Depresija

  • MJS
  • sreda, 12. december 2007
doc. dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., spec. psihiatrije
doc. dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., spec. psihiatrije (Foto: Janko Raht)

Depresija je bolezen, za katero strokovnjaki in svetovna zdravstvena organizacija napovedujejo, da bo v tem stoletju zasedla drugo mesto po številu bolnikov, še bolj črne projekcije pa jo postavljajo celo na prvo mesto, pred srčno-žilne bolezni. Depresija je bolezen sodobnega časa, ki po nekaterih ocenah vsaj enkrat v življenju prizadene 20 odstotkov žensk in nekaj manj moških, pravi doc. dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., specialistka psihiatrije in predstojnica Psihiatrične bolnišnice Maribor, klinično diagnozo depresije lahko postavijo šele takrat, ko so pri bolniku določeni znaki prisotni dalj časa. Depresija nikakor ni stanje, ki bi minilo po dveh urah ali dveh dneh, ampak se vleče dneve, tedne in celo mesece.

Rdeča nit diagnoze je bolezensko poslabšanje razpoloženja. Pri tem ne gre za navadno žalost, slabo voljo in razočaranje, marveč za razpoloženje, ki traja in ki človeka tudi funkcionalno zelo oslabi, saj mu onemogoči normalno delo, delovanje, odnose z ljudmi in veselje do vsega, kar je pred tem rad počel. Depresija ni znak človekove šibkosti, zato je z močno željo in voljo ni možno premagati. K boljšemu razpoloženju se ni možno preprosto prisiliti.

Vzroki neznani

Glavni vzroki za razvoj depresije niso znani. Kot pravi sogovornica, jih psihiatri iščejo na vseh treh področjih, iz katerih je sestavljena človekova bit. Eden od pomembnih vzrokov je v tem, kar vsakdo nekaj prinese s seboj na svet: gre za prirojeno ranljivost za razvoj posamezne motnje. Drugi, enako pomemben vzrok se skriva v posameznih psiholoških značilnostih, ki so delno prirojene, delno pa jih pridobimo z vzgojo. Tretji vzrok tiči v posebnih okoliščinah; te se lahko pri ljudeh v posameznih življenjskih obdobjih drastično spremenijo in utegnejo sprožiti odzive, ki presegajo ogorčenje, slabo voljo in slabo vest, ampak lahko opazimo že bolezenske znake. Ko govorimo o vzrokih za depresijo, imamo torej v mislih biološke, psihološke in socialne vzroke. V primerih nekaterih družin lahko govorimo o dedni obremenjenosti, saj se depresija pojavlja v več rodovih in se ponavlja v več epizodah. Lahko pa se pri nekom življenjske okoliščine tako močno in nepričakovano spremenijo (poslabšajo), da to pri njem sproži depresijo, zlasti če je zaradi svoje biološke in osebnostne naravnanosti bolj ranljiv.

Prva znaka: nespečnost in neješčnost

Depresija se ne razvije čez noč. To je proces, pri katerem se nastavki gradijo daljši čas. A pomembno je, da prve simptome čim prej prepoznamo in depresivnemu človeku čim prej pomagamo. Bolnik se večinoma zaveda, da postaja depresiven, vendar si sprva tega pogosto ne prizna. Svojci in vsi, ki depresivnega človeka obkrožajo, bi morali biti pozorni takrat, ko človek začne tožiti o nespečnosti, ko je že zjutraj utrujen, ima moraste sanje, je nerazpoložen, nima teka in spontano hujša. Hujšanje je lahko pri zelo depresivni osebi zelo izrazito in nič nenavadnega ni, če v mesecu dni izgubi deset kilogramov ali celo več. V obdobju hude depresije je ne zanima nič več, noče se več družiti z drugimi ljudmi, noče npr. s prijatelji na kavo, vse se ji zdi črno in brezupno, samozavest in samozaupanje se zmanjšata, ne uživa več v prijetnih stvareh. Odnosi z domačimi se ji zdijo neurejeni (pogosto tudi so) in svoje življenje ocenjuje kot neuspešno. Zavrača izhode od doma, ne zanimajo je več stvari in konjički, ki so ji včasih vzbujali veselje. Mogoče se bo slišalo malce čudno, vendar depresivni bolniki pogosto tožijo za različnimi nepojasnjenimi bolečinami povsod po telesu, v hrbtu, rami, križu, glavoboli …, ki nimajo organskega vzroka in niso posledica rakavega obolenja ali poškodbe. Zato je zelo pomembno, da bolnik zdravniku ali psihiatru pove o vseh tegobah, ki ga spremljajo vsak dan in mo onemogočajo normalno življenje.

Priporočljivo zdravljenje

Depresija je bolezen, ki človeka zelo prizadene in močno zmanjša njegove sposobnosti za vsakodnevne dejavnosti. Brez zdravljenja se običajno slabša, a četudi se stanje popravi samo od sebe, brez ustrezne zdravniške pomoči, utegne biti stanje po koncu depresivne epizode slabše, kot je bilo pred začetkom. Zato zdravniki psihiatri svetujejo, naj se vsakdo, ki trpi zaradi depresije, začne zdraviti. Pred začetkom zdravljenja mora biti najprej postavljena diagnoza, ki jo najpogosteje postavi družinski zdravnik ali psihiater.

Psihiatri razlikujejo med blago, zmerno in hudo depresijo ter hudo depresijo s psihotičnimi simptomi, terapevtsko rezistentno depresijo, atipično depresijo in depresijo s posebnim tveganjem. "V primeru blage depresivne epizode je lahko učinkovita psihoterapija, predvsem vedenjsko kognitivna, brez antidepresivov. Zmerno in hudo depresijo zdravimo z antidepresivi, najbolje v kombinaciji z vedenjsko kognitivno psihoterapijo, zlasti če je depresija povezana s psihosocialnimi vzroki, slabimi medosebnimi odnosi ali kako drugo pridruženo osebnostno motnjo. Pri zdravljenju psihotične depresije so v rabi antidepresivi in antipsihotiki," pojasnjuje sogovornica in še pove, da ob prepustitvi depresije njenemu naravnemu toku brez zdravljenja tvegamo, da se pri četrtini bolnikov razvije kronična depresija, nezdravljena depresija pa traja lahko celo dve leti. Po začetem zdravljenju lahko v 6 do 12 tednih dosežejo 50-odstotno izboljšanje simptomov.

Trifazno zdravljenje

Zdravljenje je razdeljeno na tri faze. Akutno zdravljenje običajno traja od 6 do 12 tednov, temu sledi nadaljevalno zdravljenje v obdobju od 4 do 9 mesecev in vzdrževalno zdravljenje, ki traja več kot leto dni.

Depresijo najpogosteje zdravijo z antidepresivi. Na začetku zdravljenja, še preden začnejo antidepresivi učinkovati, lahko uporabijo pomirjevala in uspavala, vendar le za kratek čas, največ štiri tedne, ker lahko po daljšem jemanju povzročijo odvisnost. Uporabljajo tudi druga zdravila, kot so zdravila za zdravljenje psihoze, za uravnavanje razpoloženja in druga, vendar le v posebnih primerih in pri zdravljenju zelo hudih in težko ozdravljivih depresij.

V praksi družinskega zdravnika so še vedno prva izbira pri zdravljenju antidepresivi, ki delujejo na serotoninski sistem, to so antidepresivi iz skupine selektivnih inhibitorjev ponovnega privzema serotonina (SSRI). Za številne bolnike je začetni odmerek tudi terapevtski odmerek pri akutnem in nadaljevalnem zdravljenju.

Psihiatri vse pogosteje uporabljajo novejše SNRI-antidepresive, ki spadajo v širšo kategorijo dvojno delujočih antidepresivov. Ti naj bi bili zaradi svojega dvojnega delovanja učinkovitejši kot SSRI, zlasti kadar je prisotna telesna simptomatika, kot so denimo utrujenost, motnje spanja, težave s koncentracijo, nepojasnjene bolečine ... Poleg tega naj bi veljalo, da njihov začetek delovanja nastopi hitreje, ker delujejo tako, da zavirajo ponovni privzem serotonina (tako kot SSRI) in noradrenalina ter tako povečujejo njuni koncentraciji v sinapsah.  Neželeni učinki so večinoma povezani z mehanizmom delovanja. Največkrat se pojavijo na začetku zdravljenja in nato postopoma izzvenijo. Zato je zelo pomembno, da bolnik redno jemlje antidepresive in zaradi stranskih učinkov ne prekini zdravljenja. Stranski učinki bodo postopoma izginili (včasih lahko traja tudi več tednov), in so lahko včasih za bolnika zelo moteči.

Depresivnih bolnikov ni treba zdraviti bolnišnično. Izjema so tisti, pri katerih so izraženi samomorilni nameni.

Depresijo opredelijo glede na klinične simptome, katerih prisotnost zahteva diagnoza depresije. Zdravniki lahko  porabijo vprašalnike, ki jih bolnik izpolni že v čakalnici, kot je, denimo, Zungova samoocenjevalna lestvica depresije, kar jim pomaga pri nadaljnjem postavljanju diagnoze. Včasih pomaga že postavljanje preprostih začetnih vprašanj, kot so: Ali ste se v zadnjem mesecu pogosto počutili potlačene, depresivne ali polne brezupa? Ali ste bili v zadnjem mesecu obupani in niste imeli nobenega interesa ali ugodja pri izvajanju različnih, prej prijetnih opravil? Ali imate bolečine, ki se pojavljajo povsod po telesu - hrbtu, rami, križu, sklepih, glavoboli? To so nekakšna presejalna vprašanja, uporabna za vse, tudi za bolnika. Da si lažje zapomnimo najbolj značilne simptome depresije, so angleško govoreči strokovnjaki sestavili anagram: A SAD FACE(S) (sprememba teka, anhedonija (nezmožnost uživanja v prijetnih stvareh), depresivno razpoloženje, utrujenost (fatigue), vznemirjenost (agitation), koncentracija, samozavest (esteem), samomorilnost). Glavni simptomi depresije so slabše razpoloženje in izguba zanimanja, katerima se navadno pridružijo pomanjkanje energije, sprememba teka in telesne mase, motnje spanja, slaba koncentracija, občutki krivde ali nevrednosti in samomorilne ideje. Zelo pogosto pa se prisotne tudi nepojasnene bolečine (bodisi bolečine povsod po telesu, hrbtu, rami, križu,.... glavoboli).

Čustveni simptomi depresije


  • depresivno razpoloženje - kaže se lahko kot žalost, jokavost, brezupnost, pesimizem, izguba interesa ...
  • občutki krivde
  • tesnoba - kaže se kot zaskrbljenost, težave s koncentracijo, tiščanje v prsih ...

Telesni simptomi depresije

  • motnje spanja - kaže se kot nespečnost, zgodnje prebujanje, zbujanje ponoči ...
  • motnje apetita in nihanje telesne teže - zaradi zmanjšanega apetita bolnik shujša oziroma se zaradi povečanega apetita  zredi
  • utrujenost
  • razne nejasne bolečine – pogosto se kažejo kot bolečine povsod po telesu, lahko pa tudi v hrbtu, rami, križu, trebuhu, glavoboli …