Pri bipolarnih motnjah je pomemben hiter odziv

asist. mag. Marjeta Pesek Blinc, dr. med., spec. psihiatrije
asist. mag. Marjeta Pesek Blinc, dr. med., spec. psihiatrije (Foto: Diana Anđelić)

Bipolarna motnja ljudem ni ravno dobro znana bolezen. Tako se namreč imenuje šele nekaj let. Motnje v razpoloženju, enkrat polnem energije s hudimi posledicami, drugič pa globoko depresivnem, so prej imenovali manična depresija. Kako jo prepoznamo in kakšno je zdravljenje teh bolnikov v psihiatrični ambulanti, je pripovedovala asist. mag. Marjeta Pesek Blinc, dr. med., specialistka psihiatrije, ki ima v Ljubljani zasebno psihiatrično ordinacijo.

"Bipolarno motnjo so opisovali že stari Grki, podobno velja za psihozo. Samo ime je novo, včasih smo ji rekli manična depresija, zdaj ji pravimo bipolarna motnja. Skozi zgodovino se je pojavljala tudi pri številnih znanih osebnostih. Pisatelj Ernest Hemingway, denimo, je imel bipolarno motnjo in je v depresivni fazi naredil samomor. Med bolniki z bipolarno motnjo je veliko izredno sposobnih ljudi. Ni pa pravilo, da bi bila ta motnja značilna za bistrejše ljudi."

Pravilen izbor besed

Pri postavljanju diagnoze in prepoznavanju težav ne le v času, ko bolnik pride k zdravniku, temveč tudi v preteklosti, je pomembno, kot pravi sogovornica, da "bolnike pravilno vprašaš. Biti moraš skoraj malo detektiva. Če se pritožujejo zaradi brezvoljnosti, nespečnosti, če tožijo, da nimajo nobenega veselja in da imajo motnje koncentracije, jih vprašam, kako je bilo prej, ali so bila tudi obdobja, ko so imeli veliko idej, ko so bili polni energije in niso veliko spali. Če pritrdijo, sprašuješ naprej, da izveš, ali so imeli manične faze. Te se kažejo v obliki pretiranega zapravljanja denarja, veliki želji po hazardiranju, menjavanju spolnih partnerjev."

Pri tem ne gre za potrjevanje, ki je bolj stvar osebnosti, razlaga sogovornica. Pri bipolarni motnji gre za poplavo energije, ki jo je treba nekam usmeriti. Spremeni se tudi tek − v eno ali v drugo smer. "Imam bolnika, ki se v manični fazi zredi za dvajset do trideset kilogramov. Kadar shujša, vemo, da je depresiven. Ni pa pri vseh tako. Možno je tudi, da v manični fazi ne jedo in močno shujšajo, ker so zelo dejavni in malo spijo. To je zelo nevarno za srčne bolnike."

Po besedah sogovornice bolniki v depresivni fazi praviloma ne vidijo izhoda, spomnijo pa se, da so se predtem počutili bolje. Značilno je, da depresijo zelo težko prenašajo, prav zato, ker vedo, kako je bilo, ko so se počutili bolje. Zato se tudi hočejo čimprej izkopati iz tega. Ti bolniki so tudi v veliki nevarnosti, da naredijo samomor. Bipolarna motnja je pogosto povezana z impulzivnostjo.

Zdravljenje odvisno od motnje

Bipolarna motnja zahteva psihiatrično zdravljenje. Ali bo šel bolnik med zdravljenjem v bolnišnico ali ne, je odvisno od tega, kako se motnja izraža. Če je človek v manični fazi, pri tem pa ogroža sebe, svoje zdravje in ugled, sklepa nerealne posle, si izposoja velike količine denarja, zdravniki vsekakor svetujejo hospitalizacijo ali celo hospitalizacijo proti bolnikovi volji, če je to potrebno. Spet drugi bolniki lahko ostanejo doma in pri zdravljenju lepo sodelujejo. V akutnih fazah ne hodijo na delo, sicer pa. "To je namreč motnja," pravi dr. Blinčeva, "ki jo je mogoče lepo zdraviti, zlasti zdaj, ko so nam na voljo dobra zdravila iz skupin stabilizatorjev razpoloženja in novejši, atipični antipsihotiki."

Dolgoletno zdravljenje

Za duševne motnje je značilno, da so dolgotrajne in neredko zahtevajo dolgoletno zdravljenje. Bolniki z bipolarno motnjo morajo ves čas jemati stabilizatorje razpoloženja. Ta zdravila namreč učinkujejo tako, da preprečujejo manične in depresivne faze. Jemanje zdravil je nujno tudi takrat, ko se bolnik počuti povsem dobro. Temu pravimo vzdrževalno zdravljenje. "Nekateri bolniki to upoštevajo, saj dobro vedo, kako je, kadar so depresivni, in se temu želijo izogniti. Pri maniji pa je najpomembnejše, da kdo od svojcev bolniku pove, da se začenja manična faza. Tega sam najpogosteje ne opazi. Pri teh motnjah je izredno pomembno, da se hitro odzovemo. Fazi manije/depresije se razvijata različno dolgo, navadno se popolnoma razvijeta (ena ali druga) v nekaj dneh. Zato je tako pomembno, da hitro reagiramo.

V tujini imajo za ta namen tako imenovane krizne ekipe, ki jih lahko bolnik ali njegovi bližnji pokličejo kadarkoli. Že prej v terapiji se z bolnikom natančno pogovorimo, kaj bo treba storiti, ko se bodo približevala stanja depresivnosti oziroma manije. Ko je v depresiji, mu damo stabilizator razpoloženja in antidepresiv. Ko se začne razpoloženje izboljševati, antidepresivi niso več potrebni," razlaga sogovornica in dodaja, da je treba že pri prvi spremembi poklicati zdravnika. Bolnik ali kdo od svojcev se z zdravnikom posvetujejo, kaj je treba storiti; največkrat to pomeni, katera od zdravil je treba vzeti, da bodo preprečili bodisi manijo bodisi depresijo.

Pomen psihoterapije

Pri zdravljenju je zelo pomembna tudi psihoterapija, kjer se bolnik nauči opazovati svoja razpoloženja in svojo bolezen, da lahko prepozna znake, ki so zanj značilni. "Prav zdaj imamo v pripravi karte, ki jih razdelimo bolnikom. Na njih so označeni znaki bolezni, bolniki pa izberejo karte, na katerih so označeni znaki, ki so jih kadarkoli v času bolezni zasledili pri sebi. Potem jih uredimo časovno, najprej tiste, ki se pojavljajo najprej. Na primer, pri manični fazi se lahko najprej pojavi to, da začne človek več in bolj naglas poslušati radio. Tega navadno nihče ne bo pripisal maniji, saj gre za povsem normalen pojav.

Toda za določenega bolnika je to prvi znak, da se začenja manična faza bolezni. Če bolnik in njegovi bližnji to vedo, lahko bolnika opozorijo ali pa je na to pozoren sam, da pokliče zdravnika in se posvetuje, kaj mu je storiti. S tem je mogoče manično fazo pravočasno zaustaviti. Bolniki dobijo tudi dnevnike razpoloženja, koledarčke, v katere zapišejo, kakšne znake bolezni so zasledili, koliko spijo, koliko zdravil vzamejo ipd."

Sodelovanje bolnikov različno

Dolgotrajno zdravljenje je pogosto težavno, saj je bolnike težko prepričati, naj jemljejo zdravila tudi takrat, ko se počutijo dobro. Kako vestni so bolniki z bipolarno motnjo pri jemanju zdravil? Po besedah dr. Blinčeve je to odvisno od vsakega posameznika. "Nekateri so dejansko zelo vestni, vse si pridno zapisujejo, včasih dodajo še svoje pripombe. To zlasti velja za tiste, ki so že imeli več različnih faz, ki dobro vedo, kaj se bo zgodilo, če ne bodo jemali zdravil, in se tudi zavedajo, da se z upoštevanjem zdravnikovih navodil lahko izognejo depresiji ali maniji."

Sorodniki morajo biti pozorni na spremembe

Pri bipolarni motnji je vloga svojcev zelo velika. Prav svojci so pogosto prvi, ki pri bolniku opazijo nenavadne spremembe vedenja. Vendar za laika pogosto ni enostavno prepoznati motnje v njihovi začetni fazi. "Bolj normalno se zdi, če je človek depresiven, potrt, kot če leta naokrog in nenehno sklepa posle. Pogosto se zgodi, da bolniki postanejo depresivni, ko uvidijo, kaj so storili v maniji. Lahko se celo zgodi, da si zaradi tega vzamejo življenje. To so zelo resne stvari. Mislim, da svojci, ki to že poznajo, zelo hitro vedo, kdaj je bolnik depresiven. Pri prvi, manični fazi morda traja nekaj dlje, preden ugotovijo, da nekaj ni v redu. Čeprav je po drugi strani res, da te motnje, kadar je izrazita, nihče ne more spregledati.

Bolniki se spremenijo, spremeni se njihov zunanji videz. Oblačijo se bolj opazno, postanejo zgovorni, začnejo se šaliti, to pa lahko preide v razdražljivost, agresivnost, morda samo verbalno, lahko pa tudi fizično. Na cesti so izredno nevarni. Depresijo pa bolniki izredno težko prenašajo, medtem ko si svojci pri tem kar malo oddahnejo. Takrat so bolniki vsaj doma, nikogar ne ogrožajo. Toda bolniki pa se tedaj počutijo obupno," pravi sogovornica.

Motnje razpoloženja so normalne

Motnje razpoloženja so pri vseh ljudeh nekaj normalnega. Vsi se počutimo zdaj bolje, zdaj slabše. Kako sploh lahko vemo, kaj je še normalno in kaj že zahteva zdravniško pomoč? Dr. Blinčeva se strinja. "Res je, vsem se razpoloženje spreminja. Lahko smo navdušeni, vzhičeni, čustveni, vendar je to drugače kot pri bipolarni motnji. V primeru bolezni ljudje niso realni, zadolžijo se onkraj vseh meja, družino lahko celo spravijo v bankrot. To je drugače, kot če se nečesa veseliš, si nad nečim navdušen. Tudi pri depresiji je tako."

Sogovornica pravi, da bolniki svojo diagnozo večinoma sprejmejo. S shizofrenijo je drugače, saj je po njenih besedah še vedno povezana s precejšnjo stigmo in se je ljudje bolj bojijo. Čeprav je tudi bipolarna motnja kronična bolezen, ki jo je treba zdraviti vse življenje. Res pa je, da je napoved v tem primeru boljša.

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki