Trihotilomanija – bolezen puljenja dlak

(Foto: Dreamstime)

Samo še tega izpulim

Trihotilomanija je bolezen, za katero je značilna nevzdržna potreba, da bi izpulili lastno dlako ali las. Oseba se skuša upreti tej potrebi, posledica pa je naraščanje napetosti, ki, če lasu/dlake ne izpuli, lahko naraste do neznosnosti. V hipu, ko je las/dlaka izpuljena, napetost upade, vse skupaj pa spremlja prijeten občutek zadovoljnosti. Posledica je izguba las/dlak, najpogosteje omejena, ki, če bolezni ne zdravijo, postane nepovratna.

Trihotilomanija se uvršča v posebno skupino bolezni z imenom »motnje nadzora impulza«. Tej skupini pripadajo še piromanija, kleptomanija in hazardiranje. Pri osebah, ki trpijo za trihotilomanijo, je skoraj vselej navzoča določena mera napetosti, zato je za številne avtorje puljenje las/dlak početje, ki zmanjšuje napetost. Problem se povečuje, ko oseba izpuli las/dlako, saj se pojavi strah pred izgubo nadzora in posledično popolno izgubo las/dlak. Poleg tega, da oseba postane zaposlena s takšnim razmišljanjem, lahko pride do skrajnega naraščanja anksioznosti.

Igra z lasom


Mnogi imajo navado, da se potem, ko las izpulijo, z njim igrajo. S korenom lasu se, denimo, dotikajo ustnice, las vlečejo skozi usta ali prste. Včasih koren odgriznejo, nekateri pojedo celoten las (to se imenuje trihotilofagija). Včasih je nujen kirurški poseg, s katerim odstranijo neprebavljene lase, saj se včasih zapletejo v klobčič.
Nekateri prebijejo ure in ure v iskanju »pravega lasu/dlake«, ki jo bodo izpulili. Drugi imajo »priljubljeno območje« (na glavi, lahko gre tudi za dlake od drugod), ki ga občasno zamenjajo. Pri tem gre lahko za katerokoli območje, poraslo z dlakami: trepalnice, obrvi, brada, dlake na prsih, nogah ali območju spolnih organov.

Priokus poraza


Temu početju oseba posveča od nekaj minut do nekaj ur na dan. Dlake/lase navadno pulijo, ko so sami. Pogosto se zatekajo k različnim poskusom, ki naj bi ustavili nadaljnjo izgubo las/dlak: nosijo rokavice, na kratko strižejo nohte ali lase. Žal takšni poskusi skoraj nikoli ne prinesejo uspeha in pri osebi puščajo grenak priokus poraza.

Že v mladosti


Motnja se najpogosteje pojavi okrog dvanajstega, trinajstega leta starosti. Neredki so primeri, ko se začne že prej ali pa znatno pozneje v življenju. Dogaja se, da se bolezen pojavi po stresnem dogodku, na primer po zlorabi ali po bolezni in smrti enega od staršev. Toda večina ljudi s to motnjo se ne spomni nobenega stresnega dogodka, ki bi se zgodil pred pojavom bolezni. Kljub temu obstajajo tudi takšni, pri katerih simptomi izginejo potem, ko se izboljša odnos med starši ali jim starši posvetijo več pozornosti.

Motnja nevrotransmiterja serotonina


Ker se motnja najpogosteje pojavi v najstniških letih, nekateri avtorji menijo, da gre za posledico hormonskih sprememb. Pri nekaterih otrocih, ki najprej izpulijo, nato pa pojedo svoj las/dlako, so odkrili pomanjkanje železa, trihotilomanija pa se je umaknila po zagotovitvi železa. Vseeno največ avtorjev meni, da gre za motnjo na ravni nevrotransmiterjev (snovi, ki prenašajo sporočila v možganih). Kot dokaz navajajo dejstvo, da je trihotilomanija zelo podobna obsesivno-kompulzivni motnji, za katere je znano, da je posledica motnje nevrotransmiterja serotonina.

Poleg osnovnih simptomov, imajo mnogi oboleli tudi epizode tako imenovanega prisilnega štetja, preverjanja in pranja, ki so značilne za obsesivno-kompulzivno motnjo. Zato posamezni avtorji trihotilomanijo štejejo za podvrsto ali različico obsesivno-kompulzivne motnje. To zamisel podpira tudi dejstvo, da se ta problema pogosto pojavljata v isti družini (to priča tudi o genski nagnjenosti) in da ista zdravila pomagata pri obeh boleznih.

Članek se nadaljuje »


Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki