Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Shizofrenija: Glasovi, ki jih drugi ne slišijo

Z ljudmi, ki trpijo, je potrebno vzpostaviti dialog, ne glede na to, ali so vključeni v tradicionalno psihiatrično zdravljenje ali ne. Občutek, da si slišan in razumljen, močno pospeši proces ustvarjanja varnega okolja, v katerem se lahko začne posameznikova pot k okrevanju.
Z ljudmi, ki trpijo, je potrebno vzpostaviti dialog, ne glede na to, ali so vključeni v tradicionalno psihiatrično zdravljenje ali ne. Občutek, da si slišan in razumljen, močno pospeši proces ustvarjanja varnega okolja, v katerem se lahko začne posameznikova pot k okrevanju. (Foto: Shutterstock)

»Imam glasove. Več njih, do tega trenutka jih lahko razločim samo pet. V moji glavi so. Jaz sem glasovi. Enega uporabljam za razmišljanje. Vse od premlevanja, kaj bom skuhala za kosilo, kam se bom ali ne bom odpravila popoldan, kaj bom počela prihodnji teden, ali imam dovolj WC papirja, pa vse do vprašanja, ali ima moje življenje sploh smisel.«
Glasovi in šepet, o katerih govori anonimna slišalka glasov, ne prihajajo od zunaj, temveč iz njene glave. Včasih kričeči, vzporedni, ukazujoči glasovi pridejo naenkrat ali pa so tam že od nekdaj ter za osebo predstavljajo normalno stanje. Kam je izginila tišina?

Po pričakovanem izbruhu zaradi včasih nevzdržnega stanja se življenje razleze v stigmo z imenom shizofrenija. Trpeči je v vsej svoji občutljivosti in edinstvenosti pogosto obravnavan mehansko, po kopitu: hospitalizacija – ambulantno zdravljenje – rehabilitacija in poskus ponovne socializacije. Pogovor o vseživljenjskem jemanju tablet, ki utišajo glasove, a imajo pogosto težke neželene učinke, ne zbuja optimizma. Prizadeti pogosto ostane sam z vprašanjem: zakaj jaz? Stroka s prstom kaže na dednost in nagnjenost k psihotičnim stanjem, na prenašanju gena iz roda v rod. Takšna determiniranost se ne sliši spodbudno, pacientova zmanjšana motivacija pa oteži zahtevno postavljanje na noge in ponovno asimilacijo v družbo.


Je norost del človeške biti?

Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je na enem od predavanj v svojem značilno kontorverznem stilu dejal, da je norec najbolj osvobojen človek. Seveda je Lacan gledal na osvobojenost z drugačnega zornega kota. Sam je verjel, da je nemogoče razumeti človeka brez norosti, saj je ta del človeške biti: »Človek je rojen svoboden, in glej, povsod leži v verigah.« Zanimivo je, da med psihotične simptome poleg halucinacij vključujemo motnje govora.

Lacan, ki podobno kot Freud, normalno psihično delovanje opiše kot nevrotično, pravi, da če je nevrotik naselil področje jezika, je psihotik naseljen in sam okupiran s strani jezika. Psihotični simptom – motnje govora, imenuje vsiljene besede oziroma paroles imposées in poudarja vpliv parazitizma govorice, ki nam je kot taka vsiljena in katere se ne moremo znebiti do smrti.

Gre za iskanje smisla?

Will Hall, pisatelj, predavatelj in velik raziskovalec mentalega zdravja, ki je lansko leto predaval na seminarju o zdravljenju psihoz z dialogom v Ljubljani, je svoje predavanje otvoril s predpostavko, da psihoza nastane iz problema, kako sploh biti človek. Hall meni, da gre pri posamezniku, ki doživi psihotično epizodo, v osnovi za problem iskanja smisla. Takšno razmišljanje nas privede do vprašanja, kaj dejansko je tisto, kar imenujemo norost, to vprašanje pa nas vodi do še kompleksnejšega vprašanja, in sicer po čem sploh sklepamo, da smo sami duševno zdravi.

Običajno tanka meja med tistim, kar označujemo za normalno, ter tistim, kar imenujemo norost, z bliskovito hitrostjo pretehta na stran norosti, ko nekdo sliši nekaj, česar drugi ne slišijo. Kompleksno vprašanje o tem, kaj pravzaprav so glasovi, ki jih nekdo sliši, in kaj sporočajo, je pogosto najenostavnejše vprašanje za psihiatrično stroko, ki jih opredeli za slušne halucinacije.


Je še katera alternativna pot?

Pomembno je poudariti tudi pogosto nujnost in uspešnost psihiatričnega zdravljenja psihoz. Will Hall je v preteklosti sam slišal glasove, ki jih drugi niso, nekateri so mu ukazovali, naj se ubije. Hallu so pri štiriindvajsetih diagnosticirali shizofrenijo in dolgo je bil vključen v psihiatrično obravnavo, med katero so ga zdravili z antipsihotičnimi zdravili. Stigma in ideja o vseživljenjskem zdravljenju sta ga močno prizadeli. Včasih je imel občutek, da zdravila njegovo stanje celo poslabšajo, obenem pa se je spopadal z močnimi stranskimi učinki. Nato je antipsihotike opustil. Nekaj časa je trpel hude odtegnitvene simptome, imel je močne glavobole, bilo mu je slabo in veliko je spal.

Z raziskovanjem lastne izkušnje je odkrival alternativne poti zdravljenja in kakor sam pravi svoje norosti. Pravi, da je farmacevtsko sporočilo o tem, da vsak s psihotično epizodo potrebuje zdravljenje z antipsihotiki, koruptivno. Zato se je odločil svoji norosti dati še eno priložnost. Začel se je povezovati z ljudmi, ki so na zdravljenje gledali drugače in najbolj navdušen je bil nad metodo odprtega dialoga.


Metoda odprtega dialoga, …

… ki izvira iz Skandinavije, natančneje s Finske, se je izkazala za eno najuspešnih metod v zgodovini obravnave psihoz. Razvila se je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot rezultat večdesetletnih poskusov psihiatrične stroke, da bi pomagali ljudem, ki trpijo zaradi akutnih duševnih motenj. Pri zdravljenju z odprtim dialogom uporabljajo neprimerno manj farmakoloških sredstev. V osnovi gre za to, da zdravniki in pacienti oblikujejo sorodno razumevanje problema, ter da za komunikacijo o problemu ustvarijo enak jezik. Pri zdravljenju so aktivno vključeni družinski člani ter tudi pacientova širša socialna mreža. Psihotičnega stanja ne vidijo kot bolezni možganov, temveč iščejo vzroke za stanje v pacientovi preteklosti in dogajanju v njegovih medosebnih odnosih.


Vpliv okolja in pomembnih drugih

Poleg izrazitejšega sodelovanja med zdravniki, pacientom in družino se pri zdravljenju z odprtim dialogom pod drobnogled postavi tudi potencialna travmatična preteklost pacienta. Z razumevanjem okoljskih dejavnikov in dogodkov, ki so vplivali na sprožitev psihotične epizode, opogumljajo posameznika v smeri ozdravitve, saj dobiva orodje za raziskovanje in s tem razumevanje geneze bolezni ter sočasno gradi varno okolje v dialogu z družino in zdravstvenimi delavci. Okolje je delni povzročitelj bolezni, saj se geni, glede na stimuluse iz okolja, prižigajo ali ugašajo. Vpliv okolja in pomembnih drugih je ključnega pomena v zgodnjem otroštvu, kar pomeni, da so travmatična doživetja in zlorabe izjemnega pomena pri oblikovanju osebnosti.

Konec štiridesetih je Theodore Lidz v prispevku z naslovom Družinsko okolje shizofrenih pacientov javnost šokiral z novo oblikovanim terminom, in sicer shizofrenogena mati. Pojem, s katerim je označil mamo, ki v otroku »sproži« shizofrene simptome, je danes zastarel, vendar je v tistem času dvignil veliko prahu. V sorodnem stilu psihoanalitične teorije danes predpostavljajo, da psihotični simptomi nosijo globlji, psihodinamični pomen, saj psihotična epizoda osvetljuje obrambne mehanizme posameznika in ilustrira notranje doživljanje. Tako se z razumevanjem vsebine psihotične epizode približamo razumevanju njenega nastanka in sprožilca.

Biti slišan in razumljen pospeši okrevanje

O glasovih in klavrnem stanju navidezne možnosti izbire zdravljenja neimenovana posameznica iskreno zapiše: »Odkrila sem jih, pa ne sama, seveda, na slabi polovici študija. Do takrat sem jih jemala za samoumevne in živela v prepričanju, da je to nekaj povsem naravnega, nekaj, kar vsi poznajo. No, izkazalo se je, da temu ni tako. Osebno svojima zdravnicama nikoli nisem govorila o svojih glasovih – pa ne, da bi se bala diagnoze; preprosto zato, ker se mi zdi, da ne bi razumeli; nekako mi delujeta bolj kot vidni tip osebe, ki enostavno ve in čuti, kaj razmišlja, a tega ne sliši.«

Pomembno pri omenjeni tehniki je sprejemanje pacientove resničnosti kot kažipota k vzpostavljanju psihičnega ravnovesja. Z ljudmi, ki trpijo, je potrebno vzpostaviti dialog, ne glede na to, ali so vključeni v tradicionalno psihiatrično zdravljenje ali ne. Občutek, da si slišan in razumljen, močno pospeši proces ustvarjanja varnega okolja, v katerem se lahko začne posameznikova pot k okrevanju. Kar doživlja psihotični, ni izmišljeno, je resnično in pogosto tudi zelo boleče. Zato naj bo izbira, ali svoje glasove utišati ali jim prisluhniti, pravica tistega, ki jih sliši.


Norost ne živi v črno-belem svetu

Na tej točki ponovno preverimo pojem blaznosti, dezorganiziranega nezavednega, ki vdira v zavest in zamaje tisto, kar imenujemo stvarnost. Če prisluhnemo Elliotu (1935), ki pravi, da človek pogosto ne zmore zdržati preveč realnosti, si lahko predstavljamo razvoj psihotične epizode kot odgovor na nevzdržnost realnosti. Skozi psihoterapevtsko prizmo gledamo na psihozo kot na duševno stanje, v katerem je prišlo ravno do omenjene spremembe odnosa do realnosti. Psihotični um zaradi nevzdržnosti zunanje realnosti ustvari novo resničnost, ki je bolj sprejemljiva za posameznikov odnos do samega sebe ter za njegovo intersubjektivno resničnost.

Velik izziv strokovnih delavcev je nudenje pomoči pri integraciji različnih vidikov pacientovega doživljanja ter pri zmanjšanju konfliktov med njimi. Citirana slišalka glasov skozi svojo izkušnjo zatrdi: »Norost ne živi v črno-belem svetu. Vsak od nas je vsaj malo nor, vsaj v določenem delu svojega življenja, pa če mu je všeč ali ne. Meni bi bilo brez glasov verjetno dolgčas. Bi bila, bi obstajala, ampak ne bi zares bila in bila bi daleč od tega, kar sem sedaj in kar še bom.«

Ob odhodu iz zdravstvenega doma ji eden od glasov v glavi cinično pripomni: »Pick a disease. Have a diagnose. Have two. My treat.« (»Izberi si bolezen. Diagnozo. Lahko tudi dve. Jaz 'častim'.«)


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

shizofrenija , psihoza

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.