Motnje hranjenja I. del

(Foto: Shutterstock)

Bolezen modernega časa

Motnje hranjenja so zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter nesprejemanja samega sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali zavračanje hrane postane izraz osvoboditve bolečih in neprepoznanih notranjih čustev.

"V meni se bije večni boj. Hrano hočem zdaj, takoj. Hrano imam rada. Všeč mi je njen okus. Dejstvo pa je: počutila se bom debelo. Želela bom umreti."
(Anonimna bolnica, 17 let)

Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in težavam. Lahko pomenijo obliko obvladovanja življenjskih težav, ki se zdijo nerešljive, ali pa gre za prizadevanje po nadziranju lastnega telesa in življenja v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga nadzirajo drugi. Motnje hranjenja so lahko tudi odziv na dolgotrajno dolgoletno nerazrešeno stresno situacijo.

Doživljanje samega sebe

V osnovi to niso motnje v hranjenju, marveč motnje v sprejemanju samega sebe. Mladostniki, ki imajo motnjo hranjenja, se doživljajo grde, nesposobne, neuspešne. Nikoli niso zadovoljni s seboj, čeprav določeno, zadano si nalogo, še tako dobro opravijo. Ker niso zadovoljni sami s seboj, so nesamozavestni, se ne spoštujejo in imajo slabo samopodobo.

Telo je najbolj stvaren in konkreten del človekove celovitosti. Je nekaj določnega, vidnega, oprijemljivega. Telo je stvarnost sama. Čutenje lastnega telesa je vsakemu človeku prva izkušnja sveta. Predstava o lastnem telesu je sestavni del celotne samopodobe. Povezana je s samospoštovanjem in oceno lastne vrednosti.
Kdor se ceni, se ima rad in se doživlja kot vredno človeško bitje, pozitivno sprejema tudi svoje telo. Odklonilen odnos do telesa, vcepljen odpor do telesnega, sram in boleče izkušnje različnih vrst, odločilno znižujejo tudi človekovo samovrednotenje.

Zakaj so motnje hranjenja duševna bolezen?

Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja in jih uvrščamo med duševne motnje. Med duševne motnje sodijo zato, ker so vzroki za njihov nastanek čustvene stiske, čeprav se navzven lahko kažejo s telesnimi znaki. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telesna dejavnost so torej le zunanji znaki motenj hranjenja.

Razlike med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja

Motnje hranjenja moramo razlikovati od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja, vendar ni nujno, da se v njih tudi razvijejo. To je podobno kot pri boleznih odvisnosti. Če nekdo kadi marihuano, ni nujno, da bo začel uživati tudi heroin. Vsi tisti pa, ki uživajo heroin, so predtem kadili marihuano.

Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so neredno hranjenje, pogosto nihanje telesne teže zaradi različnih diet, uživanje zgolj določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno. Motnje prehranjevanja niso nujno znak duševne motnje. Tako ni iz trte zvito priporočilo, da je treba vsaj trikrat na dan jesti uravnoteženo in raznoliko hrano.

Bolezen odvisnosti?

Motnje hranjenja v mednarodnih klasifikacijah bolezni niso uvrščene med bolezni odvisnosti in torej ne sodijo med bolezni odvisnosti. Kljub temu so jim v marsičem podobne.

Tako kot pri odvisnosti od psihoaktivnih snovi (alkohol, droge, nekatera zdravila, kot so pomirjevala, uspavala, analgetiki &) človek ves čas razmišlja le o tem, kako bo dobil snov, ki jo potrebuje, tudi pri motnjah hranjenja oseba ves čas razmišlja le o hrani. Hrana je v tem primeru snov, ki je središče vseh razmišljanj: kje in kako jo zaužiti in jo nato čimprej spraviti iz sebe, ali pa, kako se ji upreti. To je 24-urna zaposlitev, preokupacija, celo obsedenost. Tudi posledice motnje hranjenja so podobne tistim pri boleznih odvisnosti. Kratkoročni odvisnosti (imenovani tudi "medeni tedni"), med katero se človek počuti celo bolje kot prej, postane samozavestnejši, se ne "sekira" in je navidezno uspešnejši, dolgoročno sledi zapiranje vase, vse večji občutek izgube nadzora in neobvladovanja svojega življenja, socialni umik in zapiranje vase (faza dekompenzacije).

Motnje hranjenja so zapletenejša "odvisnost" od vseh drugih, saj "nevarne snovi" (hrana) ne moremo prenehati uživati, pač pa jo moramo jesti in se jo obenem naučiti uživati drugače in na novo.

Če lahko pri odvisnosti z drugimi snovmi merimo ozdravitev s količino samodiscipline, ki se kaže v "zadnjem kozarcu", "zadnjem džointu" ali "zadnjem šusu", kar vzbuja navidezen občutek, da smo ozdravljeni, tega pri odvisnosti s hrano ne moremo.

DRUŽINA IN MOTNJE HRANJENJA

Vloga družine pri razvoju človekove osebnosti je pomembna in nesporna. Družina ne daje otroku na pot v življenje le genov in enkratne, samo zanj značilne dedne dote, v kateri se zlivajo izviri številnih prejšnjih generacij, temveč ves čas skupnega življenja dejavno usmerja razvoj njegovih lastnosti in značilnosti, ki odločajo o duševnem zdravju.

Posamezni vplivi družine na otrokov duševni razvoj se prepletajo, povezujejo, seštevajo, vzajemno spodbujajo ali ovirajo. Eni so pomembnejši v enem obdobju razvoja, drugi v drugem, eni so bolj odvisni od zunanjih dogajanj, druge bolj usmerjajo notranje značilnosti družine. Njihovo skladno dopolnjevanje, ki upošteva otrokove naravne "biološke" lastnosti in se jim prilagaja ter je hkrati v skladu s širšimi, sociokulturnimi tokovi, zagotavlja ustrezno izhodišče za razvoj, ki vse bolj poteka tudi zunaj družinskih meja.

Nedvomno na otrokovo duševno zdravje vplivajo tudi številni dejavniki, ki niso povezani z družino. Hkrati s potekom njegovega osamosvajanja jih je vse več in so čedalje močnejši, ko se širi njegov življenjski prostor. Zanj so tudi vse privlačnejši, zato so v posameznih razvojnih obdobjih celo marsikdaj odločilnejši od neposrednih družinskih napotkov. Toda tudi za srečanje z njimi ga je po svoje pripravila družina. Od vsega, kar je doživljal v njej, je odvisno, kako te dejavnike sprejema in zavrača, se z njimi bogati in dopolnjuje, ali pa se jim izpostavlja v svojo škodo in se jim nemara tudi pusti premagati.

Funkcionalna družina ima takšno strukturo in v njej potekajo takšni čustveni procesi, da v družini ni simptoma. Ko govorimo o družinski strukturi, imamo v mislih njeno sestavo, organizacijo podsistemov (starševskega, partnerskega, sorojenskega itd.), hierarhijo in razporeditev moči. Pri čustvenih procesih najlažje opazujemo funkcionalnost družine pri uravnavanju medsebojne bližine in oddaljenosti (ter kako se člani pri tem sporazumevajo). V funkcionalni družini je hierarhija jasna, meje med podsistemi so določene. Funkcionalna družina je torej tista, ki ne kaže simptomov ne na telesni ne na duševni ravni njenih članov in je ustrezno vpeta v sociokulturni okvir družbe, v kateri živi. Nega, varovanje in zaščita so osnovne naloge, ki jih prevzame družina v svoji odgovornosti za otroka. Samo če so te naloge opravljene, je možen zdrav razvoj otrokovih potencialov. Družina je prvo ogledalo, v katerem otrok zazna obrise svoje podobe. Iz družinskih odnosov črpa svoje občutje vrednosti in v njih gradi svoje samospoštovanje. Njegova samopodoba dobiva zanj značilne poteze tudi pozneje, a tudi te so odvisne od prvih predstav o sebi, ob pomoči katerih je začel v družini razvijati odnos do sebe in do vsega, kar mu je v življenju pomembno.

Družinski odnosi so osnova vseh poznejših odnosov. Čustvene izkušnje iz njih usmerjajo tudi poznejše emocionalne navezave. V družini se otrok uči prisluhniti čustvu v sebi, ga izraziti, deliti z drugimi, v drugem priklicati emocionalni odziv. Od tega, kako se v družini odzivajo na njegova sporočila o čustvih, je odvisno, ali jih bo sprejemal tudi sam, jih sprostil in vključil v bližino, ki jo deli s tistimi, ki so zanj pomembni, ali pa jih bo zatiral, dušil ter jih kratil sebi in drugim.

V družini se začne razvijati odnos do drugih. Otrok se v interakciji z najbližjimi uči komunikacije, vzpostavlja stik, sporoča o sebi in sprejema sporočila drugih. Uči se abecede prve socializacije, da se bo znal sporazumevati, vključevati, izraziti svoje težnje in potrebe, širiti svoje zanimanje, zaznati in smiselno zbirati usmeritve drugih. Zaupanje v sebe širi v zaupanje v druge in nasprotno.

Polja duševnega zdravja, na katera družina najpomembneje vpliva, so:

  • samopodoba in samospoštovanje,
  • čustvene navezave in gradnja pomembnih odnosov,
  • socializacija in komunikacija,
  • odnos do drugih in do sveta,
  • spretnost, sposobnost in ustvarjalnost,
  • sposobnost opredelitve, odločanja, sprejemanja odgovornosti in izbiranja ciljev,
  • obvladovanje stresa in reševanje problemov,
  • gradnja vrednostnega sistema.

Funkcionalnost družine ocenjujemo na dveh ravneh: na ravni čustvenih procesov in na ravni strukture.

Raven čustvenih procesov obsega:

  • bližino oddaljenost (družina ni ne pretirano prepletena ne pretirano oddaljena),
  • varnost (družina ponuja ustrezno varnost ter s tem povezano podporo, razumevanje),
  • komunikacijo (sporočila v družini so jasna, ni dvojnih sporočil),
  • kohezivnost (družinski člani so med seboj povezani, vendar ne odvisni).

Raven strukture obsega:

  • hierarhijo (patriarhalna, psevdodemokratična, demokratična),
  • delitev vlog (vloge v družini so jasno porazdeljene).

Funkcionalna družina omogoča mladostniku osnovne razmere za normalen:

  • biološki (hitra telesna rast, spolno dozorevanje),
  • osebnostni (identiteta, ustrezna samopodoba in samospoštovanje),
  • socialni razvoj (razvijanje socialnih interakcij, ustrezne storilnosti, asertivnosti in samoučinkovitosti).

V disfunkcionalni družini naj bi torej obstajal simptom ali problem. Morda je boljša uporaba izraza simptom kot problem, saj simptom lahko označimo z eno od šifer Mednarodne klasifikacije bolezni. Disfunkcijo lahko v družini poleg duševne motnje predstavlja tudi telesna prizadetost, če se družina organizira okoli nje na disfunkcionalen način. Družina lahko velja za disfunkcionalno tudi glede na okolje. Zato je smiselno uporabljati izraz disfunkcionalna in funkcionalna družina in ne bolna in zdrava.

Disfunkcija na ravni strukture je najočitnejša takrat, ko v družini ni ustrezne hierarhije ali ko meje med podsistemi in drugimi sistemi niso ustrezne. Če v družini ni ustrezne hierarhije, se lahko moč izkazuje kot zloraba in ne kot moč, ki naj bi ščitila/varovala. V navidezno demokratični (psevdodemokratični) družini starši ne sprejemajo svoje (večje) odgovornosti in zato svojim otrokom ne zmorejo pomagati pri vgrajevanju mej.

Spregovoriti je treba tudi o družinah oseb z motnjami hranjenja. Na individualnem, intimnem področju lahko opravki, obredi in vidni rezultati postopkov, povezanih z dieto, vzbujajo občutek zadovoljstva, učinkovitosti, mojstrstva in celo evforije (vse to lahko nadomesti predhodne občutke praznine in depresije). V družini, kjer se je prej takšen posameznik počutil spregledan ali odpisan, zdaj to ne more več biti, v kulturi, ki tako visoko ceni vitkost, pa to pomeni uspeh in celo zmagoslavje.

Pogosta skupna značilnost družin z osebami z anoreksijo je njihova kontroliranost navzven in navznoter. Člani družine se izogibajo in bojijo sporov ter vzdržujejo podobo popolnosti v vseh pogledih. V družinah z osebami z bulimijo je pogosteje mogoče prepoznati konfliktno situacijo, ki je člani družine ne zmorejo razrešiti; ta je vzdrževalec ali posledica vsesplošne zmede, ki vlada v odnosih.

Družina je torej lahko tudi dejavnik tveganja za razvoj motenj hranjenja. Preventivno lahko starši delujejo tako, da pri otroku spodbujajo zdravo agresivnost, individualnost ter odprto in direktno komunikacijo. Starši se morajo zavedati, da so otrokovi vzorniki in da od otroka ne morejo pričakovati tistega, česar sami ne zmorejo in ga niso naučili. Družina je lahko tudi dejavnik tveganja za razvoj motenj hranjenja.

ZGODOVINA MOTENJ HRANJENJA

Motnje hranjenja, skupina bolezni, ki je bila še nedavno znana le ozkemu krogu posameznikov, je v zadnjih desetletjih prerasla v bolezen moderne dobe, v bolezen, ki jo pogosto predstavljajo kot nekaj mističnega. Strokovnjaki iščejo dokončno in vse-vključujočo razlago, rešitev, ki bi odrešila vse prizadete in jih popeljala v novo, kakovostnejše življenje.

Motnje hranjenja obravnavajo kot bolezen šele zadnjih petdeset let. Zanimivo pa je, da je že Sokrat svojega prijatelja opisal takole: "Jé, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel." Znani so še številni drugi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, različni opisi vedenj, stanj in ritualov, ki bi jih dandanes lahko uvrstili med motnje hranjenja. Omembe vredna je zgodba "močne device", Wilderfortis iz 10. stoletja, ki jo je njen oče hotel prisiliti v poroko z okrutnim sicilijanskim kraljem; uprla se mu je tako, da se je izstradala do smrti. Njenemu zgledu so sledila številna druga dekleta, ki so tako izražala upor proti takratnim družbenim normam in pravilom.

Znane so tudi zgodbe številnih svetnikov in blaženih, ki izhajajo iz različnih ver (budizem, katoliška in muslimanska vera), vsem pa je skupna določena "manipulacija" s hrano, zlasti v smislu odrekanja oziroma stradanja. Zanimivi so tudi zapisi s konca leta 1944 in z začetka leta 1945, ki govorijo o pravi epidemiji nenavadnega vedenja v smislu prenajedanja in bruhanja pri mladih fantih v Berlinu, ki so bili vpoklicani v takrat tako rekoč poraženo Hitlerjevo vojsko.

Dandanes sociologi in antropologi motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje. To so motnje, pri katerih ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti posameznika ter spremembami v družbenopolitičnem okolju. Če torej motnje hranjenja želimo razumeti tudi s sociološkega in antropološkega vidika in jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da njihovo bistvo ni posnemanje telesne bolezni, marveč preokupacija s hrano, v katere ozadju je preokupacija s svojim telesnim, z videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v posameznem okolju (diete, vitkost, telesni trening in skrb za telo) ter jih uporabijo kot obrambe za rešitev svojih intimnih stisk, katerih skupni imenovalec je iskanje in oblikovanje svoje identitete. Gre torej za socialni vzorec, katerega bistvo je doseganje posebnosti in pozornosti prek odklonskosti.

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki