Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sodobni psihoterapevtski pristopi

Od psihoanalize do transakcijske analize

Trenutno je v svetu evidentiranih nekaj sto psihoterapevtskih pristopov, vendar je ključnih okoli dvajset do trideset. Tokrat bomo našteli in na kratko opredeliili nekatere najbolj uveljavljene psihoterapevtske pristope.

Medtem ko pogosto slišimo, da so se že v primitivnih skupnosti šamani, vrači, svečeniki pri zdraviteljstvu zavestno ali nezavedno posluževali elementov psihoterapije, se je moderna psihoterapija začela razvijati pred približno dvesto leti, sistematično pa s Sigmundom Freudom in njegovo psihoanalizo pred približno 150 leti. V zadnjih desetletjih so se pojavili novi psihoterapevtski pristopi, ki zdravilno vplivajo  na duševne, psihosomatske in psihosocialne motnje in lajšajo trpljenje in izboljšujejo kakovost življenja.

Freud je v prvi polovici dvajsetega stoletja utemeljil psihoanalizo, ki jo laiki še danes enačijo s psihoterapijo. To je možno zato, ker Freud ni razvil psihoanalize le kot psihoterapevtske metode in ni vplival le na krog sodelavcev, ampak je bil izjemno ploden in dober pisec (dobil je na primer prestižno literarno Goethejevo nagrado), tako da so njegova dela postala del evropske kulture. Po njegovi zaslugi se  psihoanaliza razvija tudi kot filozofija in orodje spoznanja onstran patološkega. Hkrati je bil neumoren organizator in vodja psihoanalitičnega gibanja, ki je imelo redna strokovna srečanja, bogato izdajateljsko in danes bi rekli promocijsko dejavnost. S tem je dal zgled, kako je možno celostno razvijati stroko in organizirati psihoterapijo kot avtonomno družbeno gibanje. Pred nacizmom so številni psihoanalitiki zbežali iz Evrope v ZDA, tako da so po vojni ZDA kmalu postale vodilna sila tudi v psihoterapiji. 

Na psihoterapevtski sceni danes vse bolj prevladuje eklekticizem in poskusi integracije - večina psihoterapevtov se uči iz vseh mogočih virov in šol in večina poskuša ustvarjati nove sinteze. Delitev na pristope danes večkrat bolj služi lokalni organizacijski učinkovitosti, ekonomskim in političnim interesom določenih skupin terapevtov, trženju terapevtskih storitev in izobraževanja in ne odraža več bistvenih vsebinskih razlik. Pomembno je tudi spoznanje iz nekaterih raziskav, da se večkrat med seboj lažje razumejo izkušeni terapevti različnih pristopov kot pa neizkušeni in izkušeni znotraj posameznih pristopov.

Trenutno je v svetu evidentiranih nekaj sto psihoterapevtskih pristopov, vendar je ključnih okoli dvajset do trideset. Preden se bomo v naslednjih številkah lotili natančnega prikaza posameznega pristopa, predstavitve njegovih najvidnejših predstavnikov in analize primerov, naj tokrat naštejemo in na kratko opredelimo nekatere najbolj uveljavljene psihoterapevtske pristope.

Psihoanalitične terapije

Psihoanalitične terapije (individualna, skupinska, za pare in družine, na stacionarnih oddelkih, za otroke in mladostnike) so se razvile iz Freudove psihoanalize. Temeljijo na vzpostavitvi posebnega odnosa med klientom in terapevtom v terapevtski situaciji. Tako klient kot terapevt sta udeleženca v procesu in hkrati njegova opazovalca. Njun odnos temelji na vzajemnem zaupanju. Gre za zdravljenje vzrokov težav, za katero obstajajo pravila in zakonitosti. Terapevt klienta usmerja, ničesar neposredno ne predlaga in ne izreka mnenja, ne svetuje, ne spodbuja ali se kako drugače vpleta v klientovo življenje. Psihološko razlaga motnje in izjave klienta, ki mu jih ta med procesom opisuje. Gre za globinsko zdravljenje, v katerem se na novo strukturirajo psihični procesi, ki postanejo skladnejši.

Skupinska analiza

Njen utemeljitelj je Sigmund Heinrich Foulkes, angleški psihiater in psihoanalitik. Cilj terapije je sprememba posameznikovega neprilagojenega vedenja, pri čemer je skupina  pomemben terapevtski dejavnik. Skupina postane inštrument, ki se uči zdraviti samo sebe. Sredstvo delovanja skupine je pogovor. Ta je prost, njegovo vsebino in interakcije med člani skupine pa so sproti analizirani in upoštevajo tudi latentne – nezavedne pomene. Namen te terapije je ne le izboljšanje simptomov prek razumevanja in ventilacije temveč tudi spreminjanje strukture osebnosti prek razčlenjevanja nezavednih konfliktov. Teoretično temelji na socialni psihologiji, teoriji psihoanalize in na dognanjih o skupinski dinamiki in splošni teoriji sistemov.

Logoterapija

Logoterapija (logos - gr. smisel) je psihoterapevtska smer, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi njegovo izvirno človeško razsežnost svobode in odgovornosti, energetsko pa se napaja predvsem v izvirno človeški motivaciji volje do smisla. Njen začetnik je psihiater Viktor Emil Frankl. Človeku v stiski skuša pomagati pri aktiviranju njegovih osebnih duhovnih zmožnosti, zlasti uvidevanja konkretnih realnih možnosti ter smiselnega, svobodnega in odgovornega odločanja ter uresničevanja smiselnih odločitev v svojem konkretnem življenjskem položaju. Vendar le pomaga najti smisel in se nima za sistem, ki bi dajal smisel. Specifično področje logoterapije so duhovne motnje človeka (npr. bivanjska praznota, bivanjska prikrajšanost, pretirana namera, pretirana pozornost), pri biogenih, psihogenih in sociogenih pa lahko marsikdaj pomaga kot nespecifična dodatna terapija.

Vedenjska terapija

Vedenjska terapija je skupek tehnik in postopkov, ki izvirajo iz predpostavke, da je duševna stiska posledica napačno naučenega vedenja. Zato je njen cilj, da se tako vedenje odpravi oziroma spremeni. Utemeljena je na vedenjskem modelu psihopatologije, po katerem je mogoče zdraviti le tisto, kar je mogoče izmeriti in objektivno opredeliti. Njena znanstvena podlaga je eksperimentalna psihologija, ki ji omogoča načrtovanje postopkov in rezultatov. Ker meri simptome pred in po terapiji, je njena učinkovitost jasno definirana. Številne raziskave so pokazale, da so nekatere vedenjske terapije tako uspešne, da si zdravljenja nekaterih motenj – najpogosteje gre za agorafobijo in druge fobije - brez njihove uporabe skoraj ne moremo zamisliti.

Kognitivna psihoterapija

Temelji na teoriji o duševnih motnjah Aarona Becka. Skozi terapijo se mora klient naučiti obvladovati simptome tako, da se ne zmeni zanje ali da stiske rešuje tako, da popravlja napake  in zablode  v razlagah, ocenjevanju, dojemanju, sklepanju in sprejemanju odločitev. V terapiji se spreminjajo domneve klienta o sebi, drugih, okolici, preteklosti ali prihodnosti, ki povzročajo klientove stiske. Terapevt uporablja izkustveno preverjene tehnike. Kognitivna terapija natančno opredeli probleme in vedenjsko terapijo in natančno meri svojo učinkovitost. V zadnjih dveh desetletjih številni terapevti uporabljajo kognitivno-vedenjsko terapijo, ne glede na to, ali se bolj naslanjajo na kognitivne ali vedenjske tehnike. Kognitivna psihoterapija je precej priljubljena, saj enostavno razlaga zapletene duševne fenomene in uporablja pristopne terapevtske tehnike, ki se jih je mogoče relativno lahko naučiti in prinašajo ugodne rezultate.

Gestalt terapija

Nemško besedo gestalt so prevzeli številni jeziki in v psihologiji in psihoterapiji označuje obliko, konfiguracijo, celovitost,  ki je več kot skupek elementov, ki jo sestavljajo. Pri gestalt terapiji je vse tukaj in zdaj, preteklost je spomin, nostalgija, jeza, prihodnost pa sedanje predvidevanje, načrtovanje, preverjanje, pričakovanje, upanje, strah ali brezup.  Terapija se ukvarja z očitnim, trenutno dostopnim zavesti klienta in terapevta. Loteva se postopkov, zaradi katerih je klient zmeden, konflikten, depresiven ali anksiozen. Terapevt je pozoren na način, kako klient razlaga svoja občutja, in na njegovo telesno govorico. Težave se ne rešujejo le skozi pogovor o njej, temveč mora klient doživeti, občutiti ali narediti nekaj, kar bo dokončalo nedokončano, s čimer se bo sprostila napetost in zmanjšalo nezadovoljstvo. Gestalt terapija poteka individualno, v parih (partnerski odnosi), družinsko in skupinsko. Klient spoznava razliko med 'ne morem' in 'nočem' in kako tisto, kar se je naučil v rani mladosti, anksioznost, sram ali druge ovire, otežujejo njegove zavestne procese.

Transakcijska analiza

TA, kot je njena popularna kratica, temelji na delu Erica Bernea. Zajema teorijo osebnosti in medosebne komunikacije, iz katerih izhaja njena psihoterapevtska metoda, sestavljena iz petih faz: vzpostavitev dobrega stika s klientom, dogovor o ciljih terapije, terapije različnih stanj ega - 'odraslega', 'otroka' in 'starša' in osebne družbene integracije. Najpomembnejše področje delovanja transakcijske analize so osebnostne motnje in motnje, ki so odraz osebnostnih značilnosti. Pogosto jo uporabljajo pri stiskah in motnjah, ki jih povzročajo nevroze, alkoholizem, zasvojenost z mamili. Berneova ocena, da je TA "predobra, da bi bila samo za bolne", se v sodobnosti potrjuje tudi z razširitvijo njene uporabe iz psihoterapevtskega na svetovalne, izobraževalne sfere in na področje menedžmenta.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

transakcijska analiza , psihoterapija , psihoanaliza , freud , gestalt , logoterapija , kognitivna terapija , vedenjska terapija , psihoterapevtska pomoč , skupinska analiza , psihoterapevt , psihoterapevtski pristop

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.