Simptomi depresije, panike in tesnobe

(Foto: Jupiterimages)

Srčno veselje je mogoče povrniti

Zgodilo se mi je nekaj strašnega. Zadelo me je nenadoma in bil sem prepričan, da umiram. Začelo mi je razbijati srce, nisem mogel vdihniti, vroči valovi so mi prežemali vse telo, oblival me je znoj in ves sem se tresel. Pomislil sem, če ne bom umrl, se mi bo pa zmešalo." To je samo ena od zgodb, kakršne je čedalje pogosteje slišati v psihiatričnih ordinacijah. Psihične motnje ne izbirajo ne mesta, ne časa in ne let. Naj gre za panično motnjo, depresijo ali tesnobo, ki spadajo med najpogostejše psihične bolezni ljudi med dvajsetim in tridesetim letom, je pri zdravljenju nujna strokovna pomoč, kajti moč volje, rekreacija ter pomoč prijateljev in sorodnikov niso dovolj.

Natančen vzrok za nastanek teh bolezni ni znan, znano pa je, da izpostavljenost kroničnemu stresu, pri katerem se spreminjata funkcija in sestava možganov, v veliki meri prispeva k njihovemu razvoju.

Sem živa rana …

Depresija je lahko dedna, toda praviloma lahko za njo zboli prav vsakdo. Pri ljudeh, ki so po naravi čustveni, plašni, imajo slabo samopodobo ali težje prenašajo krivico in kritiko, depresija nastopi pogosteje. Gre za bolezen vsega telesa, razpoloženja in mišljenja, ki ni povezana z labilno osebnostjo, šibko voljo ali lenobo, kot je pogosto slišati. V težjih primerih povzroči nepopisno duševno bolečino, ki ga ni mogoče opisati z besedami. Nekateri bolniki muke, ki jih preživljajo, opisujejo z besedami: sem živa rana, ki hodi, zdi se mi, da me živega pečejo na žaru …

Nezmožnost srčnega veselja

Bolezen se največkrat začne skorajda neopazno, z občutkom nelagodja v družbi. Navadni pogovori se osebi zdijo prazni, ne more se vključiti z užitkom, celo če ji družba in pogovori ustrezajo. V drobnih rečeh ne uživa tako kot prej, nima potrpežljivosti z bližnjimi, življenjski dosežki in dobitki je ne veselijo več.
Z napredovanjem bolezni oseba vstopi na območje groze; to najpogosteje dojame, ko ugotovi, da ji niti nasmeh lastnih otrok ne vzbuja radosti. Starši pogosto poudarjajo to dejstvo, saj si ga ne znajo razložiti, zaradi česar je še posebno boleče. Nezmožnost srčnega veselja je najpogostejši simptom, pomemben pri zgodnjem odkrivanju depresije in prisoten skoraj pri vseh oblikah depresije.

Strah!

Skoraj vsako obveznost in misel spremlja strah, ki ga oseba čuti v sebi kot tujek. Izraža se v obliki občutka stiskanja v prsih, okrepljenega delovanja srca, znojenja in drhtenja. Strah se hrani še z enim simptomom depresije, s črnimi mislimi, zaradi katerih vse skupaj postane nevarno in se utegne slabo končati. Poleg strahu za najbližje, ko oseba razmišlja, kaj vse bi se jim utegnilo zgoditi, je ena od najhujših misli, ki mučijo depresivnega bolnika ta, da se mu bo zmešalo, da bo storil kaj neprimernega in končal v norišnici.

Nespečnost

Depresija gre lahko do skrajnih meja glede skrbi za higieno, ki lahko povsem popusti, dokler oseba po več dni ne vstane iz postelje. Nespečnost, zlasti zgodnje zbujanje, utrujenost, nenehna zaspanost, glavoboli in bolečine v drugih delih telesa, slabša zbranost, občutek krivde, zmanjšana spolna sla in izguba téka so naslednji kazalniki depresije. Veliko ljudi izgubi mesece in celo leta z obiskovanjem različnih specialistov v iskanju telesnega vzroka bolezni, saj depresije ne prepoznajo. Bolezen pa lahko zajame tudi voljo, zato brezvoljni bolniki nemalokrat potrebujejo več časa za odločitev in obisk psihiatra.

Antidepresivi

Depresijo zdravijo z antidepresivi, pri bolnikih pa pride do izboljšanja šele v treh do petih tednih, česar se morajo zavedati, da ne bi zaradi nestrpnosti prehitro sklepali, da je zdravljenje brez učinka. Nova zdravila, ki so na voljo tudi na slovenskem trgu, imajo manj neželenih učinkov, zdi se tudi, da so učinkovitejša. Pri depresiji, tako kot pri panični motnji in tesnobi, pride do padca ravni dveh nevrotransmiterjev v možganih, in sicer serotonina in noradrenalina. Antidepresivi dvigujejo njuno raven, odvisno od diagnoze pa zdravnik bolniku predpiše zdravilo, ki vzdržuje normalno raven obeh nevrotransmiterjev ali samo enega.

Včasih izmikala

V preteklosti so zdravniki le redko postavili diagnozo panična motnja; v ozadju so namreč iskali telesno bolezen. Bolniki so pogosto imeli kup izvidov, najpogosteje od pregledov srca in ščitnice, prava diagnoza pa se je izmikala. Zdaj je drugače, saj je panična motnja dobila opredelitev in nanjo posumijo pri vsakem stanju, pri katerem bolnika iztirita razbijanje srca in močan strah. V težkih primerih so taki bolniki nesposobni za samostojno življenje.

Osebnostne poteze

Starostna meja ljudi, ki zbolijo za panično motnjo, v zadnjih desetih letih izrazito pada. Poleg tega se v nasprotju z obdobjem izpred nekaj let psihiatri dandanes vsakodnevno srečujejo z novimi bolniki.
Tako kot depresija se tudi panična motnja pogosteje pojavlja pri ljudeh z nekaterimi osebnostnimi potezami. To so ljudje, pri katerih v obnašanju prevladujeta pasivnost in izogibanje vsem situacijam, ki lahko povzročijo strah. Kažejo nagnjenost k sanjarjenju, idealiziranju in odsotnost tekmovalnega duha. Njihovo dojemanje drugih je naivno, saj ne morejo oceniti skritih namer slabih ljudi. Vedno znova so razočarani, toda svojega obnašanja ne spremenijo.

Panični napad …

… lahko traja od nekaj minut do izjemoma ene ure in celo dlje. Lahko se pojavi kjer koli, v postelji, trgovini, na delovnem mestu, ulici … zato se oseba začne izogibati mestom, kjer se je zgodil napad, kar lahko pripelje do tega, da sploh ne more zapustiti doma.
Bolnikov miselni proces je nenehno zaposlen s pričakovanjem novega napada, zaradi česar se pojavlja anticipacijski strah oziroma strah pred strahom. Bolezen tako začne resno motiti življenjsko kakovost, če pa je nezdravljena, lahko do skrajnosti invalidizira bolnika in ga naredi za ujetnika lastnega doma.

Pomembna je strpnost

Na prvi stopnji zdravljenja lahko pride do dodatnega poslabšanja bolezni, kar je posledica neželenih učinkov zdravil ali napredovanja bolezni. Bolnik se mora zavedati, da ne bo umrl, da ga pa čaka dolgotrajno zdravljenje. Rezultate začne dajati šele druga stopnja zdravljenja, ko panični napadi postanejo redkejši in blažji, bolniku pa se začne vračati optimizem in začenja razumeti, da je "vse skupaj od živcev".

Tesnoba

Tesnoba je najmilejša motnja, vendar tudi pri tej velja pravilo, da lahko preraste v depresijo, če se pravočasno ne odzovemo. Najpogostejši simptomi so stiskanje v prsih, obdobja hitrega razbijanja srca, kepa v trebuhu, glavoboli in zmedenost. Osebi ni jasno, zakaj ima občutek tesnobe, če pa ne obstaja noben prepoznaven vzrok, zato postane tesnobna, ker je tesnobna ves čas. Tako tesnoba začne hraniti samo sebe in začarani krog je sklenjen.

Gibanje

Za uspešno zdravljenje panične motnje in tesnobe so poleg zdravil potrebne tudi nekatere spremembe življenjskega sloga. Predvsem se je treba izogibati kofeinu, ki pospešuje delovanje srca in lahko moti spanje. Zelo priporočljiva je telesna dejavnost oziroma telovadba, ker telo sprošča napetosti, ki se nabirajo in so lahko hrana na tesnobo. Obremenjenost z obveznostmi in izogibanje razmišljanju o tem, da jih bo težko rešiti, tudi pomagata v boju proti tem psihičnim motnjam.

Znaki

Osnovna značilnost te bolezni so napadi strahu in groze, ki se začnejo nenadoma, spremlja pa jih občutek prihajajoče katastrofe. Napadi se lahko pojavijo "iz čistega miru", pogostejši pa so po zaužitju pijače s kofeinom ali uživanju marihuane/drugih drog. Te napade spremljajo še drugi simptomi: razbijanje srca in pospešen utrip, bolečina v prsih in občutek dušenja, drhtenje, vrtoglavica, občutek nestvarnosti in ločenosti od sebe, slabost, strah pred norostjo in izgubo nadzora, strah pred naglo smrtjo ter navali toplote, hladu, zbadanja in strujanja.

 

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki