Zdravljenje vedenjskih in psihičnih sprememb

mag. Marko Pišljar, dr. med., spec. psihiater
mag. Marko Pišljar, dr. med., spec. psihiater (Foto: Diana Anđelić)

Najpogostejša je alzheimerjeva bolezen

Do ljudi s psihičnimi spremembami je treba biti strpen. Potrebno jim je poiskati strokovno pomoč in jim ves čas nuditi oporo. Zdravljenje naj si čim prej prične, saj le tako lahko lažje obvladujete vedenjske in psihične spremembe. Vedenjske in psihične spremembe pri bolnikih z alzheimerjevo boleznijo so zelo neprijeten spremljevalec bolezni, ki ga še bolj kot bolnik sam občutijo njegovi negovalci, torej svojci, ki najpogosteje prevzamejo to vlogo. Zato z zdravljenjem sprememb, ki naraščajo z razvojem bolezni, ne pomagamo le bolniku, ampak tudi vsem, ki so v dnevnem stiku z njim.

Ko pristopamo k zdravljenju, se moramo zavedati, pravi mag. Marko Pišljar, dr. med., specialist psihiater iz Psihiatrične bolnišnice v Idriji, da dokler ne bomo iznašli zdravila, s katerim bi popolnoma ustavili napredovanje bolezni, tudi vedenjskih motenj ne bomo mogli v celoti pozdraviti. Zelo verjetno pa bo v vsakem primeru potrebna simptomatska obravnava vedenjskih in psihičnih sprememb, predvsem lajšanje nemira in vznemirjenosti, je prepričan sogovornik.

Prvi korak lahko napravijo svojci

Vedenjske motnje zdravniki obravnavamo na več načinov. Vedno zdravimo osnovno motnjo, za katero je najprej treba poiskati vzroke. Prvi korak v obravnavi, poudarja mag. Pišljar, je v tem, da poskusimo razumeti, kje je vzrok za bolnikovo nelagodje in posledično vznemirjenost in celo agresivnost. Svojci, ki za bolnika skrbijo, morajo poznati vzroke njegovega nemira. Zato je pomembno, da so čim bolj osveščeni in poučeni tudi sami. Smiselni so vključevanje v programe izobraževanja, v skupine za samopomoč, v oporo pa jim je lahko tudi svetovalni telefon.

Bolniki potrebujejo urejeno okolje

Bolniki z alzheimerjevo boleznijo pogosto ne znajo izraziti, kaj jih muči, zato je naloga negovalca, da pomisli na vse možne vzroke, ki bi lahko peljali k vznemirjenosti. Sogovornik pravi, da je pomembno bolniku zagotoviti kar najbolj optimalno okolje. Izločiti je treba vse moteče dejavnike, kot so denimo hrup ali nezadostna dnevna svetloba. Okolje mora biti varno. Ker bolniki predvsem ponoči skušajo večkrat zapustiti dom, lahko kar čez okno, je potrebno stanovanje primerno zavarovati. Pomembno je tudi, da bolnik ni osamljen, se dovolj giba in je deležen čim več prijetnih spodbud in doživljajev. V okolju, kjer se bo bolnik počutil dobro, bodo svojci najlažje zadostili vsem njegovim potrebam, poudarja sogovornik.

Zdravila so pogosto nujna izbira

Ob nefarmakološki ukrepih je pogosto nujno zdravljenje vedenjskih in psihičnih sprememb z zdravili. Kot pravi mag. Pišljar, zdravniki vedenjske in psihične spremembe zdravimo s tremi skupinami zdravil: z antidepresivi, antipsihotiki in anksiolitiki. Najpogosteje zdravniki predpisujejo antipsihotike in antidepresive. Z antipsihotiki pri bolnikih obvladujejo blažjo agresivnost, večerni nemir, psihozo in delirij. Z antidepresivi zdravijo depresivna stanja, tesnobo, nespečnost in blago agresivnost. Zdravila prvega izbora so selektivni zaviralci privzema serotonina. Anksiolitike zdravniki predpišejo pri tesnobi, nespečnosti, beganju in nemiru. Zdravilo prvega izbora je lorazepam.

Odmerki nižji

Pomembno je vedeti, da bolniki prejemajo zelo nizke odmerke prej omenjenih zdravil.
Zdravljenje traja različno dolgo. Antidepresive bolniki običajno jemljejo od šest do devet mesecev, medtem ko je zdravljenje z antipsihotiki prilagojeno trajanju simptomov, razlaga sogovornik.

Zdraviti čim prej

Z zdravljenjem je smiselno začeti čim prej, ker tako vedenjske in psihične spremembe lažje obvladujemo. Obenem z zgodnjim zdravljenjem upočasnimo napredovanje bolezni. Če so vedenjske in psihične spremembe tako hude, da jih z ambulantnim zdravljenjem zdravniki ne morejo obvladati, je potrebna hospitalizacija. To je pogosto zlasti v primeru, če ima bolnik halucinacije in strahove, je hudo nemiren in ga muči nespečnost. V bolnici ostane na psihiatričnem oddelku nekako od tri do štiri tedne, dokler se stanje ne umiri. Sogovornik pravi, da se po odpustu zdravnik vedno pogovori s svojci in jih skuša čim temeljiteje poučiti o naravi motenj ter jim da napotke, kako naj ravnajo v prihodnje.

Bi šlo tudi brez zdravil?

Pri zdravljenje z zdravili je pogosto problematično sodelovanje bolnikov, ker odklanjajo tako zdravila kot hrano in pijačo. Zato je pomembno vprašanje, kaj se zgodi, če vedenjskih in psihičnih sprememb ne zdravimo. Mag. Pišljar pravi: "Če motnje pustimo, da gredo svojo pot in jih ne zdravimo, se njihova intenzivnost le še stopnjuje, kar je predvsem zelo obremenjujoče za svojce, ki bolnika negujejo." Sogovornik tudi poudarja, da glavna težava omenjenih sprememb ni samo v njihovem trajanju, ampak predvsem v intenzivnosti, da vedenjske in psihične spremembe, vsaj nekatere, sčasoma same izzvenijo, tudi če jih ne zdravimo, Če motnje pustimo, da gredo svojo pot in jih ne zdravimo, se njihova intenzivnost le še stopnjuje, kar je predvsem zelo obremenjujoče za svojce, ki bolnika negujejo.

Liljana Mervic

doc. dr. Liljana Mervic dr. med. spec. dermatovenerologije

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Vsi Viva strokovnjaki