niža; v Sloveniji več kot polovica deklet, starih od 11 do 15 let, meni, da so predebele in se s ciljem pridobivanja "idealne" telesne teže zatekajo k različnim dietam.
VZROKI ZA MOTNJE HRANJENJA
Vzroki, ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja, so številni in le redko lahko pri posameznem bolniku izluščimo le enega pomembnega. Večinoma gre za kombinacijo več vzrokov, ki določeno osebo počasi, vendar vztrajno vodijo v eno od motenj hranjenja. Med pogostejše vzroke štejemo:
* Biološko-genetske: o Čezmerna telesna teža pri rojstvu ali v otroštvu.
o Specifične osebnostne poteze (pridnost, storilnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, velik dvom v svoje sposobnosti, natančnost ...).
* Socio-kulturne:
o Vpliv medijev - ideal lepote (biti suh).o Spremenjena vloga žensk (biti mora zaposlena in hkrati izpolnjevati vse "tradicionalne" naloge žensk).
* Družinske: o Kronične duševne in telesne bolezni katerega od staršev, zaradi česar otrok ne more vzpostaviti ustreznega občutka varnosti in posledično samozaupanja, saj ves čas živi v negotovosti, kdaj bo očka ali mamica spet na zdravljenju ali "čuden/čudna".
o Nefunkcionalni partnerski odnos (nenehni prepiri, nesoglasja, otrok mora prevzemati vlogo amortizerja, razsodnika, pogajalca ... med staršema). Funkcionalen partnerski odnos je eden od najmočnejših zaščitnih dejavnikov za otrokov psihosocialni razvoj.o Nefunkcionalen odnos med starši in otrokom: enako škodljivo je, če smo do otroka pretirano zaščitniški in ga ubranimo "vsega hudega", kot to, da ga prepuščamo samega sebi. Posledica obojega je, da se otrok ne znajde med vrstniki, se čuti nezadostnega in manjvrednega.
o Pogoste diete v družini: kadar kateri od staršev zaradi čezmerne telesne teže ves čas hujša, bo to zagotovo postal sestavni del otrokovega življenja, saj bo to edino, kar pozna. o Duševna, telesna in spolna zloraba.
o Nezdružljivost med otrokom in starši: to pomeni, da imata starša, ki imata zelo dober partnerski odnos in sta tudi izvrstna starša, otroka, ki ne dosega njunih sposobnosti. Čeprav od njega ne pričakujeta nič več, kot zmore, se otrok ves čas čuti manjvrednega, saj je ena od razvojnih nalog adolescence ta, da otrok vsaj na enem področju doseže oziroma preseže starše. Posledično se razvijeta slaba samopodoba in samospoštovanje.
Zelo pomembno se je zavedati, da pri odkrivanju vzrokov za določeno motnjo hranjenja nikakor ne gre za iskanje krivde, ki je prvi občutek, ki ga starši začutijo, ko izvejo, da je otrok zbolel. Gre le za pomembnost poznavanja vzrokov za ustrezno obravnavo.
Raziskovanje vzrokov motenj hranjenja poteka v dveh vzporednih smereh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) ter psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo mogoče in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.
NEVARNE METODE
* Sirupi, ki spodbujajo bruhanje. Njihova redna uporaba lahko oslabi srčno mišico, povzroči nereden srčni utrip, bolečine v prsih, težave z dihanjem, pospešeno bitje srca in zastoj srca.
* Odvajala. Odvajala (laksativi) nimajo skoraj nobenega vpliva na izgubo telesne teže, saj so se kalorije absorbirale že pred začetkom njihovega delovanja. To, da smo po uporabi odvajal shujšali, se nam zdi zaradi izgubljene tekočine, vendar je ta občutek samo začasen. Telo bo namreč začelo zadrževati vodo v naslednjih 48 do 72 urah. Toda posledice, ki jih imajo laksativi na naše telo, so lahko zelo nevarne: krvava driska, neravnovesje elektrolitov, dehidracija, zaprtje, bolečine v trebuhu, zaspanost in bruhanje, v najhujšem primeru celo smrt.
* Diuretiki. Tako kot odvajala nam tudi diuretiki dajejo začasen občutek izgube telesne teže, vendar z njimi izgubimo samo življenjsko pomembne tekočine in elektrolite. Neravnovesje elektrolitov lahko povzroči okvare ledvic, srca in jeter.
* Tablete za hujšanje. Večina "shujševalnih" tablet na trgu ni varnih, saj imajo nevarne stranske učinke in lahko povzročijo celo smrt, nereden srčni utrip, zaspanost, drisko, vrtoglavice, bolečine v prsih, težave z dihanjem, tesnobo, visok krvni tlak, suha usta in srčni zastoj, povzročajo pa tudi odvisnost.
OSEBNOSTNE LASTNOSTI
Osebe z motnjami hranjenja imajo nekatere skupne osebnostne lastnosti: hlepijo po popolnosti, postavljajo si visoka merila in se želijo nenehno dokazovati. Potrebe drugih so jim pomembnejše od lastnih, spremembe njihovih načrtov pa jim povzročajo stisko. Menijo, da je edini nadzor, ki ga imajo v življenju, nadzor nad hrano in težo. Imajo slabo samospoštovanje in zanikajo, da je z njimi in njihovo prehrano karkoli narobe. So perfekcionisti, dobri dijaki in študenti, pogosto tudi izvrstni športniki.
DEDNOST ALI OKOLJE?
"Motnje hranjenja, anoreksija bolj kot bulimija, so tako kot večina duševnih motenj odvisne od vpliva dednosti in okolja, predvsem pa prepletanja enega in drugega skozi posameznikov osebni razvoj," pojasnjuje doc. dr. Andrej Marušič, dr. med., spec. psihiatrije, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
"Ker gre za zapletene vzorce, ne moremo govoriti o enem samem dejavniku okolja (mati je takšna in takšna) ali enem samem genetskem dejavniku (serotoninski receptor je takšen in takšen). Govorimo o tako imenovanem multifaktorskem in poligenetskem modelu razvoja motnje hranjenja, kar z drugimi besedami pomeni, da je razvoj motnje odvisen od številnih genetskih dejavnikov in številnih dejavnikov okolja. Več dejavnikov z ene ali druge strani ko se nabere pri posamezniku, večja je verjetnost, da bo oseba razvila posamezno motnjo hranjenja. Znano je, da je vpliv genetskih dejavnikov pomembnejši pri anoreksiji kot pri bulimiji, kjer je veliko močnejši vpliv medijev. Zato je pogostost anoreksije po vsem svetu precej podobna, pogostost bulimije pa je veliko bolj navezana na zahodno kulturo. Pri tem ne smemo pozabiti, da se lahko motnji tudi prepletata. Iz tega izhaja, da se deduje nagnjenje k razvoju dane bolezni, ne pa bolezen. Biološki sorodniki osebe z anoreksijo bodo tako z večjo verjetnostjo razvili podobno motnjo kot tisti, ki v sorodstvu nimajo te bolezni. Ni pa nujno, da jo bodo tudi zares razvili. Če je okolje ugodnejše, se tveganje zmanjša!"
KLINIČNI ODDELEK ZA MENTALNO ZDRAVJE
Enota za zdravljenje motenj hranjenja, Zaloška 29, Ljubljana
Tel. (01) 587 49 49
DRUGI UPORABNI NASLOVI
KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Pediatrična klinika,
Služba za otroško psihiatrijo, Vrazov trg 1, LjubljanaSprejem za osnovnošolce
Tel. (01) 522 92 69
OVEREATERS ANONYMOUS - ANONIMNI ČEZMERNI JEDCI
Overeaters Anonymous, OA - slovenska skupnost, p. p. 4244, 1001 LjubljanaTel. (041) 762 049
E-naslov: oaslo@hotmail.com Http://www.geocities.com/oaslo/
MUZA - DRUŠTVO ZA USTVARJANJE IN KVALITETO ŽIVLJENJASvetovalnica za motnje hranjenja
Kongresni trg 1 (pritličje, sobi 10 in 11), LjubljanaTel. (01) 425 03 38 (ob sredah in četrtkih med 13. in 14. uro)
E-naslov: dmuza@hotmail.comHttp://users.volja.net/muza1
ZAVOD PU - Zavod za psihosocialno pomočProgrami za urejanje zasvojenosti
Ulica Stare pravde 2, LjubljanaTel. (01) 282 10 87, (031) 378 082
E-naslov: zavodPU@email.siHttp://users.volja.net/zavodpu66/
ŽENSKA SVETOVALNICA
Skupina za samopomoč za ženske z motnjami hranjenja inSkupina za svojce in prijatelje/ice oseb, ki imajo motnje hranjenja
Miklošičeva 14, LjubljanaTel. (01) 434 72 61.
E-naslov: zenska.svetovalnica@guest.arnes.si Http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/
POLIKLINIKA
Center za izvenbolnišnično psihiatrično obravnavoNjegoševa 4, Ljubljana
Tel. (01) 231 59 90
Forum na spletni strani med.over.net, kjer svetujejo strokovnjaki:
Http://med.over.net/phorum/list.php?f=43
DELAVNICE
V IMENU LEPOTE - delavnica za izboljšanje telesne samopodobe in preprečevanje motenj hranjenjaDelavnica za učence višjih razredov osnovnih in nižjih razredov srednjih šol.
Informacije: Hermina Krajnc, Fakulteta za družbene vede; Založba FDV, Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana. Tel. (01) 580 51 46
E-naslov: zalozba@zni-lj.si
ŽENSKA SVETOVALNICA
Projekt: Body imidž - ali ženske in njihov odnos do lastnega telesaInformacije: Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14, Ljubljana. Tel. (01) 434 72 61
mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave
Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka
Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog