Bipolarne motnje

(Foto: Shutterstock)

Diagnoza je jasna šele v stabilnem stanju

Postavljanje diagnoze bipolarne motnje je za psihiatra izziv, saj je po besedah zdravnikov potrebno zelo veliko znanja in izkušenj. Še težje pa jo je postaviti, če je osnovni motnji pridružena tudi odvisnost od drog ali alkohola. Tako se pogosto zgodi, da bipolarno motnjo ugotovijo oziroma diagnosticirajo šele takrat, ko se bolnik – odvisnik vključi v ambulanto za zdravljenje odvisnikov, v metadonski program, v katerega seveda pride zaradi odvisnosti in ne zaradi psihiatrične diagnoze, ker ta v večini primerov, če obstaja, še ni odkrita, ampak se razkrije praviloma v procesu zdravljenja. Eden takih centrov deluje tudi v okviru ZD Logatec, vodi pa ga Jasna Čuk Rupnik, dr. med.

Sogovornica pravi, da se šele v procesu zdravljenja skristalizirajo določene značilnosti, zaradi katerih začne zdravnik razmišljati, da ima poleg bolezni odvisnosti tudi eno od psihiatričnih bolezni. Seveda odvisnost zaradi svojih lastnosti, značilnosti in dinamike postavljanje diagnoze osnovne motnje, torej bipolarne motnje, še otežuje. Če hoče zdravnik postaviti diagnozo, mora biti izpolnjen osnovni pogoj, in sicer, da je človek že prost drog, kar z drugimi besedami pomeni, da ne jemlje več prepovedanih drog. Če bi jih, bi to lahko zelo motilo simptomatiko. Zdravnik bi namreč težko ocenil, kolikšen delež paranoidnih stanj, anksioznosti, depresij in drugih motenj, torej tudi bipolarne motnje, se pri človeku pojavlja zaradi zlorabe drog ali abstinenčne krize, denimo in kolikšna je možnost, da so omenjena stanja odraz prave psihiatrične bolezni.

Možno je seveda tudi obratno, opozarja dr. Čuk Rupnikova. Včasih se zgodi, da v metadonski program pride človek, ki je bil že leto ali dve pred tem na psihiatričnem zdravljenju, vendar nihče ni ugotovil, da je bolnik obenem tudi odvisnik od prepovedanih drog. Vendar sogovornica pravi, da je v njihovem centru delo usmerjeno bolj v prvo možnost, torej na ljudi, ki pridejo kot odvisniki in se kasneje v procesu zdravljenja izkaže, da imajo tudi psihiatrično diagnozo.

Prvi korak: abstinenca

Pogoj za kakršno koli postavitev diagnoze psihiatrične bolezni pa je, pravi sogovornica, da se pri odvisniku vzpostavi abstinenca. Po njenih lastnih izkušnjah se popolna abstinenca vzpostavi redko, največkrat pri ljudeh, ki nimajo dvojne diagnoze, imajo milejšo obliko odvisnosti in še zelo dobro funkcionirajo, hodijo v službo, imajo družino. Pri težjih primerih, ki jih je tudi več, pa je pravilo, da se jih v stabilno stanje, v katerem ne jemljejo drog, pripelje preko metadona.

»Metadon se je izkazal za zelo dobro in učinkovito zdravilo ravno pri osebah z dvojno diagnozo, a le, če ga predpisujemo v dovolj visokih dozah. Pravilo je, da se osebe z dvojno diagnozo dobro zdravijo v metadonskih programin, če imajo dovolj visoko dozo. Nekateri strokovni krogi so mnenja, da imajo osebe z dvojno diagnozo slabšo prognozo, da manj sodelujejo v programih in se slabše zdravijo, kar pa so najnovejše raziskave ovrgle, saj so pokazale prej obratno stanje: da se osebe z dvojno diagnozo dobro zdravijo in vzpostavijo dobro abstinenco, ki je pogoj, kot sem že dejala, za to, da se lahko vzpostavi dobro psihiatrično zdravljenje.«

Droga tudi umirja

Za manično depresijo so značilna velika nihanja v razpoloženju. Znano je, da droge, zlasti heroin, manično fazo še okrepijo, zato ga bolniki z bipolarno motnjo jemljejo za spodbujanje dobrega počutja, saj takrat zares uživajo. Dobijo dodatno energijo, nenehno bi radi delali, spijo zelo malo, poskusiti želijo čim več. To jim lahko povzroči velike težave, saj je po besedah sogovornice možnost ekscesov večja. Ko je maničnega obdobja konec, pa nastopi želja, da bi se z drogo umirjali. V manični fazi se bolnika ne da umiriti z metadonom, ko pa prihaja v depresivno fazo, je metadon zelo primerno sredstvo za umirjanje oziroma stabiliziranje počutja. Z metadonom se lahko zelo dobro zdravi depresivno fazo. Seveda to ne pomeni, da je metadon zdravilo za depresijo. Metadon je zelo dober antipsihotik, vendar ga v tej vlogi predpisujejo samo odvisnikom. Pri neodvisnikih ga ne predpisujejo, saj povzroča telesno odvisnost. Vsekakor pa je treba pred psihiatričnim zdravljenjem bolnika najprej stabilizirati, poudarja sogovornica.

Prisluhniti bolniku

Ko je postavljena diagnoza bipolarne motnje, mora bolnik ob metadonu dobiti še zdravila za psihiatrični del zdravljenja. Metadon se ujema z vsemi zdravili za zdravljenje bipolarne motnje. Bistveno pri zdravljenju je, poudarja sogovornica, da bolniku prisluhnemo in mu pomagamo, da se odpre, pove, v čem vidi svojo težavo. »Tako pridemo do zaključkov in diagnoz. Potrebujemo bolnikovo zaupanje, verjeti nam mora, da mu bomo pomagali. Brez tega osnovnega zaupanja je zdravljenje oteženo. Zgodi se, da bolnikov včasih ni na ponovni obisk, ker čutijo, da metadon zanje ni dovolj in to je velik problem. Zdravnik bolniku ne more uvajati druge terapije, dokler ni njegovo stanje stabilno. Če bi, ne bi ničesar dosegli, saj bi terapijo predpisovali skorajda na slepo in ne bi imela nobenega smisla. Ko je odvisnost še v nestabilni fazi, bolniki nihajo v razpoloženju in ni povsem jasno, kaj je posledica nestabilnosti in kaj resnično motnja, ki je pridružena odvisnosti.«

Tesna povezava med bipolarno motnjo in uživanjem drog

Raziskave kažejo, da je med bolniki z bipolarno motnjo odstotkovno več uživalcev drog kot med zdravo populacijo. Resda je odstotek veliko nižji kot pri shizofreniji, a vendar je pomemben. Podatki kažejo, da ima skoraj polovica vseh, ki se zdravijo zaradi odvisnosti, bipolarno motnjo, ali jo je imelo že nekoč prej ali pa se bo pojavila v času zdravljenja odvisnosti. Odvisnost in bipolarna motnja sta v tesni povezavi. Ni še povsem jasno, ali jo droge sprožijo ali ne.

»Zgodnje uživanje drog lahko morebiti sproži pri določenih občutljivih posameznikih duševno bolezen. Vsekakor pa je v ozadju odvisnosti še en zelo pomemben vzrok. Odvisniki so v zelo visokem odstotku osebe, ki so v mladosti doživele hude travme. Pri ljudeh, ki so razvili hudo odvisnost od heroina, so statistike zastrašujoče. Podatki za moške odvisnike od heroina kažejo, da so bili v skoraj 90 odstotkih v otroštvu zlorabljeni. Dejstvo je, da travmatizirane osebe kasneje v življenju razvijejo večjo psihopatologijo. V mnogih primerih odvisnost teče v več rodovih. Ugotovili smo, da je bilo več kot 60 odstotkov očetov naših odvisnikov alkoholikov. Med tistimi, ki so se uspešno pozdravili, je bilo takih 44 odstotkov očetov.«

Svojci zelo pomembni, a ne vedno produktivni

Pri zdravljenju vseh kroničnih bolezni je praviloma sodelovanje svojcev neprecenljivo. In kako se odzivajo pri zdravljenju odvisnosti, zlasti v povezavi s psihiatrično diagnozo? Dr. Čuk Rupnik pravi, da je sodelovanje s svojci pogosto zelo zapleteno. »Če so svojci stabilne osebnosti, če imajo pri sebi razščiščene pojme tako glede odvisnosti kot psihiatričnega obolenja, so lahko za bolnika v procesu zdravljenja velika blaginja. Pogosto pa temu ni tako. Iz prakse vemo, da imajo ljudje s težko odvisnostjo od alkohola ali od drog skoraj po pravilu ali vsaj zelo pogosto patologijo tudi v družini, bodisi odvisnost bodisi psihopatologijo. V njihovih družinah so zelo pogoste bipolarne motnje, depresije in samomor, denimo.

Svojci so vsekakor pomembni, ker so običajno prvi, ki opazijo spremembe pri svojcu in lahko ukrepajo.« Vendar sogovornica opozarja, da se pogosto pojavi težava, ker starši ne sprejmejo pshiatrične diagnoze. »Pogosto imamo primere, ko starši sprejmejo odvisnost svojega otroka in rečejo, češ, saj iz tega se bo pa že rešil in pozdravil, medtem ko psihiatrične diagnoze niso mogli sprejeti. To je za odvisnike lahko zelo težavno, saj potem praviloma slabše sodelujejo v procesu zdravljenja ali sploh ne sodelujejo in so zaradi neustreznega odnosa staršev lahko celo prikrajšani za terapijo.

Starši pogosto nočejo in ne zmorejo sodelovati in odvisnosti svojega otroka ne vidijo kot svojega problema, otroka obravnavajo kot črno ovco in jim je odveč, ne vedo, kaj bi naredili. Takrat je zelo hudo, ker je odvisnik prepuščen samemu sebi in se v resnici zdravi sam. Tudi za terapevta je tak pacient zelo težek zalogaj, saj slabše sodeluje, se jezi, je poln negativnih čustev. Takrat pride do izraza terapevtova potrpežljivost, mirnost in stoodstotno sprejemanje človeka. Šele na tej stopnji se lahko začne zdravljenje odvisnika, ki šele počasi in postopoma lahko postane zelo uspešno,« zaključuje dr. Jasna Čuk Rupnik.

Marko Hočevar

prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne in onkološke kirurgije

Postavi vprašanje

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Vsi Viva strokovnjaki