Alzheimerjeva bolezen

  • MJS
  • ponedeljek, 09. november 2009
(Foto: Dreamstime)

V jeseni življenja

Normalno je, da nam s staranjem pešajo organi in se življenjske funkcije upočasnjujejo, tudi spomin. Toda pri nekaterih starostnikih se običajna pozabljivost spremeni v bolezensko izgubo spomina, čemur pravimo demenca. Ena od oblik demence je alzheimerjeva bolezen. Med ljudmi vlada prepričanje, da je demenca povsem normalen sopojav staranja, vendar sploh ni tako, pravi mag. Aleš Kogoj, dr. med., specialist psihiater s Psihiatrične klinike v Ljubljani, in dodaja, da med prve znake bolezni spadajo težave s spominom in pozabljivost.

Te spremembe običajno opazijo svojci in če vidijo, da se pozabljivost stopnjuje, je potreben zdravniški pregled. Zdravnik pri pregledu ugotovi, ali gre za demenco ali ne. Zgolj starost sama po sebi še ne sme povzročati tolikšne pozabljivosti.

Drugačna pozabljivost

Ljudje se pogosto sprašujejo, kako oziroma po čem bodo prepoznali razliko med običajno pozabljivostjo in demenco. Kot pravi sogovornik, imamo vsi ljudje občasne težave s spominom, pri čemer gre predvsem za tako imenovano prikrito pozabljivost, ki je posledica utrujenosti in zmanjšane pozornosti, ne pa demence. Če si v resnici skušamo nekaj zapomniti, nam to uspe, medtem ko si bolnik z demenco kljub trudu ne zmore zapomniti vse več stvari in dogodkov. Značilno za dementnega bolnika je, da pozablja sveže dogodke, ki so se zgodili pred kratkim, dobro pa se spomni, denimo, dogodkov iz svoje mladosti.

Poleg tega demenco spremljajo težave z govorom. Bolnik s težavo pove, kaj bi rad, in obenem težko razume, kaj mu želimo povedati. Pogosto ne najde posamezne besede ali uporablja besede v napačnih povezavah. Tako, denimo, reče, da si je pokosil in ne obril brado. Ko bolezen napreduje, se včasih zgodi, da ponavlja le še posamezne besede ali zloge, vendar le redki bolniki dočakajo to fazo, saj večinoma prej umrejo zaradi drugih bolezni. Bolnik se tudi izogiba družbi, saj se v večji skupini ljudi nenadoma ne počuti več dobro, ker težko sledi živahnejšemu in hrupnemu pogovoru. Če mu ena oseba pove kratek in jasen stavek, lahko sledi, govorjenju vsevprek pa ne več. Pri napredovali bolezni bolnik ne razume več niti preprostih navodil, razume le še neverbalno komunikacijo in se temu primerno tudi odziva. Zato je pomembno, kako s takim bolnikom ravnamo. Če smo mirni in prijazni, bo tudi bolnik umirjen in bo prej sodeloval, nasprotno pa bo nekooperativen in nepredvidljiv.

Med pogoste probleme spadajo tudi težave z orientacijo. Bolniki se hitro izgubijo in ne najdejo poti domov. Neredko imajo občutek, da so še vedno v službi, čeprav so že zdavnaj upokojeni. Nekateri nenehno ponavljajo željo, da bi šli domov, čeprav so že doma. Toda v mislih imajo prvotni dom, kjer so odraščali, pravi sogovornik. Tistega se še spomnijo, zdajšnjega pa ne več. Ker imajo težave z orientacijo, ga svojci pogosto ne najdejo, kar se lahko konča tudi usodno. Zato ti bolniki potrebujejo nenehen nadzor.

Diagnozo je enostavno postaviti v poznejših fazah

V začetni fazi diagnoze ni povsem preprosto postaviti, razlaga dr. Kogoj, enostavneje je, ko bolezen napreduje. Upoštevati je treba, da vse oblike demence napredujejo postopoma in mine lahko več mesecev ali celo let, preden se težave kristalizirajo v tolikšni meri, da pomislimo na bolezen. Zato je toliko pomembnejše, da svojci ne odlašajo s prvim pregledom, ampak že ob prvem sumu na demenco poiščejo pomoč. To je zlasti pomembno zaradi zdravljenja, ki je toliko uspešnejše, kolikor bolj zgodaj se začne. V začetnih fazah, pravi sogovornik, je na voljo več ustreznih oblik pomoči, ki je praviloma usmerjena v farmakološko zdravljenje in ustrezno ravnanje z bolnikom. Tega se morajo svojci, ki so praviloma − vsaj v začetnih fazah − bolnikovi skrbniki, naučiti čim prej. Pomembno je, da poznajo razvoj bolezni in razumejo, da je bolnikovo ravnanje posledica bolezni in ne morebitne hudobije ali namernega nagajanja. Za številne svojce je najtežji prav bolnikovo nepredvidljivo obnašanje, ki ga ne razumejo, zato mislijo, da je njihov bližnji postal hudoben in jim namerno greni življenje. Če bolezen razumejo, ne izgubljajo energije z brezplodnim prepričevanjem ali celo grobostjo, ampak skušajo biti in ostati mirni.

Zdravljenje

Sodobno zdravljenje alzheimerjeve bolezni temelji na farmakološkem zdravljenju. Kot pravi sogovornik, lahko z zdravili naredijo marsikaj. Predvsem lahko zavrejo napredovanje bolezni, žal pa je še ne morejo povsem pozdraviti. Zdravljenje poteka dvosmerno. Bolnika zdravijo z zdravili, s katerimi želijo izboljšati njegov spomin in druge kognitivne sposobnosti, ter z zdravili, s katerimi lajšajo druge težave, kot je depresija, ki je značilna predvsem za prvo fazo bolezni, ali občutek ogroženosti, žalosti, obupa.

Neželeni učinki zdravil so razmeroma pogosti, vendar so večinoma prehodni in nenevarni. Bolnike najpogosteje težijo slabosti, bruhanje in driska. Ti učinki po nekaj dneh običajno minejo, če pa vztrajajo in so za bolnika zelo moteči, zdravnik predpiše drugo zdravilo.

Opazno izboljšanje

Pri alzheimerjevi bolezni je pomembno, da se bolnik začne čim prej zdraviti, saj je v tem primeru izboljšanje očitnejše. Poleg tega zdravljenje v začetnih fazah lahko traja dlje, vsaj nekaj let, kot pravi sogovornik, saj v poznejših stadijih učinki zdravil niso več tako očitni. V zelo poznih stadijih zdravljenje nima več učinka.

Svojci lahko od pravočasno začetega zdravljenja pričakujejo konkretno izboljšanje, ki se kaže predvsem kot boljši spomin, večja zbranost, bistrejše misli, manj opazna vznemirjenost, lažje sledenje dnevnim dogajanjem. Vse to je zelo opazno, pravi sogovornik in doda, da se bolniki lahko nenadoma spomnijo stvari, ki se jih prej niso več, in tudi govorijo bolj gladko. Izboljšanje žal ni trajno, a kljub temu dovolj dolgo, da se zdravljenje splača. Ko bolezen napreduje, zdravniki z zdravljenjem nadaljujejo, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do hudega in zelo očitnega poslabšanja.

Prijaznejše oblike zdravil

Velika težava pri zdravljenju alzheimerjeve bolezni je nesodelovanje bolnikov. Neredko so namreč prepričani, da z njimi ni nič narobe in da ne potrebujejo nobenih zdravil, zato jih svojci le težko prepričajo, da jih jemljejo, še težje pa, da jih jemljejo redno. Zato gre trend razvoja tovrstnih zdravil v smer bolnikom prijaznejših metod apliciranja in jemanja. Čez leto ali dve tako že lahko pričakujemo prvo zdravilo v obliki obliža (rivastagmin).

Svojci bolnikov z alzheimerjevo boleznijo in bolniki so združeni v društvu Spominčica, ki deluje na naslovu Studenec 48, 1260 Ljubljana - Polje. V društvu dobite številne informacije o bolezni, šestkrat na leto izhaja glasilo Spominčica, udeležite pa se lahko tudi strokovnih predavanj, ki jih vodijo zdravniki, medicinske sestre in drugo medicinsko osebje, ki sodeluje pri obravnavi bolnikov s to boleznijo. Ob ponedeljkih, sredah in četrtkih med 15. in 17. uro pa lahko pokličete na njihov svetovalni telefon: (01) 528 39 95. 

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Vsi Viva strokovnjaki