Bipolarna motnja je bolezen vse družine

  • NN
  • sobota, 01. maj 2010
(Foto: Jupiterimages)

Vsaka kronična bolezen prizadene in na različne načine zaznamuje bolnika. Bipolarna motnja spada med bolezni, ki vase posrka tudi vso družino. Bolnike zdaj že zelo uspešno zdravijo in bolniki dobijo potrebno pomoč in podporo. V večini primerov pa bolniki niso edini, ki jo potrebujejo; bipolarna motnja namreč močno poseže v življenje bolnikovih najožjih svojcev, ki po daljšem obdobju bolezen bližnjega še kako dobro občutijo tudi na svoji koži. Takšne izkušnje ima tudi Janez, moški srednjih let, ki že tri leta nesebično stoji ob strani svoji soprogi Tanji (obe imeni sta izmišljeni).

Kot pravi, se je vse skupaj začelo povsem nenadoma, po pogrebu ožjega družinskega člana. Žena Tanja, razlaga Janez, se začela nenavadano vesti. Veliko in na glas je govorila. Nikakor je niso mogli ustaviti. Istočasno je postala nespečna in je ponoči hodila naokoli, nemirna in glasna. Takrat so v družini prvič opazili, da se z njihovo mamo in ženo nekaj dogaja. Po približno enem tednu so jo hoteli peljati k zdravniku, a je odklonila, ker je menila, da z njo ni nič narobe. Ko so stvari postale nevzdržne, so na pomoč poklicali dežurnega zdravnika, ki ji je dal injekcijo ter jo s tem umiril in uspaval za dva dneva, ki ju je v kosu prespala. Ko se je prebudila, se je njeno stanje iz ure v uro izboljševalo. Dežurni zdravnik je predlagal obisk pri psihiatru, ki ga je Tanja odklonila, saj je bilo njeno stanje povsem normalno in se ji to ni zdelo potrebno. Njen dopust se je iztekel in šla je v službo. Delo je dokaj normalno opravljala, le utrujenost se je vse bolj stopnjevala. Popoldneve je večinoma preživela na kavču pred televizijo.

Ponovitev
Minevali so meseci in skoraj natanko po enem letu se je »napad« ponovil. Janez zdaj, ko ima o bipolarni motnji že zelo veliko znanja, ve, da so se znaki pojavljali tudi vmes, a jih ni znal prepoznati. Žena je bila na službeni poti in domov so se s sodelavci vračali ponoči. Nič ni spala, zato je bila utrujena in nerazpoložena. Sicer umirjena in prijazna ženska je čez noč ponovno postala glasna. Ko je govorila, je skoraj vpila, bila je zelo odločna in samozavestna. Po enem dnevu je minilo in Janez je mislil, da se je življenje vrnilo v normalne tirnice. Mir pa je bil kratke sape. Čez nekaj dni je Tanjo ponovno »odneslo« in govoriti je začela brez premora. Glasnost, odločnost, skoraj agresivnost, nenadzirano zapravljanje in nespečnost so se ponovili. Ženi se ni zdelo njeno vedenje nič čudno in neobičajno. V aktivni oziroma manični fazi je bila zelo zadovoljna sama s seboj, prepričana, da je vsemu in vsakomur kos, motilo jo je le, da ne more zlepa zaspati.

Zdravnik je svetoval sprejem v bolnišnico, ki pa ga je Tanja odklanjala. V mladosti je namreč večkrat spremila svojo mamo in teto v psihiatrično bolnišnico, kjer sta se obe zdravili prav zaradi bipolarne motnje in spomini so bili več kot neprijetni in globoko vkoreninjeni. Janez svoje žene Tanje nikakor ni hotel odpeljati na silo, ampak jo je ves čas prepričeval, da potrebuje pomoč. Zaman. Med prepričevanjem, ki je trajalo kak teden, je akutna faza izzvenela. Takrat, pravi Janez, je Tanja pristala na zdravljenje, saj se je spomnila, kaj vse je pravkar prestala.

V bolnišnici
V bolnišnici je Tanja prejemala terapijo. Ker je bila v »mirnem« obdobju, si je ves čas želela domov, saj ni hotela ostati na zdravljenju. Počutila se je vendar dobro! Na njeno vztrajanje so jo po treh tednih odpustili, a že na dan odpusta so se začeli pojavljati znaki, da se stanje slabša. Lečeči zdravnik je Tanji zmanjšal odmerek antipsihotika in ob prihodu domov je gospa postala zelo napeta. Edini način, s katerim je to napetost lahko omilila, je bila hoja, zato sta Tanja in Janez nenehno hodila na sprehode, vse, samo da žena ni bila pri miru. Po dveh dneh je morala spet k dežurnemu zdravniku, ki jo je samoiniciativno naročil na pregled pri psihiatru, h kateremu naj bi šla čez en mesec. Izkušnja, pravi Janez, je bila vse prej kot dobra. Čeprav sta z ženo hodila na pregled vsak mesec in je žena imela ves čas menjaje depresivne in manične faze, med katerimi je najprej minilo štirinajst dni, nato nekaj dni, na koncu pa se je depresija pretakala v manijo in obratno, še vedno ni nihče postavil ustrezne diagnoze. Rečeno je bilo, da gre za psihično motnjo in na rednih obiskih v psihiatrični ordinaciji je bilo celo govora, da bi šla Tanja nazaj v službo, čemur je Janez odločno nasprotoval.

Postavljena diagnoza
Vmes je stanje v družini postalo že skorajda neznosno. Tanji so se vrstile faze akutne manije in hude depresije, ko je lahko samo ležala. Bila je agresivna, vpila je na otroke, loputala z vrati, ponoči je hodila po hiši in budila otroke, ki so se v strahu pred njo začeli zaklepati v svoje sobe in se ji izogibati. Jasno je bilo, da tako ne gre več naprej. Po sporu z lečečim psihiatrom je Janez dosegel, da je Tanja dobila drugega zdravnika. Sledila je ponovna hospitalizacija, med katero je preživela akutno manično fazo, ki ji je sledila huda depresija. Po odpustu iz bolnišnice je šla na pregled k drugemu psihiatru, ki je že po prvem pregledu postavil diagnozo bipolarna motnja in ji spremenil terapijo. Obenem je oba, Tanjo in Janeza, povabil na delavnice, namenjene bolnikom in njihovim svojcem. Janez pravi, da so delavnice izjemno dvignile njegovo razrvano notranje ravnovesje, saj je imel prvič priložnost, da se je odkrito pogovoril z drugimi, ki so imeli enake izkušnje kot on sam.

Tanja je zdaj že tri mesece na spremenjeni terapiji in v tem času je imela dve aktivni fazi manije, vendar Janez pravi, da prvič po dolgem času opaža, da aktivna faza ni bila tako huda. Resda so bili prisotni vsi običajni znaki, vendar so se izražali v opazno milejši obliki. S tem se je v njem tudi vzbudilo upanje, da se bo potek bolezni vendarle začel obračati navzgor in se trajno izboljševati.

Bolezen vse družine
Cena bolezni je visoka. Janez opaža, da so se njegovi živci v teh treh letih, odkar je žena zbolela, močno skrhali. Najtežje mu je zaradi otrok, ki zelo trpijo zaradi mamine bolezni in njenega ravnanja tako v aktivni kot depresivni fazi. K sreči zaradi Tanjinega stanja niso izgubili podpore svojcev in prijateljev. Ti so razumeli težek položaj, v katerem se je znašla Janezova družina in nudili so mu vso možno oporo, za kar jim je Janez hvaležen.

Večkrat pa se z grenkobo spomni prvih treh let bolezni, ko se je Tanja zdravila, vendar ji nihče ni postavil prave diagnoze, četudi so bili simptomi, kot pravi, več kot očitni. V tem času se je sam temeljito poučil o značilnostih bipolarne motnje, o simptomih, ki jih je imel priložnost opazovati kot najbližji opazovalec, o dinamiki in razvoju bolezni in težko razume, da je morala vsa družina prestati toliko težkih trenutkov zaradi neustrezne obravnave Tanje in njene bolezni.