Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Narcistična osebnostna motnja, 2. del

Tukaj in zdaj

Danes je v psihoterapiji uveljavljeno tako načelo dela »tukaj in zdaj« kot tudi načelo dela na viziji prihodnosti. Preteklost se vključuje le v tolikšni meri, kot je lahko koristna za konstruiranje želenih sprememb tukaj in zdaj ter v prihodnosti.
Alice Miller je v knjigi Drama je biti otrok zapisala: »Izkušnja nas uči, da nam je v boju proti duševnim boleznim ves čas na voljo eno samo sredstvo: poiskati čustveno resnico enkratne in edinstvene zgodbe svojega otroštva in jo sprejeti.«

Bernard Stritih in Miran Možina v eseju, ki spremlja knjigo, to misel dopolnjujeta in opozarjata, da do stika z izrinjenimi nezavednimi vsebinami človek ne pride samo pri iskanju čustvene resnice enkratne in edinstvene zgodbe svojega otroštva, temveč tudi tukaj in zdaj, v trenutkih humorja, zmedenosti, presenečenj, pretresenosti, trpljenja, bolečine, bolezni in drugih »mejnih doživetij«.

Vzporednice z otroštvom se lahko odprejo zavesti, vendar za integracijo oziroma ozdravljenje to ni nujno. Sporno se jima zdi prav tisto, čemur je Freud pripisoval največji pomen, da je namreč za zdravljenje potrebno, da nezavedno postane zavestno. Razvijanje komunikacijskih zmožnosti po njunem mnenju nikakor ne pomeni, da bi se posameznik moral zavedati tega, kar mu je doslej onemogočalo komuniciranje posameznih čustev, motivov in zaznav. To potrjujejo tudi različne oblike psihoterapevtske pomoči, v okviru katerih so ljudje uspešno reševali svoje probleme mimo zavesti. Celo nasprotno – vpletanje zavesti je pogosto oviralo zdravljenje in pokazala se je past, ki muči celotno zahodno kulturo: težnja po pretiranem zavestnem nadzoru, ki razbija naravne, nezavedne zdraviteljske mehanizme.

Trdita, da formula »zdravljenje prek ozaveščanja« vsebuje resno protislovje. V psihoanalizi se predpostavlja, da v osnovi nevrotičnih in psihosomatskih motenj leži izrivanje in da se posameznik, čeprav nezavedno, kar najbolj dejavno (celo za ceno čustvenega stresa in somatskih motenj) poskuša upreti temu, da bi se izrinjeni motivi in kompleksi pojavili v zavesti. Sprašujeta se, ali je izrivanje zgolj napaka nezavednega, in takoj odgovorita, da ne, saj so psihoanalitiki vedno upravičeno domnevali, da je izrivanje eden najpomembnejših obrambno-varovalnih mehanizmov, ki varuje zdravje in vedenje pred sesutjem.

Nadaljujeta, da vsi psihoterapevti vedo, da bodo, če bodo skušali bolnika zavestno soočiti z izrinjenimi doživetji, ne da bi pred tem z njim sistematično psihoterapevtsko delali, naleteli na močan odpor. Učinkovit uvid je praviloma rezultat dolgotrajnega psihoterapevtskega dela.

Glede na to menita, da je uvid prej posledica in kriterij ozdravitve kot pa njen vzrok. Ozdravitev je posledica dotoka »socialne energije«, dolgotrajnih empatičnih stikov, ki obnovijo bolnikovo sposobnost za neposredno čutno doživljanje sveta in usposobijo njegove obrambne mehanizme.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

samomorilnost , terapija , terapevt , psihoterapija , otroštvo , narcizem , narcistična osebnostna motnja , narcis , samodestruktivnost , potrditev , psihosomatska motnja , čustva

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.