Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sodobno zdravljenje shizofrenije

Diagnoza shizofrenije je klinična diagnoza, ki se postavi na podlagi ocene simptomov, poteka, trajanja bolezni.
Diagnoza shizofrenije je klinična diagnoza, ki se postavi na podlagi ocene simptomov, poteka, trajanja bolezni. (Foto: Shutterstock)

Shizofrenija je bolezen, pri kateri je spremenjeno delovanje možganov, kar se pokaže v številnih in zelo raznovrstnih simptomih. Nova zdravila prinašajo nov optimizem na področju obvladovanja simptomov, vse večji poudarek pri zdravljenju pa je tudi na pomoči bolnikom pri vključevanju v družbo in življenje.

Prve simptome shizofrenije pri bolniku opazijo svojci, ko se bolnik spremeni tako, da je bolj zamišljen, odsoten, se manj druži, deluje zaskrbljen, prestrašen ali pa je nenavadno velikopotezen, radosten, skratka opažajo, da je v njegovem vedenju nekaj drugače. Pogosto se bolniki pretirano ukvarjajo s somatskimi težavami, bolečinami, imajo obsesivno-kompulzivne simptome, razne rituale, opuščajo higieno, spremenijo videz.

Zavedajo se psihičnih sprememb, iščejo pomoč pri bioenergetikih, okultizmu, berejo knjige, kjer iščejo odgovore na psihične spremembe. Tej fazi bolezni rečemo prodromalna faza, ki lahko traja kratek čas, lahko pa tudi nekaj mesecev ali celo nekaj let.

Začne se zgodaj

Prve simptome bolezni pogosto vidimo kot šolske neuspehe, odmik od prijateljev, pretrganje partnerskih zvez, osamitev in nedostopnost, saj se shizofrenija začne v mladosti – pri moških v povprečju med 15. in 25. letom, pri ženskah med 25. in 35. letom. Zato jih zmotno pripisujemo adolescentni krizi, nam je pojasnila psihiatrinja Silva Demšar s Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Svojci običajno spoznajo, da je nekaj hudo narobe, ko se začnejo razvijati akutni simptomi, ko bolezen izbruhne. Takrat imajo bolniki prisluhe, strah jih je, prepričani so, da jih opazujejo, jim sledijo, da so proti njim zarote, da so povsod nastavljeni mikrofoni, da jih zastrupljajo, da o njih govorijo na televiziji, pojejo pesmi, da se bo v zvezi z njimi nekaj pomembnega zgodilo, da imajo posebne sposobnosti, poslanstva, da jim drugi berejo misli, redkeje, da tudi oni to zmorejo drugim, da jih nekdo upravlja, jih vodi na daljavo, da so spoznali pomembne usodne stvari iz preteklosti, da zdaj znajo med seboj povezati številne dogodke in osebe, vse se združi v izdelanih sistemih.

Prepričani so lahko, da so zdaj spoznali, da starši niso njihovi starši, in pogosto ravno najbližje doživljajo kot zelo sovražne. Lahko imajo občutke, da se v svojem telesu spreminjajo, da se jim spreminjajo organi, videz, ali pa imajo takšne občutke za druge. Ljudi lahko vidijo spremenjene, spreminjajo se barve, njihova intenziteta ali zvoki. Vse, kar drugi počnejo, jim nekaj pomeni, kretnja z roko, nasmeh, barva obleke.

Pozitivni simptomi

Te simptome, ki jim rečemo pozitivni (ker je v doživljanju nekaj več kot običajno), bi lahko sistematizirali na motnje zaznavanja (slušne, haptične, cenestetične in optične halucinacije), blodnje (preganjalno nanašalne, veličavske, religiozne), dezorganiziranost v mišljenju in vedenju ter čustveno spremenjenost. Ti simptomi se ob običajnem poteku bolezni pojavijo ob prvi akutni fazi in potem ob vnovičnih zagonih – poslabšanjih bolezni. Pogosto pri istem bolniku na enak način, s podobno vsebino.

Negativni simptomi

Druga velika skupina simptomov pa so negativni simptomi (ker nekaj v bolnikovem mišljenju, čustvovanju, vedenju manjka), ki so tisti, ki najbolj osiromašijo bolnikovo življenje in ga naredijo drugačnega. To so socialna izoliranost, umik pred ljudmi, izguba zanimanja za okolico, dogajanje, ljudi, pomanjkanje volje, motivacije, ko bolniki ne čutijo potrebe po ničemer. Svojci rečejo, da bi samo ležali, veliko kadijo, ne govorijo dosti, težko se higiensko uredijo, ne zanimajo jih dejavnosti, ki so jim bile v užitek. To so osiromašeni in nenavadni čustveni odzivi, ko ni mimike, ko so besede neprimerne ali pa jih ni, ko ob radostnih ali žalostnih trenutkih ni odzvanjanja čustev, ni očesnega stika, ko mimika in ves človek delujeta togo in odsotno.

Kognitivni simptomi

Funkcioniranje bolnika zelo spremenijo kognitivni – spoznavni simptomi, ki spremljajo potek bolezni, to so manjša sposobnost koncentracije, tudi delovnega spomina, manjša sposobnost učenja, manjša sposobnost načrtovanja in izvedbe predvidenih opravil. Ti negativni simptomi se lahko pojavljajo že od prve akutne epizode in deloma že v prodromih bolezni ter se ob zdravljenju omilijo, vendar pa se skozi potek bolezni tiho plazijo v spreminjanje bolnika in povzročajo upad v vsesplošnem funkcioniranju.

Diagnoza

»Diagnoza shizofrenije je klinična diagnoza, postavimo jo na podlagi ocene simptomov, poteka, trajanja bolezni,« nam je pojasnila Silva Demšar. Potek bolezni pa je pri vsakem bolniku specifičen. Približno 22 odstotkov bolnikov ima eno epizodo v življenju, osem odstotkov jih že ob prvi epizodi utrpi hudo oškodovanost, preostalih 70 odstotkov pa ima v življenju ponavljajoče se epizode, polovica od teh z manjšo škodo, polovica pa s stopnjujočim se upadom od epizode do epizode.

Zdravljenje shizofrenije

Zdravila proti shizofreniji so antipsihotiki. Ljudje se jih pogosto bojijo, ker mislijo, da bodo po njih drugačni, da jih bodo naredili robote, da ne bodo mogli misliti, da bodo od njih odvisni. Kot pravi naša sogovornica, nič od tega ne drži. »Bolniki, ki doživljajo paranojo, občutke spremenjenosti, ki so potopljeni v svoj paralelni svet, se po njih umirijo in sprostijo. Bolniku odvzeti strah, hudo tesnobo, paniko je podobno dejanje, kot ko mu odvzameš ali olajšaš bolečino. Spremeni se mu obraz, sprosti se, spet te lahko pogleda v oči in se s teboj pogovarja.«

Prva zdravila, klasični antipsihotiki se še uporabljajo, ker so učinkoviti, številni bolniki jim zaupajo. Potem so se pred približno 30 leti pojavili atipični antipsihotiki, ki delujejo nekoliko drugače in odstranijo poleg pozitivnih tudi negativne simptome bolezni. Velikokrat jih kombiniramo, iščemo optimalen učinek pri bolniku, da se simptomi čim bolj umaknejo.

»Vsako novo zdravilo je za bolnike in nas psihiatre veliko upanje. Sedaj imamo nov antipsihotik kariprazin v zdravilu reagila, ki deluje na druga receptorska mesta in zelo lepo odstrani negativne simptome bolezni. To smo opazili tudi v praksi, bolniki so bolj razgibani in odzivni, zdravila dobro prenašajo. V psihiatriji se veselimo vsakega izboljšanja pri bolniku, ker to pomeni lažje vključevanje v družbo, manj težav pri zaposlitvi, več optimizma in boljše sodelovanje pri zdravljenju,« je še povedala psihiatrinja Silva Demšar.

Prihodnost

Bolnikom s shizofrenijo je najprej treba pomagati z zdravili, varnim okoljem, potem pa vključiti še vse druge oblike pomoči – psihoterapijo, delo z družino, vključitev v šolo ali službo, mogoče pomoč pri samostojnem bivanju v stanovanjski skupnosti ali kakšni drugi obliki samostojnega bivanja, pomoč pri vključitvi v nevladne organizacije za ljudi s psihičnimi motnjami, nam je pojasnila zdravnica.

»Zdaj se lokalno oblikujejo centri za duševno zdravje, kjer bo možno pomagati bolnikom, ki tam živijo. Strokovni timi bodo imeli pregled nad bolniki, ki potrebujejo pomoč, in nad viri pomoči na svojem območju. Psihiatrične bolnišnice bodo še vedno zatočišče za zdravljenje akutno poslabšanih. Tudi po statistiki je število psihiatričnih postelj v Sloveniji manjše od evropskega povprečja.«


Mit: nasilje

Bolnike s shizofrenijo spremlja stigma, da so nesposobni, leni, posebni in tudi nevarni. Bolniki so včasih res agresivni, predvsem, če se ne zdravijo. Do tega pride zaradi blodenj in halucinacij, ki jih doživljajo. Ko pa so zdravljeni, agresije ni nič več kot pri preostali populaciji. Dogaja se celo, da so pogosteje žrtve nasilja kot preostala populacija.


Mit: nesposobnost

Ob dobri remisiji, ko bolniki praktično nimajo simptomov, lahko živijo običajno življenje. Ob poteku bolezni, ko se simptomi kljub vsemu pojavljajo, pa je treba obveznosti prilagoditi. Šolanje ponavadi dokončajo, tudi fakultetno, težje je pri iskanju primerne službe. Redno delo, tudi če le po štiri ure, je najboljša rehabilitacija bolezni. Vrne jim samozavest, vključeni so med ljudi in lažje se preživljajo. Veliko bolnikov s shizofrenijo ima redno, tudi odgovorno delo.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

shizofrenija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.