Potrebne detektivske spretnosti

  • sreda, 11. maj 2005
doc. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiater
doc. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiater (Foto: Diana Anđelić)

Bipolarne motnje

Na prvi pogled se zdi, da je bipolarno motnjo razmeroma lahko prepoznati. Bolniki z najhujšimi oblikami bolezni pridejo na zdravljenje na Psihiatrično kliniko. Ker gre za hujše oblike bolezni, je zdravljenje temu primerno. O tem in o svojih izkušnjah z ugotavljanjem diagnoze smo se pogovarjali z doc. dr. Rokom Tavčarjem, dr. med., specialistom psihiatrom, ki dela na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

"Pri tipičnem poteku (s fazami manije in depresije) je bipolarno motnjo mogoče zlahka prepoznati, lahko pa se pojavijo tudi težave. Če pride človek v bolnišnico zaradi depresije, ga bomo zdravili kot bolnika z depresijo. Včasih nam namreč niso voljo podatki, da je v preteklosti že imel tudi drugi pol, manijo ali hipomanijo, in da bi ga torej morali zdraviti kot bolnika z bipolarno motnjo in ne samo z depresijo. Zdraviti je namreč treba oboje: depresijo, vendar je treba dodati še zdravilo, ki bo preprečilo prehod v drugi pol, hipomanijo ali manijo, ko bo depresija pozdravljena. Govorimo o stabilizatorjih razpoloženja. Kako se torej izogniti pastem pri diagnostiki bipolarne motnje? Če k nam pride človek z depresijo, ga je treba natančno povprašati o počutju v preteklosti, tudi za več let nazaj. Potreben je tudi pogovor z njegovimi svojci. Človek, ki ima depresijo, se je takrat, ko je imel hipomanično epizodo (če je epizoda manična, navadno pride v bolnišnico), počutil dobro in ko ga vprašamo, ali je imel kdaj obdobja pretiranega veselja, bo rekel ne, ker se njemu ne zdi pretirano. Zato je treba vprašati tudi svojce. Bolniki že vedo, kdaj se počutijo dobro in kdaj slabo, vendar ne prepoznajo, do katere meje je posamezno razpoloženje še normalno, kdaj pa že pretirano. Nekateri, ki imajo več izkušenj, to že znajo. Tisti pa, ki pridejo prvič, tega še niso zmožni oceniti," je povedal dr. Rok Tavčar.
Za vse psihične motnje obstaja klasifikacija, po kateri določajo, za katero od teh bolezni gre. "Za depresijo vemo, da pomeni žalostno razpoloženje, pomanjkanje volje, samomorilne misli, pomanjkanje teka, motnje spanja ipd., za manijo pa, nasprotno, pretirano dobro razpoloženje, pospešena dejavnost, tudi motnje spanja. Skratka, kriteriji obstajajo, vendar niso tako merljivi kot pri diagnostiki drugih, telesnih bolezni," pravi dr. Tavčar. Psihiater se o tem, za katero od bolezni gre, odloči predvsem na temelju svojih izkušenj. V bolnišnici je to nekoliko lažje, ker tja pridejo bolniki z veliko težjimi boleznimi kot v psihiatrično ambulanto. Bipolarno motnjo je najlaže zamenjati z depresijo, redkeje s shizofrenijo. Pri shizofreniji so namreč prisotni še drugi znaki (prisluhi, blodnje &), ki jih pri bipolarni motnji večinoma ni opaziti. Lahko se pojavijo tudi pri bipolarni motnji, vendar so po izrazitosti podrejeni tipičnim znakom bipolarne motnje. Psihiater torej gleda osnovni simptom. Pri bipolarni motnji so to motnje in spremembe razpoloženja. Blodnje in halucinacije so lahko prehodne, kratkotrajne in blage. Pri shizofreniji je drugače: tam so blodnje hude, nihanja razpoloženja pa majhna.

Pojavi se lahko že pri mladostnikih

Bipolarna motnja je kronična duševna motnja, ki se lahko pojavi kadarkoli v življenju. Včasih je veljalo, da nastopi v srednjih letih, torej pri starosti štirideset, petdeset let, toda novejše raziskave potrjujejo, da se lahko pojavi že pri otroku, mladostniku. Pri otrocih in mladostnikih je že tako vse drugače. Na primer: depresija se lahko kaže kot izostajanje iz šole, vedenjske motnje, potepanje, uživanje prepovedanih drog in alkohola & Za bolnika je izredno pomemben pogovor s psihiatrom, enako je tudi nasprotno. "Kot rečeno, pogovor je vir informacije za diagnostiko, pomemben je za sodelovanje pri zdravljenju v akutni fazi, da človeka prepričamo, da bo moral v bolnišnici jemati zdravila, tretje pa je, da mu razložimo, za kakšno bolezen gre. Če mu to dobro razložimo, bo bolje sodeloval. Pojasnimo mu, da se bolezen rada ponavlja, kakšni so znaki in tudi, da jo je mogoče dobro zdraviti," razlaga dr. Tavčar.

Pogostejše so depresije

Depresija je pri bipolarni motnji pogostejša kot manija oziroma hipomanija. Še najbolj "sprejemljiva" je hipomanija, če lahko tako rečemo. Takrat se bolnik počuti dobro, je dejaven, vse dneve dela, manj spi. Človek brez izkušenj bi rekel, da je z njim pravzaprav vse v redu. Vendar gre za povečano dejavnost, ki je slabo organizirana ali celo neorganizirana − ni usmerjena k cilju. Takšnemu bolniku vse pritegne pozornost, zato se loti najprej ene stvari, je ne dokonča, a se že loti druge, ki je spet ne dokonča, in tako naprej. V hipomaniji bi lahko stvar še dokončal, v maniji pa ne več. Če človeka z bipolarno motnjo zdravijo z antidepresivom, obstaja možnost, da bodo pospešili prehod iz depresije v manijo.

Kot pravi dr. Tavčar, bipolarno motnjo zdravijo s stabilizatorji razpoloženja. Večino stabilizatorjev in antipsihotikov dobijo bolniki v obliki tablet. Tudi v začetni, akutni fazi navadno dobijo tablete. Razen seveda, če bi jih bolnik odklanja, tedaj dobi injekcijo, vendar vsa zdravila niso na voljo v tej obliki. Nekatera zdravila so na voljo tudi v obliki hitro topljivih tablet ali tekočine. Novejše oblike zdravil znatno izboljšujejo sodelovanje bolnika pri zdravljenju in tako ugodno vplivajo na boljšo prognozo bolezni. Pri zdravljenju bipolarne motnje so gotovo najpomembnejši stabilizatorji. Poleg tega je treba bolniku dati zdravilo za zdravljenje faze, v kateri je trenutno, kar je tudi zelo pomembno. Bolnik mora jemati obe zdravili oziroma več zdravil, če mu jih predpišemo, nato pa zanj skrbi ambulantni psihiater, ki pozneje zdravljenje prilagaja njegovemu stanju. Ambulantni psihiater, na primer, po določenem času zniža odmerek nekaterih zdravil ali jih zamenja z drugimi, vendar mora ostati eden od stabilizatorjev razpoloženja."

Največ hospitalizacij v fazi depresije

V bolnišnico pride največ bolnikov v fazi depresije. Vsaj polovica bolnikov, ki pridejo v bolnišnico, je namreč v depresiji. Če gre za hudo stanje, bolnik ostane v bolnišnici, če pa lahko sodeluje pri zdravljenju in upošteva navodila psihiatrov, ga lahko zdravijo tudi ambulantno. Pogosto ga je treba zavarovati, da, denimo, v manični fazi ne zapravi svojega premoženja ali da v depresiji ne naredi samomora, zato ostane v bolnišnici. Psihiater, ki prvič sprejme bolnika, mora najprej ugotoviti, kaj je z njim narobe. Če pride v manični fazi, to še ne pomeni, da gre za bipolarno motnjo, ker mora biti za to več epizod. Če je samo ena, je to za psihiatra zgolj manična epizoda, ne še bipolarna motnja. Zdravljenje se začne glede na to, v kakšnem stanju je bolnik prišel, torej ali samo v depresiji ali samo v maniji.
"Depresijo zdravimo z antidepresivom, manijo z antipsihotikom oziroma nevroleptikom v primernem odmerku. Če je treba, damo bolniku še kako uspavalo in pomirjevalo, potem pa je treba že misliti na stabilizacijo razpoloženja. Bolniki, ki pridejo v bolnišnico, tak stabilizator pogosto že jemljejo. V takšnih primerih je treba z jemanjem nadaljevati, morda povišati odmerek, preveriti koncentracijo v krvi. Če bolniku na novo predpisujemo stabilizator razpoloženja, najprej opravimo nekaj preiskav, srca, ščitnice in tako naprej, kar sodi med previdnostne ukrepe. Če je človek sicer zdrav, mu lahko damo ustrezen stabilizator razpoloženja," je povedal dr. Tavčar.

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki