Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Najnenavadnejše duševne bolezni

(Foto: Pixabay)

Si lahko predstavljate, da med čakanjem na avtobus k vam pristopi mlada neznanka, ki zatrjuje, da je truplo in da lahko voha smrad svojega razpadajočega telesa? Tudi po vašem osuplem pogledu se ne pusti zmesti in še naprej razlaga, da je mrtva in da pravzaprav ne obstaja več … Kaj takega se ne dogaja le v znanstvenofantastičnih zgodbah, temveč tudi v resničnem življenju. Gre samo za eno od nenavadnejših duševnih bolezni.

Predstavljamo vam najnenavadnejše duševne bolezni, ki razkrivajo skrivnostne globine (patološkega) delovanja naših možganov.

Cotardov sindrom: sindrom živih mrtvecev

Cotardov sindrom, imenovan tudi Cotardova deluzija ali sindrom živih mrtvecev, je razmeroma redka duševna motnja, ki jo je leta 1880 na svojih predavanjih kot prvi opisal francoski nevrolog dr. Jules Cotard. Glavni simptomi tega sindroma so blodnje zanikanja, ki segajo od prepričanja, da je bolnik izgubil nekatere dele telesa, notranje organe ali vso kri, v najhujših oblikah pa so bolniki prepričani, da so izgubili dušo, postali nesmrtni, da so že mrtvi in da vohajo smrad svojega razpadajočega telesa (olfaktorne halucinacije) ali da celo ne obstajajo več.

Bolniki pogosto postanejo samotarski ter začnejo zanemarjati higieno in dobrobit. Blodnje jim domala v celoti onemogočijo dojemanje realnosti, kar pripelje do izredno popačenega doživljanja sveta. Znani so primeri, ko so bolniki s Cotardovim sindromom povsem opustili skrb za svoje telo in umrli zaradi stradanja. Sindrom se pojavlja tudi pri nas, in sicer pogosteje pri ljudeh, ki zbolijo za hudo obliko depresije, pri kateri se poruši stik z resničnostjo – za tako imenovano psihotično obliko depresije.

Bolezen zdravijo tako s farmakološkimi (antidepresivi, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja) kot tudi z nefarmakološkimi sredstvi (elektrokonvulzivna terapija).

Pariški sindrom: duševne težave ob obisku francoske prestolnice

Pri tem sindromu gre za prehodno duševno težavo, ki jo doživijo nekateri turisti ob obisku francoske prestolnice. Pri njih se pojavi skupek psihiatričnih simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje …).

Še posebno ogrožena skupina naj bi bili japonski turisti. Število Japoncev, ki jih prizadene pariški sindrom, sicer ni tolikšno, da bi vzbujalo skrb, vseeno pa naj bi ga – tako pravijo izsledki japonskega veleposlaništva v Franciji – na lastni koži izkusilo približno dvajset japonskih turistov na leto.

Zakaj so prav Japonci najbolj nagnjeni k tej motnji? Kdor je že obiskal Japonsko, vam bo hitro povedal o ogromni priljubljenosti Pariza v deželi vzhajajočega sonca in o njegovi idealizirani podobi v japonskem oglaševanju. Eden od najočitnejših sprožilnih dejavnikov je prav nesorazmerje med idealizirano (v japonskih medijih) in resnično podobo francoske prestolnice – marsikateri obiskovalec se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

K razvoju sindroma nedvomno prispevajo tudi očitne razlike med francosko in japonsko kulturo. Pretirano uradni Japonci se le stežka privadijo na nemalokrat precej neuradno in sproščeno komunikacijo s Francozi, dodatna ovira pa je tudi slabo znanje francoskega jezika, ki še poglobi kulturni šok in zmedenost japonskih turistov. Ne nazadnje pa k nestabilnemu duševnemu stanju pripomoreta tudi izčrpanost in težave zaradi sindroma hitre menjave časovnih pasov. Velja tudi omeniti, da pariški sindrom ni uvrščen v mednarodno klasifikacijo bolezni.

Sindrom Dhat: strah pred izgubljanjem življenjske tekočine

Sindrom je povezan z ideologijo hinduizma, zaradi česar je značilen predvsem za Indijo, Nepal in Šrilanko. Večinoma prizadene mlajše moške. Ti tožijo zaradi prezgodnje ejakulacije in impotence ter verjamejo, da skupaj z urinom izločajo tudi spermo. Naštete motnje pri bolnikih s sindromom Dhat nimajo organskega vzroka.

V tradicionalnem hinduizmu sperma velja za življenjsko tekočino, zato lahko »izguba« sperme med spolnim odnosom ali masturbacijo povzroči občutke krivde, anksioznost ali disforijo. Po starem hindujskem prepričanju namreč velja, da je za nastanek kapljice kostnega mozga potrebnih štirideset kapljic krvi, za nastanek kapljice sperme pa štirideset kapljic kostnega mozga.

Poleg prezgodnje ejakulacije in impotence sindrom spremljajo še utrujenost, palpitacije, nespečnost, anksioznost in motnje razpoloženja. Prizadeti moški poročajo tudi o občutku, da se je njihov spolni ud pomanjšal. Nekateri psihiatri verjamejo, da je ta sindrom pravzaprav na kulturo vezana manifestacija depresije in da so simptomi posledica somatizacije.

Sindrom Dhat zdravijo ob pomoči vedenjsko-kognitivne psihoterapije, v nekaterih primerih pa psihoterapijo dopolnijo še z antidepresivi in anksiolitiki.

Stendhalov sindrom: omedlevica ob navdušenju nad umetniškimi deli

Gre za psihosomatsko motnjo, ki jo spremljajo povečan srčni utrip, vrtoglavica, zmedenost, prizadeti pa lahko celo omedli. Nekateri opisujejo tudi pojav halucinacij. To stanje sproži soočenje z umetnostjo, še posebno če je umetniško delo za prizadetega navdušujoče ali če so na enem mestu zbrana številna osupljiva umetniška dela.

Sindrom je dobil ime po znanem francoskem pisatelju iz 19. stoletja, ki je svoja dela objavljal pod psevdonimom Stendhal. Ta književnik je namreč tako psihosomatsko motnjo doživel ob obisku Firenc leta 1817, ko si je ogledoval renesančne mojstrovine. Sindrom je dobil ime šele leta 1979, ko ga je opisal italijanski psihiater Graziella Magherini. Italijanski strokovnjak je med obiskovalci Firenc zasledil več kot sto podobnih primerov.

Sindrom je razmeroma pogost na območjih, ki veljajo za umetniške prestolnice, navdušenci nad umetnostjo pa se pogosto sploh ne zavedajo, da so mu podlegli. Vsekakor se je treba zavedati, da se lahko Stendhalov sindrom kaže v mili obliki ali pa napreduje do hujših kliničnih slik.


Stockholmski sindrom: simpatiziranje z ugrabiteljem

Stockholmski sindrom je duševni pojav, pri katerem talec razvije empatijo in simpatijo do svojega ugrabitelja oziroma napadalca. Včasih se ti občutki tako zelo stopnjujejo, da talec ugrabitelja zagovarja in brani. Po podatkovnih bazah FBI naj bi stockholmski sindrom razvilo kar 27 odstotkov talcev.

Sindrom je dobil ime po dogodkih, ki so spremljali rop banke v Stockholmu leta 1973. Roparji so bančne uslužbence vzeli za talce in jih zadrževali celih šest dni. V tem obdobju so talci razvili čustveno navezanost na roparje, poleg tega so jih po koncu ropa celo zagovarjali, kot sovražnika pa – protislovno – navajali policiste. To sta v pravzaprav glavni značilnosti sindroma: talci razvijejo negativen odnos do policije in drugih avtoritet ter pozitiven odnos do ugrabiteljev.

Da do tega sindroma sploh pride, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: krizna situacija mora trajati vsaj nekaj dni, talci morajo biti v istem prostoru kot ugrabitelji (tako so z njimi v nenehnem stiku), ugrabitelji pa morajo pokazati vsaj malce empatije do talcev (talci, ki jih ugrabitelji telesno izrabijo, tega sindroma ne razvijejo). Poleg opisanih okoliščin na razvoj sindroma vplivajo tudi lastnosti žrtve; če gre za človeka, ki se v običajnih stresnih situacijah počuti nebogljen ali za človeka, ki je za preživetje sposoben storiti prav vse, je verjetnost za nastanek sindroma večja.

Simptomi, ki jih navajajo žrtve sindroma, so nespečnost, nočne more, razdražljivost, motnje koncentracije, zmedenost, nezaupanje do soljudi, nezmožnost uživanja v stvareh, ki so jih pred sindromom veselile, ipd.

Kje se pravzaprav skrivajo vzroki za nastanek na prvi pogled nenavadnega sindroma? Hipotez, ki opisujejo nastanek sindroma, je več, ena od najbolj znanih pa temelji na freudovski teoriji. Po tej hipotezi naj bi bila ta nenavadna navezanost posameznikov odziv na travmo, ki jo povzroči dejstvo, da se je znašel v vlogi talca oziroma žrtve (hipoteza se ne nanaša zgolj na problematiko talcev, temveč tudi na druge oblike napadov, groženj in zlorab). Identifikacija z agresorjem naj bi se razvila kot obrambni mehanizem in zaščitila posameznikov ego – ko žrtev sprejme vrednote agresorja za svoje, njegove agresije ne dojema več kot grožnje.

Likantropija: preobraženi v žival

To je redko duševno stanje, ime pa izhaja iz grških besed lykos (volk) in anthropos (človek). Zanjo je značilno, da bolniki menijo, da se lahko spremenijo ali da so že preobraženi v žival. Bolezen naj bi bila kulturna manifestacija shizofrenije, saj ustreza prvim štirim simptomatičnim merilom shizofrenije. To so blodnje; žive halucinacije bolnikov, da imajo krzno, kremplje oziroma katero od lastnosti »njihove« živali; neorganiziran govor, h kateremu spada tudi glasovno oponašanje živali (tako nekdo, ki misli, da je volkodlak, tuli v polno luno); in skrajno neorganizirano obnašanje – bolniki se obnašajo kot žival, v katero so preobraženi (živijo zunaj, pobirajo hrano s tal …).

Zabloda se največkrat pojavi pri ljudeh, ki verjamejo v reinkarnacijo in preseljevanje duš, vezana pa je na nevarno zver, ki živi v določeni regiji (volk ali medved v Evropi in severni Aziji, tiger v Indiji …). Poleg kulturnih vplivov so pomembni še nevrološki dejavniki, saj so pri teh bolnikih ugotovili nenavadno aktivacijo nevronov na območju možganov, ki je odgovorno za predstavo o obliki telesa. To aktivacijo bolniki doživljajo kot občutek, da se njihova telesna oblika spreminja.

Ob pomoči psihoterapije skušamo ugotoviti, ali se v ozadju opisanega stanja nemara skriva shizofrenija ali demenca. Zdravljenje je – če je le možno – vzročno, v nasprotnem primeru pa lahko poskusimo simptome lajšati z antipsihotiki.

Capgrasov sindrom: vsiljivec v telesu ljubljene osebe

Capgrasov sindrom, znan tudi kot Capgrasova deluzija, se pojavlja pri nekaterih bolnikih z blodnjavo motnjo, pri kateri je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša ali drugega bližnjega zamenjal vsiljivec z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo, opisani pa so tudi primeri pri bolnikih z nekaterimi internističnimi boleznimi (sladkorna bolezen, hipotiroidizem).

S sodobnimi metodami preučevanja so ugotovili, da ima Capgrasov sindrom zapleteno nevro-anatomsko osnovo. Prve ideje o nevrološki osnovi za sindrom so se pojavile ob natančnejšem opazovanju bolnikov po možganski poškodbi, ki so razvili t.i. prozopagnozijo (to je nesposobnost prepoznavanja poznanega obraza le z vidom, medtem ko je zaznavanje drugih objektov z vidom popolno). Do prozopagnozije pride pri okvarah temensko-zatilnega dela možganske skorje, kjer se nahaja center, odgovoren za prepoznavanje obrazov.

Teorij o točnem nastanku Capgrasovega sindroma je več, vsem pa je skupno, da naj bi šlo za okvaro omenjenega centra v možganih, ali pa za okvaro povezav med tem centrom in drugimi deli možganov. Takšne ugotovitve, ki povezujejo duševno bolezen z neko nevro-anatomsko podlago zanjo, nakazujejo možnost še bolj vzročnega zdravljenja v prihodnosti.

Bolnike s Capgrasovim sindromom zdravimo glede na njihovo osnovno bolezen – shizofrene bolnike z antipsihotiki, dementne z zdravili, ki upočasnijo nadaljnji razvoj demence, bolnike z internističnimi boleznimi pa po shemi zdravljenja za dotično bolezen.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

duševna bolezen

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.