Motnje hranjenja – II. del

(Foto: Jupiterimages)

Bolezen modernega časa

Motnje hranjenja lahko ozdravimo le, če prepoznamo vzroke oziroma dejavnike tveganja njihovega nastanka. Z drugimi besedami, ko spet začnemo živeti v svojem telesu, ne da bi preveč razmišljali o tem, kakšno mora biti, da bo pravo, in kaj naj še pojemo, da bi lahko odkrili, kaj si v tistem trenutku zares želimo zase.

ETIOLOGIJA MOTENJ HRANJENJA

Vzroki, ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja, so številni. Le redko lahko pri posameznem bolniku izluščimo samo en pomemben razlog. Večinoma gre za kombinacijo večjega števila dejavnikov, ki osebo počasi, vendar vztrajno vodijo v katero od spodaj naštetih motenj hranjenja.

Pomembno je odkriti vzrok/vzroke motenj hranjenja, saj bo zdravljenje uspešno le, če jih bo prizadeta oseba prepoznala, predelala ter posledično spremenila svoje vedenjske vzorce in emocionalen naboj. Iščemo torej vzroke in ne krivde ali krivcev za nastanek motnje hranjenja.
Med pogostejše vzroke prištevamo:

Družinski dejavniki tveganja

  • odnos staršev (predvsem matere) do hrane (pretirano suha ali debela mati, ki ni zadovoljna s svojo podobo in je posledično ves čas/pogosto na različnih dietah);
  • kronične telesne in/ali duševne bolezni katerega od staršev (otrok se boji za starša, ne čuti se varnega ter posledično ne razvije ustreznega samozaupanja in samopodobe);
  • telesno, čustveno in spolno nasilje v družini (otrok se počuti ogroženega);
  • nefunkcionalen odnos med partnerjema (neustrezna porazdelitev vlog v družini, nenehni prepiri, pretirana bližina ali oddaljenost);
  • nefunkcionalni odnosi v družini (otrok prevzema vlogo amortizerja, razsodnika, posrednika; ni meja med podsistemi ali pa so preveč toge);
  • hrana je vzgojni pripomoček (ob pomoči hrane se kaznuje ali nagrajuje, nadzor in zasliševanje med obroki, otrok se začne izogibati skupnim obrokom, se jih bati);
  • nekompatibilnost med otroki in starši (zelo uspešni starši, ki jim je vse uspelo z lahkoto, njihovi otroci pa tega ne zmorejo, zato jih preplavijo občutja nezadostnosti, neustreznosti, neuspešnosti).

V nobenem primeru, razen pri zlorabah, ne gre za iskanje krivde in krivcev. Prvi občutek svojca, katerega bližnji zboli, je prav krivda. Občutki krivde pri starših in drugih svojcih pa so destruktivni in prav nič ne pripomorejo k izboljšanju stanja obolele osebe ali celotnega družinskega sistema; najbrž je celo nasprotno.

Sociokulturni dejavniki tveganja

  • vpliv medijev -  ideal lepote (biti suh),
  • spremenjena vloga ženske (biti mora zaposlena in hkrati izpolnjevati vse tradicionalne naloge ženske).
    Ne moremo mimo dejstva, da se je vloga ženske v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Tako je samoumevno, da je ženska zaposlena, hkrati pa večinoma še vedno prevzema vse naloge, ki so včasih veljale za tradicionalno ženske. Dandanes velja za uspešno ženska, ki je lepa, negovana, zaposlena, izpolnjuje vse tradicionalne funkcije (mati, gospodinja &) in seveda vitka. K tej "idealni" podobi ženske so veliko prispevali tudi mediji, ki glorificirajo vitkost za vsako ceno. Tako je treba odpreti katerokoli revijo, namenjeno dekletom in ženskam, in že smo dobesedno oblegani z različnimi dietami, z naslovnic pa se nam smehljajo čudovito lepe, vitke mladenke, ki v nas vzbujajo občutke krivde ob vsakem gramu zaužite hrane.

Biološko-genski dejavniki tveganja

  • čezmerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu,
  • specifične osebnostne poteze (pridnost, storilnost, perfekcionizem, pretirana želja po zadovoljitvi okolice in ob tem zanikanje lastnih potreb, rigidnost &).
    Pomemben dejavnik tveganja je čezmerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha vrstnikov in jeze staršev. Četudi pozneje shujša, težko popravi slabo samopodobo, ki si jo je ustvaril o sebi. Deduje se tudi nagnjenost k specifičnim osebnostnim potezam, ki so rizične za razvoj motenj hranjenja. Mednje uvrščamo perfekcionizem, pretirano storilnost, izrazito pridnost, potrebo po potrjevanju, pohvalah in potrditvah okolice.
     
    Raziskovanje vzrokov motenj hranjenja poteka po dveh vzporednih poteh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) ter psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.

KLASIFIKACIJA MOTENJ HRANJENJA

ANOREKSIJA NERVOZA

Za postavitev diagnoze anoreksija nervoza morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

  • Intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša ob zniževanju telesne teže.
  • Moteno doživljanje lastnega telesa (motnja telesne sheme). Gre za občutek debelosti, kljub dejanski telesni shiranosti.
  • Zavračanje ohraniti vsaj minimalno telesno težo, ki bi ustrezala spodnji meji za določeno telesno višino (izguba telesne mase za približno 15 odstotkov pod pričakovano ali indeks telesne mase (ITM) pod 17,5 (ITM je razmerje med telesno maso in višino2) ali nezmožnost pridobiti telesno težo, ki ustreza starosti otroka ali mladostnika).
  • Izguba menstruacije (amenoreja) pri ženskah (vsaj trije menstrualni cikli so izpadli).
    Diagnoza se po obeh klasifikacijah postavi tudi tedaj, ko ima dekle značilno sliko anoreksije nervoze ob ustrezni telesni teži.

Anoreksijo nervozo delimo na dva podtipa:
1. Restriktivna oblika anoreksije nervoze: Osebe s to obliko vzdržujejo nizko telesno težo predvsem z zavračanjem hrane in/ali hiperaktivnostjo. Običajno je izguba telesne teže posledica zavračanja vseh vrste hrane, včasih pa le ogljikovih hidratov in druge hrane, za katero menijo, da je visokokalorična.
2. Purgativna oblika anoreksije nervoze: Kot sredstva za vzdrževanje nizke telesne teže te osebe uporabljajo predvsem bruhanje (predhodno se lahko tudi prenajedajo), odvajala in diuretike.

Anoreksija nervoza je motnja, ki nastaja postopoma. Gre torej za proces, motnja, ki se večinoma pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco. V ozadju sta slaba samopodoba in nizko samospoštovanje. Začetek je večinoma nedolžen. Dekle se odloči shujšati, saj je opazila, da je njena prijateljica, odkar je shujšala, dobila novega fanta. Shujša za nekaj kilogramov. Vse sošolke opazijo, da je zdaj lepša, in ji to tudi povedo. Fant, ki ji je že dolgo všeč, se začne zanimati zanjo in tako se odloči, da bo še malo shujšala. Njena teža pada, ona pa se počuti vse bolje, vse ji gre kot po maslu in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opaža, da ji posveča pozornost in jo upošteva. Začuti, da ima moč in da je ona tista, ki nadzira svoje življenje. Gre torej za poskus adaptacije, za strategijo, s katero poskuša lažje živeti. Vendar se hujšanje ne ustavi in nenadoma se zave, da nadzora nima več v svojih rokah. V tej fazi motnje pride do izgube nadzora, ki vodi v vse večji občutek neustreznosti, neuspešnosti in posledično do še slabše samopodobe ter nižjega samospoštovanja kot na začetku opisanega začaranega kroga.
Potrebno je poudariti, da je poimenovanje motnje zavajajoče, saj "anoreksija" pomeni izgubo apetita, ta pa pri opisani motnji ne izgine, le želja po nadzoru zaužite hrane je pretirana.

Pridružene motnje

  • Anoreksija nervoza in shizofrenija: V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so domnevali, da je anoreksija ena od oblik shizofrenije. Tri desetletja pozneje je postalo jasno, da to ne drži. Raziskave so pokazale, da le eden od 140 bolnikov z anoreksijo zboli tudi za shizofrenijo, kar ne presega incidence med populacijo brez te motnje.
  • Anoreksija nervoza in obsesivno kompulzivne motnje: V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so anoreksijo prištevali med obsesivno kompulzivne motnje, pozneje pa so številne raziskave pokazale, da anoreksijo spremljajo obsesivno kompulzivni simptomi, ne sodi pa med te motnje. Nekateri pomembni raziskovalci tega področja celo trdijo, da je anoreksija nervoza "moderni obsesivno kompulzivni sindrom", hkrati pa ugotavljajo, da med obema motnjama obstaja genetsko-epidemiološka povezava, čeprav gre za dve povsem ločeni entiteti.
  • Anoreksija nervoza in razpoloženjske motnje: Povezava med obema motnjama temelji na naslednjih dejstvih: številni bolniki z anoreksijo iznašajo simptome depresije, depresivna motnja je pogostejša pri družinskih članih bolnikov z anoreksijo, ne nazadnje se številni bolniki z anoreksijo ugodno odzivajo na terapijo z antidepresivi. Raziskave kažejo, da se simptomi obeh motenj prepletajo: motnje spanja, hujšanje, zmanjšan libido, odsotnost rednih menstruacij (amenoreja), kognitivne motnje in nizko samospoštovanje. Kljub temu zadnji podatki, ki temeljijo na klinični fenomenologiji, genetskih in bioloških korelatih, poteku, izidu in epidemiologiji, kažejo na večjo divergenco pri obeh motnjah, kot so sprva mislili.
    Tako lahko sklepamo, da je pojav depresivne motnje pri anoreksiji nervozi posledica in ne vzrok hude telesne izčrpanosti.
    Prevalenca anoreksije nervoze je od 0,5 do 1,0 odstotka. Prevalenca anoreksije se v nasprotju z bulimijo v zadnjih desetletjih ni veliko spremenila in je stabilna. Na približno devet do deset žensk zboli en moški.


BULIMIJA NERVOZA

Za postavitev diagnoze bulimija nervoza morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

  • ponavljajoča se obdobja prenajedanja (nažiranja, basanja s hrano),
  • občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem v obdobjih prenajedanja,
  • prenajedanju sledijo neustrezni mehanizmi zmanjševanja/vzdrževanja telesne teže (bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna dejavnost),
  • preokupiranost z obliko svojega telesa in telesno težo (strah pred debelostjo).

Bulimijo nervozo delimo na dva podtipa:
1. Purgativna oblika bulimije nervoze
Prenajedanju sledi sprva hoteno izzvano bruhanje, pozneje pa se bruhanje sproži refleksno. Te osebe vzdržujejo ustrezno telesno težo z bruhanjem, jemanjem odvajal ali/in diuretikov.
2. Nepurgativna oblika bulimije nervoze
Prenajedanju sledijo različni vedenjski vzorci, s katerimi je omogočeno vzdrževanje ustrezne telesne teže. To so obdobja stradanja in/ali pretirane telesne dejavnosti.

Bulimija je motnja, ki se pojavlja na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje.
Osebe z bulimijo nervozo imajo večinoma ustrezno (indeks telesne mase od 20 do 25) ali nekoliko povečano telesno težo (indeks telesne mase od 25 do 30). Med prenajedanjem oseba z bulimijo pojé znatno večje količine hrane kot večina ljudi ob podobnih priložnostih. Zaužita hrana je visoko kalorična, sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov in maščob. Opisana oseba se prenajedanja sramuje, izvaja ga na samem in z njim nadaljuje do bolečin v želodcu. S pretiranim uživanjem hrane sprošča napetost, temu pa sledijo občutek krivde in posledični vedenjski vzorci za zniževanje telesne teže.

Pridružene motnje

  • Bulimija nervoza in razpoloženjske motnje
    Raziskave kažejo pomembno povezavo med bulimijo in depresivno motnjo. Tako pri približno 75 odstotkov žensk z bulimijo lahko diagnosticiramo tudi izraženo klinično sliko depresije, posledično pa so pogostejši tudi samomorilni poskusi. Poleg depresivnih simptomov se z uporabo antidepresivov zmanjšajo tudi simptomi bulimije, zlasti potreba po prenajedanju.
  • Bulimija nervoza in odvisnost od psihoaktivnih snovi
    Osebe z bulimijo nervozo pogosteje postanejo odvisne tako od dovoljenih kot od nedovoljenih psihoaktivnih snovi.
  • Bulimija nervoza in motnje kontrole impulzov
    Pri osebah z bulimijo pogosteje opažamo pojav vedenjskih vzorcev, ki so povezani z motnjami v kontroli impulzov. Tako je pogosto prisotna nagnjenost h krajam, samopoškodovalnemu vedenju in promiskuitetnemu vedenju.
  • Bulimija nervoza in osebnostne motnje
    Osebe z bulimijo so pogosteje osebnostno motene kot osebe brez bulimije.

Prevalenca bulimije nervoze je v zadnjih petnajstih letih linearno naraščala. Tako raziskovalci ocenjujejo, da se giblje med 3 in 8 odstotki. Na vsakih sedem žensk zboli en moški.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Za postavitev diagnoze kompulzivno prenajedanje morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

  • ponavljajoča se obdobja prenajedanja (nažiranja, basanja s hrano),
  • občutek pomanjkljivega nadzora nad hranjenjem v obdobjih prenajedanja,
  • obdobju prenajedanja ne sledi uporaba vedenjskih vzorcev za nižanje telesne teže,
  • pogosto je prisotna čezmerna telesna teža.

Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se pojavlja v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, najpogosteje med 35. in 45. letom. Raziskave kažejo, da od 20 do 30 odstotkov debelih ljudi izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje.
Osebe s to motnjo so lahko čezmerno hranjene (indeks telesne mase je večji od 30), vendar to ni nujno. Pogosto se izmenjuje z bulimično, večkrat pa tudi z anoreksično motnjo. V teh primerih se seveda lahko pojavlja že v adolescenci.

Pridružene motnje
Strokovnjaki, ki kompulzivno prenajedanje uvrščajo med nepurgativno bulimijo, pravijo, da so tej motnji lahko pridružene enake motnje kot bulimiji nervozi. Za zdaj o tem ni natančnih podatkov.

O prevalenci še ni jasnih podatkov. Kot je bilo že zapisano, velja, da približno tretjina debelih ljudi izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje. Znano je tudi, da niso vse osebe, ki izpolnjujejo kriterije za to motnjo, čezmerno hranjene.
 

ZDRAVLJENJE

Najpomembnejši del zdravljenja je lastna motivacija. Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti. To pa ne pomeni, da osebo prepustimo samo sebi.

Pomeni le, da jo vključimo v redno spremljanje in obravnavo, kjer izvajamo motivacijski trening, seveda pa se mora s tem strinjati. V primeru, da je obolela oseba ogrožena, moramo reševati njeno življenje, ne moremo pa je prisiliti k nadaljnjemu zdravljenju. To je bil tudi eden od sklepov letošnjega Londonskega kongresa o motnjah hranjenja, ki velja za eno od najpomembnejših strokovnih srečanj na področju motenj hranjenja.

Polni občutka sramu

Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde in sramu. Prej ali slej se vse obolele osebe odločijo, da tako ne želijo več živeti. Od tega trenutka naprej terapija ne služi le vzdrževanju življenja in izvajanju motivacijskega procesa, temveč vodi v telesno in duševno zdravje.
Če so pri osebi z motnjo hranjenja huje prizadete telesne funkcije, v smislu telesnih motenj, je potrebna internistična obravnava. Nevarna je predvsem hipokaliemija (pomanjkanje kalija), ki kaže na pogosto bruhanje ali zelo nizek vnos hrane; njena posledica so lahko srčne aritmije.
Najustreznejše je zdravljenje, ki ne odpravlja le simptomov (bruhanje, stradanje, jemanje diuretikov in/ali odvajal, pretirana telesna dejavnost), temveč ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko-kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja in stališč prek spoznavnih procesov) in dinamska psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja prek razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj in razvojnih zaostankov/prikrajšav).

Različne oblike zdravljenja

V zadnjih desetletjih število bolnikov, ki iščejo pomoč zaradi motenj hranjenja, naglo narašča. Opazujemo različno izražene klinične slike motenj hranjenja, od blagih, ki povzročajo predvsem subjektivno stisko, do takih, ki zaradi telesne prizadetosti in pridruženih motenj ogrožajo posameznikovo življenje. Pestrost oblik bolezni, zaradi katerih se bolniki obračajo po pomoč, narekuje prilagodljivost ustreznih služb in kritično izbiro zdravljenja, ki ustreza stanju posameznega bolnika. Bolnišnično zdravljenje je še nedavno veljalo za standardno. Zdaj je poleg bolnišničnega v svetu na voljo paleta programov zdravljenja, ki obsegajo različne oblike dnevnega in ambulantnega zdravljenja. Uveljavljajo se različni celostni pristopi, ki obsegajo kombinacije različnih terapevtskih tehnik, različne dolžine zdravljenj in zajemajo različne oblike obravnave.

Ambulantno psihiatrično zdravljenje

Ambulantno psihiatrično zdravljenje (vodi ga lahko tudi drug strokovnjak za obravnavo motenj hranjenja: psiholog, socialni delavec, splošni ali družinski zdravnik &) je prva izbira zdravljenja v večini primerov. Pomembna sta skrbna anamneza in natančen telesni pregled bolnika. Prednosti ambulantne obravnave so: ohranjanje bolnikovega socialnega in poklicnega funkcioniranja, obravnava motnje v okolju, kjer je nastala, a tudi manjša možnost stigmatizacije bolnika. Seveda mora odločitev za ambulantno zdravljenje temeljiti na natančni celostni oceni stanja bolnika, na skrbni oceni telesnih, psiholoških in socialnih dejavnikov ter na pripravljenosti bolnika za zdravljenje.
Ambulante za zdravljenje motenj hranjenja so v skoraj vseh večjih mestih, večinoma delujejo v okviru psihiatričnih ambulant. Dejstvo je, da jih je še premalo, česar se strokovnjaki s tega področja zavedamo in skušamo spremeniti.
Omeniti velja tudi nevladne organizacije (Muza, Ženska svetovalnica &), ki tudi ponujajo strokovno pomoč osebam z motnjami hranjenja in njihovim svojcem.

Bolnišnično zdravljenje

Pregled programov zdravljenja motenj hranjenja v svetu pokaže veliko pahljačo različnih programov, čemur lahko sledi ugotovitev, da ni univerzalnega modela za zdravljenje tovrstnih motenj. Zelo pomembni pa sta postavitev jasnih indikacij, zlasti za bolnišnično zdravljenje, ter ustrezna selekcija in priprava bolnikov na zdravljenje (motivacijski postopek). Indikacije za bolnišnično zdravljenje obsegajo: izraženo klinično sliko anoreksije nervoze (AN), bulimije nervoze (BN) in kompulzivnega prenajedanja (sindrom basanja s hrano), ki so jim pogosto pridruženi depresivna motnja, samomorilna ogroženost, samopoškodovalna vedenja in druge duševne motnje. Bolnišnično zdravljenje je nujno tudi pri osebah, pri katerih je telesna masa vsaj za 25 odstotkov nižja od tiste, ki bi ustrezala dani starosti, spolu in telesni višini. Primarni cilj bolnišnične obravnave je zmanjševanje življenjske ogroženosti, bodisi zaradi podhranjenosti in telesne oslabelosti bodisi zaradi depresije in posledične samomorilne ogroženosti. Nadaljnji in ključni cilj zdravljenja pa je vzpostavitev ustreznega, bolj zdravega odnosa do hrane, pijače in telesne mase ter prek tega do samega sebe in svoje samopodobe. Vse našteto je možno le ob hkratnem prepoznavanju ozadja oziroma vzrokov nastanka motnje in škodljivega vedenja. Osnovno orodje bolnišničnega zdravljenja mladostnikov in odraslih je psihoterapija.

Psihoterapija

Ta mora biti hkrati usmerjena v pomoč bolniku pri obvladovanju simptomov motnje hranjenja (bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov, pretirana telesna dejavnost) in v odkrivanje vzrokov nastanka motnje hranjenja in morebitnih pridruženih motenj ali vedenj, kot so samopoškodovalno in samomorilno vedenje. Tako je neogiben del zdravljenja tudi učenje veščin za preprečevanje in obvladovanje samopoškodovalnega vedenja. Pri vsakem bolniku pa je treba, glede na možnosti in koristi zanj, oceniti ustreznost vključitve svojcev v obravnavo. Ne glede na to je koristno in prav povabiti svojce v tako imenovano "skupino svojcev", ki je namenjena le njim in v kateri lahko govorijo o svojih stiskah in možnih načinih njihovega reševanja. Bolnišnično zdravljenje pogosto traja več mesecev in se konča s prehodom bolnika v nadaljnjo ambulantno obravnavo, ki mora kontinuirano potekati še vsaj leto ali dve. Izkušnje kažejo, da je stopnja ozdravljenja toliko višja, kolikor dlje je oseba vključena v ustrezne programe pomoči, kamor sodijo tudi samopomočne in strokovno vodene skupine za osebe z motnjami hranjenja.
Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od motenj hranjenja se lahko zdravi ambulantno, sicer pa je priporočljivo bolnišnično psihoterapevtsko skupinsko in individualno zdravljenje (od 3 do 4 mesece). Po odpustu je priporočljiva vključitev v zunajbolnišnično skupinsko psihoterapevtsko obravnavo, pozneje pa še nekajletno ambulantno spremljanje.

Bolnišnična psihoterapevtska obravnava in zdravljenje oseb, starejših od 17 let, poteka na Psihiatrični kliniki Ljubljana Kliničnem oddelku za mentalno zdravje (Enota za zdravljenje motenj hranjenja). Zdravljenje mladostnikov, starih med 15 in 17 let, tudi poteka na Psihiatrični kliniki Ljubljana Kliničnem oddelku za mentalno zdravje (Enota za adolescentno psihiatrijo).

Treba je poudariti, da ozdravljenje ne pomeni le odsotnosti simptomov motnje hranjenja, temveč tudi zadovoljivo psihosocialno funkcioniranje (zaposlitev, šolanje, partnerski odnos, vključitev v socialno okolje &). To pomeni, da se človek dobro počuti v "svoji koži".

POSEBNOSTI MOTENJ HRANJENJA PRI OTROCIH

Hujšanje otrok v dobi razvoja je vselej problematično ter ima lahko resne posledice za razvoj in rast. Zastoj v rasti pri deklicah z zgodnjo anoreksijo nervozo je lahko dolgo edini simptom nastajajoče motnje. Pri mlajših, ki obolevajo za motnjami hranjenja to so predvsem deklice v predpubertetnem obdobju , pogosto ugotavljajo pridruženo obsesivno-kompulzivno motnjo in depresijo, slednjo v visokem odstotku, v več kot 50 odstotkih. Obolevajo čedalje mlajše deklice; najmlajša opisana je bila stara sedem let.

Pri napovedi izida bolezni je potrebna določena previdnost. Avtorji povezujejo slabši izid z daljšim trajanjem bolezni in kronifikacijo simptomov, večjo izgubo telesne teže in v nekaterih primerih tudi z zgodnejšim začetkom. Obstaja precejšna enotnost mnenj, da je pri obravnavi otrok in mlajših mladostnikov normalizacija teže eden od glavnih terapevtskih ciljev. Na eni strani je pridobivanje teže potrebno iz telesnih razlogov (zastoj razvojnih procesov), na drugi pa vztrajanje na nizki teži skriva nevarnost kronifikacije motnje. Ekstremno nizka teža v okviru motenj hranjenja, tudi pri otrocih, sovpada s kognitivno prizadetostjo in depresivno motnjo, pri čemer lahko oba fenomena ob porastu teže nazadujeta. Nezdravljena bolezen povzroča zastoj v rasti, invalidnost, okvare neproduktivnega sistema, osteoporozo ali celo smrt.

Motivacija za zdravljenje, tako otroka kot družine, je pogosto šele rezultat prizadevnega psihoterapevtskega dela. Vse bolj je v rabi večstranski model zdravljenja (na Pediatrični kliniki v Ljubljani uporabljajo tako imenovani liaisonski-povezovalni model), ki kombinira telesno zdravljenje z vedenjsko-kognitivnim pristopom in družinsko terapijo. To je dokazano uspešna metoda zdravljenja, zlasti pri mlajših. Obstaja več šol družinske terapije, od katerih nima nobena izrazitih prednosti pred drugo. Terapevtska prizadevanja so pri vseh metodah, tudi pri najnovejši, z več družinami hkrati, usmerjena v izboljšanje učinkovitosti starševskega podsistema. Pri tem potrebuje družina oporo, pomoč in učenje učinkovitejših vzgojnih strategij, vendar brez obtoževanja.

Pomoč in ustrezna bolnišnična obravnava otrok z motnjami hranjenja in njihovih družin poteka na Pediatrični kliniki v Ljubljani (Oddelek za pedopsihiatrijo) in v Splošni bolnišnici Maribor Pediatrični bolnišnici (Oddelek za nevropsihiatrijo).

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki