Intervju: Maja Glonar Vodopivec, dr. med., spec. klinične psihoterapije

Maja Glonar Vodopivec, spec. klinične psihoterapije
Maja Glonar Vodopivec, spec. klinične psihoterapije (Foto: Diana Anđelić)

Stiske, depresije in vzroki samomomorov pri mladostnikih

Mladi nasploh veliko razmišljajo o življenju in smrti, to je tudi del njihovega identitetnega razvoja, iskanja samega sebe in smisla v življenju. Pri tem seveda doživljajo različne stiske in napetosti; ker razvoj prinaša večjo stopnjo ranljivosti in občutljivosti, mnogi mladostniki postanejo tudi bolj impulzivni, nepredvidljivi. Če se pri tem pojavljajo še različni stresi v družini, šoli in med vrstniki, so stiske toliko večje. Takrat se lahko pojavljajo tudi samomorilne misli, grožnja s samomorom ali celo poskus samomora. Takšna izjava je znak, da je mladostnik v stiski - to je klic na pomoč, na katerega se moramo odzvati. Z Majo Glonar Vodopivec, specialistko klinične psihoterapije in psihoterapevtko smo se pogovarjali o samomoru in depresiji pri otrocih in mladostnikih.

Kaj storiti, če najstnik reče, da se bo ubil?

Najprej se z otrokom pogovorimo. Pogosto nas v centru starši vprašajo, ali je dobro, da se o tem sploh pogovarjajo. Bojijo se, da si bo otrok, če se bodo o tem pogovarjali, "res še kaj naredil". Zato se takšnih pogovorov izogibajo, toda odkrit pogovor, skozi katerega ocenimo mladostnikovo počutje, je zelo pomemben. Mladostniku rečemo, da nas skrbi zanj, da nam ob takih izjavah ni vseeno, moramo mu prisluhniti in se poskušati vživeti v njegova čustva. Ugotoviti je treba, kaj ga najbolj vznemirja, ali je že kaj prej doživljal kaj podobnega, za kako intenzivno razmišljanje gre. Na začetku je torej najpomembnejši odkrit pogovor.

Na katere fraze in znake naj bodo starši še posebno pozorni?

Previdnost je potrebna, če je mladostnik v zadnjem času bolj potrt, depresiven, če je doživel kak neuspeh ali izgubo. Na drugi strani niti ni nujno, da je depresiven, ampak gre morda za razdražljivost, agresivnost, morda celo za vedenjsko problematičnost. Včasih do spremembe pride hitro, drugič dozoreva dalj časa. Pomemben znak je tudi ta, da se mladostnik umika pred prijatelji, da se zapira vase in hoče biti sam. Takšna razmišljanja so pogosto povezana s šolskimi neuspehi. Otroci skrivajo šolske težave pred starši in se s tem, ko zanje ne povedo, zapletejo v začarani krog težav. Pomembno je ugotoviti, koliko je teh znakov, kako intenzivni so in koliko časa že trajajo.
Še posebno smo pozorni, če starši rečejo, da je o tem že prej razmišljal ali da je že kaj poskušal, a tudi če zlorablja alkohol in druge droge. To še poveča tveganje.

V kolikšni meri te odtenke v obnašanju starši dejansko opazijo?

Dandanes se v družinah premalo pogovarjamo in pogosto živimo eden mimo drugega. Pogosto se pogovor skrči na to, kaj si delal, kako si delal, si bil v šoli vprašan, premalo pa je pravih, odkritih pogovorov. In tukaj se začne. Odtujeni odnosi, prazen prostor ... Za otroka, mladostnika in za ljudi nasploh pa ni hujšega kot občutek, da je sam, izoliran, umaknjen, da se zanj nihče ne zanima. Čeprav je socialna podpora vrstnikov v tem obdobju pomembna, je še vedno družina tista, ki daje največji občutek varnosti.

Kje so vzroki za samomorilno vedenje med otroci in mladostniki?

Vzroki za takšno vedenje so zelo kompleksni. Navadno gre za splet zelo različnih bioloških, dednih, psiholoških, socioloških in medosebnih dejavnikov. Če je to povezano še s stresi, je tveganje toliko večje. Stresov pa je v sodobnem življenju ogromno. To so lahko kratkotrajni, akutni stresni dogodki, lahko pa gre tudi za kronična stresna dogajanja, denimo v družini, kot so nasilje, zlorabe, alkohol, nemara duševna bolezen staršev, kroničen stres v družini. Na drugi strani je šola pomemben stresni dejavnik. Pričakovanja staršev so velika in tukaj se stvari pogosto zalomijo, če otrok ni uspešen. Šolski uspeh je postal največje gibalo stresa pri mladostnikih. Zelo stresne so tudi ločitve. Današnji otroci doživljajo veliko izgub, bodisi da se starši ločijo bodisi da kateri od staršev umre. To pri otroku povzroča hudo stisko, ki ga začne hromiti v vsakdanjem življenju. Pogosto se to najbolj in najprej pozna na področju šolske uspešnosti. Depresija je velik dejavnik tveganja za samomor, tudi genetski dejavniki so močni. Veliko previdnejša sem, če dobim v obravnavo sucidalnega otroka ali mladostnika, za katerega izvem, da je tudi njegov oče naredil samomor. Takšnih primerov ni tako malo.

Lahko torej krivdo delno pripišemo staršem?

Pritiski in pričakovanja staršev ter družine so pomemben stresni dejavnik. Če otrok živi v družini, ki v njem sproža občutek, da nikoli ni nič dovolj dobro naredil, da vedno še nekaj manjka in ima povrhu nenehno občutek, da ni dovolj dober, ne more razviti pozitivne samopodobe, samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. To je pomemben dejavnik tveganja tudi v smislu samomorilnega vedenja. Lahko pa je družina tudi zaščitni dejavnik, če je v njej vse v redu. Dandanes ne govorimo več o idealnih starših, marveč o dovolj dobrih starših. To pomeni, da starši otroka že od majhnega prepoznavajo kot posameznika, z vsemi njegovimi lastnostmi in posebnostmi vred, da se znajo vanj vživeti ter zadovoljiti njegove osnovne potrebe po varnosti in zaščiti. To je tisto, kar daje temelj zdravemu življenju.

Kaj ste ugotovili pri mladostnikih, ko gre za ozadje težav?

Najpogostejše so bile čustvene težave, depresivnost, strah, tesnoba, nesrečnost. Sledili so mladostniki s prilagoditvenimi težavami oziroma odzivi na hud stres, mladostniki, ki so imeli težave v odnosih z vrstniki ali v šoli, in mladostniki, pri katerih je bila postavljena diagnoza hiperkinetični sindrom. To so nemirni, bolj impulzivni otroci, s posebnimi učnimi težavami. Ti otroci so pogosto bolj rizični, saj so že po naravi impulzivni, nepredvidljivi, težje prenašajo šolske obremenitve, slabše se obvladujejo ter se odzivajo hitro, burno, destruktivno in avtodestruktivno.
Psihološki profil teh mladostnikov je kazal predvsem na nizko samopodobo. Otroci so se doživljali kot negotove, neuspešne, pogosto so se obtoževali in svoje dosežke razvrednotili. V ozadju smo venomer zaznavali neko nemoč in obup.

Kako se lotevate njihovih težav, kakšne oblike zdravljenja ponujate?

V naši hiši imamo na eni strani psihodinamsko usmerjeno terapijo, vse več je vedenjsko kognitivne terapije, tu so tudi družinski terapevti. Sama sem izobražena v psihodinamski smeri, to je bolj poglobljeno terapevtsko delo, uporabljam pa tudi tehnike iz kognitivno vedenjske terapije, ki so pri delu z mladostniki dokaj učinkovite. Sicer pa se psihiater lahko odloči tudi za terapijo z zdravili, čeprav tega pri nas ni veliko.

Kdo vse je zaposlen v centru?

Poleg kliničnih psihologov so v centru zaposleni še psihiatri, socialni delavci, defektolog, logoped in pedagog. Delo v ustanovi si delimo. Na eni strani je skupina, ki je bolj usmerjena v šolske, učne težave, tam se bolj vključujejo defektologi, v drugi skupini so usmerjeni v reševanje čustvenih in vedenjskih težav, za terapijo travm, na primer zlorab pri otrocih. V takih primerih se v proces zdravljenja vključi tudi psihiater ali strokovnjak kakega drugega profila.

Kako mladostniki s težavami pridejo do vas?

Zelo različno. Osnovnošolske otroke k nam navadno napoti šola ali zdravnik, srednješolci pa se pogosteje oglasijo kar sami. Mladostniki običajno nočejo, da bi na šoli vedeli za njegove težave, zato jih skrivajo, ne zaupajo psihologu ali razredniku in pridejo neposredno k nam. V center lahko pridejo sami ali skupaj s starši.

Je to edini tovrsten center v Sloveniji?

Naš center je edini v Sloveniji, ki je tako velik in s tako timsko zastavljenim delom strokovnjakov, sicer pa svetovalna centra delujeta še v Mariboru in v Kopru, vzgojna svetovalnica pa v Novem mestu. To je tudi razlog, da precej otrok pride iz drugih krajev Slovenije. Naval je velik, zato se čakalne dobe daljšajo in pogosto tudi psihoterapevtska obravnava ne poteka tako, kot bi morala, zlasti ko gre za akutne primere, ko je treba ukrepati hitro in intenzivno.

Mladostnikov s težavami je torej vse več. Ali lahko zadostite vsem potrebam?

Potrebe so vsekakor večje, kot jim lahko zadostimo, zlasti če bi želeli delati tako intenzivno, kot je pogosto potrebno. Zdi se mi, da se v naši družbi premalo zavedamo pomembnosti pravočasnega ukrepanja. Če pomagamo takoj, ko se pokažejo prve težave, so možnosti za nadaljnji zdrav psihosocialni razvoj otroka večje. Otroci in mladostniki so v naši družbi pogosto prezrti. Imamo namreč predstavo, da je to nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi v redu. Mladi bi vendar morali biti srečni!

Kdo vse se lahko obrne k vam po pomoč?

K nam prihajajo mladostniki z različnimi motnjami in težavami, kot so izraženi strahovi, stanja tesnobe, nespečnost, potrtost, žalost, padec šolskega uspeha, ko pa začnemo malce raziskovati, ugotovimo, da so se starši nedavno ločili ali da je prišlo do pomembne spremembe v življenju družine, kar so stresni dejavniki, ki zamajejo otrokovo ravnovesje in otrok s simptomi kaže na svojo stisko. Težave so zlasti tam, kjer se starši ločujejo zelo konfliktno, zaradi česar starši manipulirajo z otrokom in ga vključujejo v medsebojne konflikte. Pogosto pride otrok s simptomi v našo ustanovo, nato pa ugotovimo, da je v ozadju stresna nerazrešena situacija po ločitvi.

Ali mladostnik, ki se oglasi pri vas, potrebuje napotnico?

Ne, samo potrjeno kartico zdravstvenega zavarovanja.

Kolikšne so čakalne dobe?

Kak mesec ali več. Če pa pokličejo s šole, kot so me danes z neke gimnazije, z nujnim, kriznim primerom maturantke, ki odpoveduje na vseh področjih, poiščem "luknjo" in za takšnega mladostnika poskušam poskrbeti, saj utegne biti položaj že čez dva tedna ali mesec dni znatno slabši. Tudi če bi deklica prišla k nam takoj, to ne pomeni, da bi v mesecu dni rešila svoje težave.

Kaj menite, zakaj je v Sloveniji toliko samomorov?

Na to vprašanje še nismo našli pravega odgovora, čeprav smo razmišljali o vsem mogočem - o temperamentnih posebnostih Slovencev, čustveni zavrtosti, neustreznem premagovanju stresov, alkoholizmu ... Dejstvo je, da Slovenci ne znamo reševati problemov konstruktivno, ampak se hitro zatečemo v alkohol, mladi tudi v druge droge, skratka gre za razdiralno reševanje težav. To ugotavljam tudi pri mladih, ki prihajajo k nam. Zelo hitro obupajo, odnehajo, se umaknejo, hitro dobijo občutek, da so težave nerešljive. Veliko je občutka nemoči in nezaupanja vase, to pa je povezano s slabo samopodobo. Zdi se, da nimajo pravih strategij, s katerimi bi premagovali težave. Pogosto že v družini starši ne dobijo dobrega zgleda, saj že tam težave "rešujejo" z alkoholom. Negativen zgled pa mladostnike hitro potegne in svojim težavam raje ubežijo, kot bi se jih lotili in jih rešili. Bojimo se vsega, tudi negativnih čustev; namesto da bi se z njimi spoprijeli, jih usmerjali in nadzorovali, dovolijo, da jih "odnašajo".

Kje in kako iskati rešitev, da do tega ne pride?

Pri mladostnikih je treba razvijati strategije za premagovanje težav. Čudežnih receptov ni in tudi psihologi jih ne moremo dati. Terapevt je v vlogi nekakšnega vodiča, ki lahko nakazuje in usmerja, mladostnik pa je tisti, ki bo iz tega nekaj potegnil. Najprej je treba okrepiti samopodobo. Ugotoviti moramo, na katerih področjih je samopodoba slaba, denimo na šolskem (otrok meni, da ni sposoben, da je neumen ...), družinskem (otrok meni, da ga ne marajo, ne sprejemajo) ali socialnem. Mladostnik ima lahko težave na različnih področjih, lahko pa je težava bolj izolirana. Vsekakor pomaga, če prepoznamo področja, kjer se doživlja kot uspešnega, trdnega, na katerih si zaupa, in druga področja, kjer je samozaupanje treba krepiti.

Ali se znaki depresije in samomorilnega vedenja pri otrocih razlikujejo od tistih pri odraslih?

Pri mlajših se znaki pogosteje kažejo v obliki psihosomatskih težav; otroci tožijo, da jih boli trebušček, da ne morejo zaspati, imajo težave s tekom, so razdražljivi, nemirni, vedenjsko problematični ... Bolj ko odraščajo, bolj kažejo simptome, ki so lahko značilni tudi za odrasle - žalost, obup, pomanjkanje energije, nemoč, pomanjkanje interesa, motnje koncentracije. Ta podoba se med razvojem spreminja.

Kdaj je treba sprožiti alarm in obiskati terapevta, če gre za depresijo?

Ne samo pri depresiji, tudi pri drugih težavah je treba poiskati pomoč, če težave trajajo daljše časovno obdobje in so tako intenzivne, da hromijo otroka pri vsakdanjem funkcioniranju. To naj bi bila osnovna orientacija. Toda težko je dati natančen recept.

Ali je depresivnosti med otroci in mladostniki dejansko več, ali pa se o tem samo več govori?

Raziskave kažejo, da je depresija pri otrocih in mladostnikih čedalje pogostejša. Na to kažejo epidemiološke študije, čeprav pri nas takih študij še ni, vendar menim, da v primerjavi s tujino ni velikih razlik. Menim, da je stresov v našem okolju več, kot jih je bilo včasih, ti stresni dejavniki so v družbi in se akumulirajo, zato se vse to seveda odraža tudi pri otrocih.

Spominjam se dekleta, ki je zdaj že odrasla gospa s svojo družino. V center je prišla pred daljnimi leti, ko sem bila še začetnica na tem področju in so se me te stvari toliko bolj dotaknile. Dekle je kot gimnazijka naredila poskus samomora in bilo je tako hudo, da so jo komaj rešili. Če ne bi bila športnica, najbrž ne bi preživela. Ni se dovolila hospitalizirati, ker takšne otroke pogosto obdržijo na oddelku na mladostnike, da ugotovijo, kakšne so težave v ozadju. To dekle je bilo še dolgo zelo suicidalno, obiskovala sem jo na domu, imeli smo veliko intervencij na domu in skrbeli, da je imela vedno nekoga ob sebi. V obravnavi, ki je zaradi kompleksne problematike trajala kar dve leti, smo v ozadju ugotovili celo vrsto težav. Nato je šla študirat v tujino, vmes so bila tudi krizna obdobja, vendar se je vračala, nato pa nas je pred nekaj leti prišla obiskat skupaj z možem in otročičkom in smo skupaj obujali spomine na tiste čase. Vseskozi je poudarjala, kako srečna je, ker živi in ima čudovito družino.

Kako se izraža samouničevalno vedenje - s poskusi samomora?

Samomor poskusi več deklet, največkrat s tabletami. Vzroki za samouničevalno vedenje so pogosto zelo kompleksni. Veliko jih je med mladostniki, ki so bili zlorabljeni. Negativen zgled pa mladostnike hitro potegne in svojim težavam raje ubežijo, kot bi se jih lotili in jih rešili. Bojimo se vsega, tudi negativnih čustev; namesto da bi se z njimi spoprijeli, jih usmerjali in nadzorovali, dovolijo, da jih "odnašajo".

Če težave trajajo daljše časovno obdobje in so tako intenzivne, da hromijo otroka pri vsakdanjem funkcioniranju, je čas da obiščete terapevta.

V raziskavi centra, v kateri so analizirali 154 obravnavanih mladostnikov, starih od 15 do 19 let, ki so kazali različne oblike samomorilnega vedenja, se je pokazalo, da jih je 52 odstotkov grozilo s samomorom, o smrti jih je razmišljalo 32 odstotkov, samomor jih je poskusilo narediti 13 odstotkov, druge oblike avtoagresivnega vedenja, kot je tako imenovano samopoškodovanje, pa 3 odstotki.
Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki