Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Narcistična osebnostna motnja, 1.del

Ljubezen do sebe in nadzor nad drugimi

Ameriški klinični psihiater in psihoterapevt Jeremy Holmes je zapisal: »Narcizem se začne v ogledalu – pri mami, ki zrcali topel nasmeh, ki odseva ljubezen do otroka, prek zapeljive, vendar klavstrofobične dvorane zrcal pretirano zaščitniških staršev ter prek bolnika s samomorilskimi mislimi, ki se ogleduje v ogledalu prazne kopalnice, in nazadnje, v gladini izvira, v kateri se Narcisova slika razleti na tisoče delcev, ko jo poskuša objeti.« Pri osebnostnih motnjah je že tako, da bi večina med nami pri sebi nemudoma prepoznala kar nekaj simptomov, manjkajoče pa najbrž pri partnerju ali vsaj pri tašči. Koga od nas občasno ne najedajo idealizacija, razvrednotenje, nečimrnost, besni izbruhi, dolgočasje, zapeljevanje, hitra menjava razpoloženj, pobitost zaradi kritike, potreba, da bi veljali za nekaj posebnega, pomanjkanje empatije, krutost, nezvestoba, pretirano zatekanje v delo ali izogibanje delu, skrajna opreznost, potreba po pretirani intimnosti ali pretirani distanci do drugih, pretirana samostojnost, potrtost po koncu razmerja, perfekcionizem, neodgovornost, ukazovalnost, pretirana ustrežljivost, občutek zapuščenosti, strah pred samoto, želja po sprejetju s sočasnim strahom pred zavrnitvijo, kritičen odpor do avtoritet itn.?

Vsi smo v večji ali manjši meri že izkusili večino teh "simptomov". Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, pa se glasi: »Koliko teh simptomov moramo imeti in kako dolgo, da bi nas strokovnjaki uvrstili v kategorijo ljudi z 'osebnostno motnjo'?«

Vsak deseti?

Po definiciji ameriškega psihiatričnega združenja je osebnostna motnja »dolgotrajni vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki se očitno razlikuje od pričakovanega v določeni kulturi, je pervazivna in nefleksibilna; pojavi se v adolescenci oziroma v zgodnjem obdobju odraslosti, s časom se ne spreminja in povzroča stisko ali škoduje zdravju«. Raziskave so pokazale, da lahko pri vsakem desetem odraslem prebivalcu ugotovimo katero od osebnostnih motenj, teh pa je veliko vrst (shizoidna, narcistična, antisocialna, borderline …). Hkrati velja poudariti, da so merila za prepoznavanje različnih osebnostnih motenj še zelo pomanjkljiva in da strokovnjaki v praksi le redko najdejo »čiste« oblike osebnostnih motenj, kot so opisane v diagnostičnih priročnikih.

Ko se opazuješ, ljubkuješ …

Precej navedenega nedvomno velja tudi za narcistično motnjo osebnosti, katere prepoznavanje sega v konec 19. stoletja. Freud je zapisal, da je beseda narcizem vzeta iz klinične terminologije. Leta 1899 jo je izbral P. Nacke in z njo označil osebo, katere odnos do sebe je enak odnosu, ki ga imajo drugi do seksualnega objekta. To pomeni, da čuti ugodje, ko se opazuje, ljubkuje samega sebe in se občuduje, kar mu prinaša popolno zadovoljitev.

Definicija narcistične osebnosti

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:

»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:

  • mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
  • prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
  • prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
  • zahteva po pretiranem občudovanju,
  • nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
  • izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
  • nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
  • nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
  • ošabnost in nadutost.«

Večni otrok

Bolj živo, čeprav na prvi pogled nekoliko manj sistematično, je narcistično problematiko sredi 20. stoletja opisala Marie-Louise von Franz v znani knjigi Puer Aeternus. Pravi, da moški z narcistično problematiko, ki ga poimenuje puer aeternus (lat. večni otrok), predolgo ostaja na stopnji adolescenta. Značilnosti sedemnajst- ali osemnajstletnika se kažejo tudi v poznejšem življenju in so posledica pretirane odvisnosti od matere. Puer aeternus v vsaki ženski išče podobo popolne matere.

Po prvi očaranosti z žensko spozna, da je ta navadno človeško bitje, zato očaranost zbledi, enako se zgodi tudi pri naslednji. Hrepeni po materinski ženski, ki bo zadovoljila vse njegove potrebe. Če katera od njegovih žensk zažene vik in krik ter ga obtožuje tega in onega, ga bo to sprva močno prizadelo. Nekega dne, ko mu bo vsega dovolj, jo bo nenadoma okrutno in nepremišljeno zapustil. Veliko več moči bi namreč potreboval, če bi potrpežljivo odpravljal problem. Ima veliko spolnih stikov, vendar ne dovoli, da bi ga kaka ženska tudi osvojila. Duševno rezerviran si govori, da »to ni to«, da gre le za nekaj prehodnega.

Marie-Louise von Franz žensko večnega otroka opiše s primerom: »Ženska je imela zelo veliko ljubezenskih razmerij, ki jih je urejala v skladu z odločitvami animusa. Nekoč je spoznala moškega, ki jo je resnično ljubil. Ker je bil zelo občutljiv, je pogosto čutil, da je šla z njim v posteljo, ne da bi ji bilo resnično kaj do tega, in da z njim ni bila čustveno enako uglašena. Ker je občutil avtonomijo njene spolnosti, se je le-tej uprl. Prizadela ga je, zato ji je očital, da z njim ravna enako kot z drugimi ljubimci (na te je bil ljubosumen). Reagiral je ogorčeno in jo ozmerjal z vlačugo in podobnim, to pa je bilo krivično, ker v resnici ni bila vlačuga, le čustvovalno funkcijo je odrezala. Toda ta moški ji je z močnimi, čustvenimi reakcijami, z zrelostjo, veliko izkušenostjo in s telesnim samoobvladovanjem pomagal znova obuditi čustvovanje, kar je zelo težka naloga. Rešil je njeno čustvovalno funkcijo, ker jo je ljubil kot individuuma in je ni zgolj izrabljal.«

In nadaljuje:

»Težko se prilagaja konkretnemu družbenemu okolju. Ker se ima za nekaj posebnega, meni, da se mu ni treba prilagajati. Arogantnost je posledica manjvrednostnega kompleksa in hkrati občutkov superiornosti.
Zavrača odgovornost. Pri njem je pogosto prisoten rešiteljski ali mesijanski kompleks. Boji se navezanosti. Ne sprejema položaja z natančno določenimi odnosi. Ne mara športov, ki zahtevajo vztrajnost in dolgotrajen trening.
Ima razmeroma tesen stik s kolektivnim nezavednim, je deško očarljiv. Z njim se je prijetno pogovarjati. Ne mara konvencionalnosti. Blodi v oblaku fantazij, ki so zanimive in polne bogatih možnosti, polne neizživetega življenja. Občutek imate, da je takšen človek obdarjen z izjemnim bogastvom in sposobnostjo, vendar tega ne zmore uresničiti.

Noče se odreči fantaziji, saj bi sicer od njegovih samoslepilnih fantazij ostal le ničen malomeščanček. Nima možnosti za nenadno spremembo, saj nenehno pričakuje, da se bo sčasoma vse uredilo, da se bodo nasprotja zgladila sama od sebe, ne da bi on sam tvegal odločitev. Starejši ko je, bolj se oklepa samoprevare, da bo nekega dne storil tisto pravo stvar. Nekateri se pri štiridesetih streznijo in začnejo izkoriščati lastne sile, nekateri se nevrotično zlomijo. Pri njem pogosto opazimo zrel, malodušen odnos do življenja, kakršnega navadno zavzamejo starci, vendar si je tak odnos prisvojil predčasno. Tako ve, da življenje ni vse, da nekaj pomeni tudi druga stran, da je življenje samo relativna polovica drugega dela bivanja. Nenehno se igra z mislijo, da bo zapustil življenje, če se bodo stvari preveč otežile.

Ker dopušča, da v njegovo življenje nenehno prodira občutek minljivosti, se nenehno pripravlja na konec. Ko se spoprijatelji z dekletom, ve, da ga na koncu čakata razočaranje in ločitev, zato se odnosu ne preda z vsem srcem, ampak se ves čas pripravlja, da bo rekel zbogom. Ker ravna razumsko, nikoli ne živi polno.
Številni ne zmorejo biti docela nesrečni, ker so preveč sebični in brez poguma, da bi se izpostavili položaju, ki bi jih lahko onesrečil. Že prej si strahopetno zgradijo most, čez katerega bodo lahko pobegnili.

Sčasoma postane ciničen, razočaran starec. Briljantnost se je spremenila v cinično razočaranje, ničemur več ne verjame in nič več ga ne zanima. Pomembni so le še denar, častihlepje in rivalstvo s kolegi. To je posledica šibke zavesti, ker si ne more več zamisliti možnosti, da bi vzdržal težave resničnosti in pri tem ne izgubil idealov. Ubere lažjo pot, češ, ideali zgolj otežujejo življenje, zato se jih je treba znebiti.

Če se odloči za zakon, si ne upa več ozirati po drugih ženskah. Običajno se poroči z žensko, ki je tip pogoltne matere, četudi je v mladosti lepo zakrinkana. Če pa ženska ni te vrste, ji to vlogo s svojo podredljivostjo in deškostjo vsili. Zakon se spremeni v nekakšno leno, toplo ječo navad, ki jo vzdihujoč prenaša. Poklicno je še naprej učinkovit in največkrat postane zelo ambiciozen, saj ga doma vse dolgočasi in vse moči usmeri v poklic. Erotično popolnoma stagnira.«


So vsega krivi starši?

Alice Miller v knjigi Drama je biti otrok opisuje spoznanja, do katerih se je dokopala pri lastnih analizah ali s preučevanjem analiz drugih psihoanalitikov. Pravi, da se narcistična motnja praviloma pojavi, če je mati čustveno negotova in za svoje narcistično ravnotežje potrebuje določeno otrokovo vedenje. Njena negotovost se utegne skrivati za avtoritarnim pročeljem. Temu se po avtoričinem mnenju pridružuje še presenetljiva otrokova sposobnost, da materino oziroma starševsko potrebo nezavedno občuti in se nanjo odzove, tako da prevzame vlogo, ki mu je bila nezavedno dodeljena. Otrok je čutil, da ga potrebujejo. To vlogo izpopolnjuje in tako ne postane le mati (zaupnik, tolažnik, opora) svoje matere, temveč prevzame tudi odgovornost za brate in sestre ter razvije poseben čut za nezavedne signale potreb drugega.

V številnih primerih, ko je mati narcistično neizpolnjena, skuša nezavedno in v nasprotju s svojo dobro voljo zadovoljiti svoje narcistične potrebe. To ne pomeni, da otroka ne ljubi, vendar tej ljubezni manjkata kontinuiteta in stalnost, predvsem pa v njej ni prostora za otrokova čustva in občutke. Otrok razvija tisto, kar potrebuje mati. S tem si zagotavlja ljubezen matere (ali očeta), vendar ga to vse življenje ovira pri tem, da bi postal on sam. Naravne narcistične potrebe, primerne otrokovi starosti, se ne morejo integrirati v oblikujočo se osebnost in se odcepijo.

Marie-Louise von Franz pa piše, da bi materin animus rad odcepil fizično spontanost, in da se mati, ki namerava obdržati ali uničiti sina, proti njej instinktivno bojuje. Ko bo materinski animus »pogoltnil« sina, bo mati poskušala uničevati tudi zunanje, fizične lastnosti moškosti, kot so umazanost, divjost, agresivnost, ki pa vse krepijo fantov občutek, da resnično živi. Občutek polne življenjske moči je značilen za zdravega mladega človeka, daje mu občutek živosti in podjetnosti, prav to pa pogoltna mati najbolj sovraži. Sovraži nezavedno, ker pri sinu te stvari pomenijo impulz, ki ga bo odpeljal stran od nje.

Najpriljubljenejša zvijača pogoltnega materinega animusa je, da za nobeno stvar nikoli ni pravi čas, da je treba o vsem najprej razmisliti. Mati naredi vse, da bi sina kastrirala: zadržuje ga doma in spreminja v žensko, potem pa se drugim pritožuje, da je homoseksualec, da pri štiridesetih še ni poročen, da ji gre na živce, ker potrt poseda doma. Če pa se pojavi dekle, trdi, da ni prava zanj, da ga ne bo osrečila in da mora razmerje z njo pretrgati. Sina najprej kastrira, potem pa ga tolče po tej šibkosti in ga kritizira.

Njegovo veličanstvo otrok

Nesebična, brezpogojna ljubezen in oboževanje otroka sta pogosta v zgodovini narcistične osebnostne motnje. Gre za primere, ko oboževanje otroka presega običajne meje. Če to traja več let, otrok ponotranji te vzorce in goji do sebe nestvarna, intenzivno nežna in ljubeča čustva. Otrok ni sočasno dobil vpogleda v ločene potrebe staršev. Naučil se je samo tega, da se želijo starši sončiti v njegovi sijajnosti. Takšna nerazumljivost starševskega ravnanja otroku v precejšnji meri onemogoča, da bi se naučil, da imajo tudi drugi potrebe, mnenja in želje.

Freud je takšno starševstvo opisal z naslednjimi besedami: »Če si ogledamo odnos ponosnih staršev do njihovih otrok, moramo opaziti, da gre za vnovično oživitev in obnovo njihovega lastnega, že dolgo odpravljenega narcizma. Prizadevajo si, da bi otroku pripisali vse možne odlike popolnosti, ki jih resnejše opazovanje ne bi potrdilo, da bi tako prikrili in pozabili na njegove pomanjkljivosti … Starši si želijo, da bi bilo njihovemu otroku bolje, kot se je godilo njim. Ne sme mu manjkati nič, kar se staršem zdi, da je v življenju najpomembnejše. Bolezen, smrt, odrekanje uživanju, omejitve lastne volje, nič od tega se ga ne sme dotakniti. Njemu v prid se ne bodo zmenili za naravne zakone, kot je denimo zakon o družbi. Resnično mora postati središče in srce stvarstva – 'Njegovo veličanstvo otrok'.«

Kot pravi Lorna Smith Benjamin v knjigi Interpersonal diagnosis and treatment of personality disorders, takšno brezpogojno oboževanje programira otroka za narcistično osebnostno motnjo, če se nadaljuje v drugo in tretje otrokovo leto, ko nastopi čas za soočenje s stvarnostjo. stvarni svet bo njegovo veličanstvo vrgel s prestola. Običajni starši otroka naučijo, da smo vsi ranljivi in nepopolni, da smo vsi na nekaterih področjih močni in na drugih šibki.

Če se otrok tega ne nauči, postane ujetnik lažne slave. Brez spoznanja, kako vpliva na svoje starše, otrok ne more razumeti, kako njegovo ravnanje deluje na druge, zato postane neobčutljiv in nestrpen. Ko odraste, je prepričan, da bodo drugi z njim ravnali enako kot njegovi starši. Osupel je, ko mu drugi nenadoma ne posvečajo več takšne pozornosti. Prepričan je, da mu pripada najboljša pisarna v službi in vsa najboljša oprema. Ko se to ne zgodi, izbruhne jeza.

Doma uporablja prostor, čas in denar v skladu s svojimi potrebami in se ne meni za druge. Vsak ženin izdatek skrbno preuči, o njegovih znatno višjih izdatkih pa se ne razpravlja. Nobene možnosti ni, da bi spontano prevzel del gospodinjskih opravil. Če ni glasno pohvaljen za vsak najmanjši prispevek, je užaljen in jezen. Če zakonski partner zboli, se je pripravljen takoj ločiti, saj od njega nima več koristi. Logično se mu zdi, da nadzira druge, sam pa je povsem avtonomen in pričakuje, da se temu vsi uklonijo.

Kako preživeti?

Lorna Smith Benjamin nadaljuje z vprašanjem, kako lahko takšni ljudje dandanes sploh preživijo. Znova navede Freuda: »Precej očitno je, da posameznikov narcizem močno privlači tiste, ki so se odpovedali delu svojega narcizma in iščejo objekt svoje ljubezni. Velik del otrokovega šarma je prav v narcizmu, njegovi samozadostnosti in nedostopnosti, kakršen je tudi šarm živali, ki se za ljudi ne zmenijo kaj prida, kot so denimo mačke ali zveri roparice. Kot bi jim zavidali moč, s katero se ohranjajo v duševni blaženosti – neomajni libidinalni drži, ki smo jo sami opustili.«

Lorna Smith Benjamin meni, da je Freudova razlaga strpnosti do narcizma zanimiva, če nanjo gledamo kot na oboževanje, denimo, vrhunskih športnikov ali filmskih zvezdnikov. Ne zdi pa se ji primerna za tolmačenje žene ali partnerke posameznika z narcistično osebnostno motnjo. Navaja, da številni zasvojenci z alkoholom premorejo nekatere narcistične vzorce. Partnerke jim to omogočajo, saj se vse bolj trudijo, da bi jim v vsem ustregle. Takšne ženske so bile pogosto v preteklosti žrtve zlorab, zato o njih težko trdimo, da si prizadevajo ohraniti duševno blaženost iz ranega otroštva.

Hkrati z oboževanjem se pojavlja tudi grožnja padca na trda tla. Vsako znamenje nepopolnosti je uničujoče. Breme popolnosti ni lahko. Vsaka napaka poruši tudi ravnotežje roditelja, ki si tako prizadeva za otrokovo uspešnost. Ker se narcističen koncept samega sebe napaja s sprejetim nestvarnim oboževanjem, so razočaranja in kritike zanj pogubni. Nenadoma je uničen, prazen in strahotno osamljen.

Vivin klicaj

Za narcistično osebnostno motnjo velja, da jo prepoznamo po izredni občutljivosti za vsakršno kritiko ali neupoštevanje ter po izredno močni potrebi po ljubezni, podpori in občudujoči ustrežljivosti. Zraven sodita še brezpogojna ljubezen do sebe in želja po obvladovanju drugih. Če takšna oseba izgubi podporo ali se pri njej pojavijo znamenja nepopolnosti, doživljanje samega sebe razpade in pojavi se stroga samokritika. Ti ljudje so brez vsake empatije in zaničujejo druge.

Nikoli ni prepozno

Številni avtorji ugotavljajo, da otroške izkušnje z drugimi niso edina pot za oblikovanje osebnosti. Zlasti bogatim in slavnim grozi razvoj narcistične osebnostne motnje v obdobju odraslosti. Pri številnih se posledice priznanj za uspešnost na posameznem področju razlijejo tudi na dele življenja, ki niso povezani s področjem, ki jih je proslavilo. Filmski zvezdniki začutijo, da so lahko uspešni v politiki, za kar so potrebna posebna znanja in sposobnosti. Menedžerske sposobnosti dobrega politika težko povežemo z ustvarjanjem lika skozi branje in interpretacijo besedil. Tudi številnim vrhunskim znanstvenikom se zazdi, da se nihče več ne sme spraševati o njihovem položaju, ki ga zasedajo v svoji ustanovi. Javnost bo vedno brezpogojno občudovala bogate in slavne, in če so okoliščine prave, ni nikoli prepozno za razvoj narcistične osebnostne motnje.

Freudova psihoanaliza kot zaščitna kletka

Marie-Louise von Franz (Puer Aeternus): »Freudovska psihologija zelo priteguje določen tip moškega z materinskim kompleksom, saj je njen učinek nanj podoben učinku samega materinskega kompleksa. Freudovska psihologija je drugi zapor, le da ga ta zapira v položaj, ki je njegovemu intelektu znan. Freudovski sistem ima vrzeli, ki pa jih Freud ni hotel priznati. Ustvaril je jasen sistem, fizični vidik je prepustil biokemiji. Za religiozna in filozofska vprašanja ni prav nič prostora. Zaradi tega je freudovska analiza privlačna za žrtev krutega materinskega kompleksa. Analizantu, ki se obnaša prizadeto, anksiozno in egocentrično, se zdi privlačna, ker mu ponuja še eno zaščitno kletko. Freudovskega jezika se z lahkoto naučiš. Vsak, ki je bil kakih šest mesecev podvržen freudovski analizi, ve o njej vse. «

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

osebnost , psihiatrija , psihoanaliza , narcizem , narcistična osebnostna motnja , osebnostna motnja , občudovanje , večni otrok , puer aeternus

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.