Soba za reanimacijo – prostor med nebom in zemljo

S prim. dr. Dušanom Vlahovičem sem bila dogovorjena za sestanek; prišla sem točno. V prostorih ljubljanske urgence sem ga poklicala na njegovo "decto" osebni službeni telefon, ki ga ima ves čas pri sebi. Pridite v reanimacijsko sobo, mi je rekel, in že naslednjo minuto so me oblačili v modro haljo. Prav takrat pa se je pripetila nesreča – poškodovanec je padel z visokega odra in z reševalnim vozilom so ga pripeljali na urgentno travmatološko ambulanto.

Prvi je anesteziolog

Težko poškodovane v prometnih in motorističnih nesrečah, pa tudi vse, ki so padli z višine oziroma so nezavestni, z reševalnim vozilom najprej pripeljejo na kirurški del ljubljanskega urgentnega bloka. Zaradi časovne stiske in nujnosti obravnave poškodovanci ne potrebujejo napotnice, reanimacijska soba pa je namenjena za nezavestne in politravmatizirane bolnike, pri katerih je slutiti, da je poškodovanih več organskih sistemov oziroma organov. Na leto imajo približno 400 reanimacij, kar pomeni nekaj več kot eno na dan.

Poškodovance najprej sprejme prvi mož urgence, prim dr. Dušan Vlahovič, dr. med.: "Anesteziolog mora narediti vse, da pri hudo poškodovanem pacientu najprej vzpostavimo in nadziramo življenjske funkcije. Če je potrebno, bolnika sediramo, uspavamo, predihavamo ter nadziramo delovanje srca in ožilja, zavest in druge življenjsko pomembne funkcije, skratka, naredimo vse, da poškodovanega stabiliziramo. Nadomeščamo mu tudi kri in tekočine. Bolnika spremljamo tudi med preiskavami."

Iz reševalnega vozila poškodovanca pripeljejo v reanimacijsko sobo, ki se v trenutku napolni s številnim osebjem. Zdravnica iz reševalnega vozila preda prve informacije o njegovem stanju. Takoj zatem specializant anesteziolog, medicinska sestra in tehnik pri anesteziji ter drugo pomožno osebje pri reanimaciji začnejo vzpostavljati intravenske poti, nastavljajo monitorje, opravijo EKG, skrbijo za krvni tlak …

Primarij dr. Dušan Vlahovič, dr. med., stoji ob strani in mirno opazuje. Njega ni tik ob pacientu, ne drži ga za roko, niti ni tisti, ki mu vstavlja kanilo v žilo. Je opazovalec dogajanja, tisti, ki vodi in nadzira, posluša, usklajuje in spremlja vse podatke. Nato vpraša po zasičenosti krvi s kisikom, in ko dobi odgovor, da nadaljnja navodila. Vedno pa ni tako – pogosto se namreč zgodi, da sta v dežurni sobi sama z anestezijsko medicinsko sestro. Takrat primarij vse posege opravi sam, od intubacije, vstavitve arterijske linije, centralne venske poti do urinskega katetra.

Medicinsko osebje pacientu prereže hlače in majico; eden od članov ekipe pregleda dihalno pot in preveri stanje zavesti, drugi zdravnik pregleda prsni koš ter ugotovi morebitne poškodbe prsnega koša in delovanje pljuč, tretji zdravnik pa skrbi za krvni obtok, merjenje krvnega tlaka ter poskuša ugotoviti ali je bolnik v cirkulatornem šoku, in če je, kam naj bi krvavel. Vse to se dogaja sočasno, in kot mi pozneje pove prim. dr. Vlahovič, sem videla timski pristop k obravnavi težko poškodovanega pacienta. Nato se mu približa zdravnik specialist travmatolog, ki pregleda okončine in oceni možnost, da je prišlo do zlomov kosti. Bolnik zaječi in še isti hip se zdrzne tudi primarij. "Kaj ste naredili?" se glasi njegovo strogo vprašanje – natančno mu pokažejo, kje in kako so se dotaknili pacienta. Potrebno bo rentgensko slikanje.

Rentgen na kolesih

Radiološki inženir prihiti v sobo, kjer že pripravljajo vse potrebno za slikanje. Naprava je priključena, rentgenske kasete pripravljene in podložene pod pacinetom. "Opazovalno osebje, ven," naroči prim. dr. Vlahovič in vsi opazovalci – UKCL je namreč učna ustanova, zato je pri obravnavi poškodovancev skoraj vedno navzoče učeče se medicinsko osebje – odidemo v drug prostor, kjer se moramo skriti za zid, da nas rentgenski žarki ne bi ožarčili.
Radiološki inženirji nosijo težke svinčene obleke, ki onemogočajo vdor nevarnega sevanja, in oni pa so tisti, ki vsak dan delajo z napravo. Ves čas imajo ob sebi dozimeter, ki meri količino prejetega sevanja. Vsak od njih zagotovo vsak dan pusti pri pacientih tudi del sebe, vendar to sprejemajo kot del svojega poklica.

"Če bi bili zdaj v kaki ameriški bolnišnici, bi pacienta takoj dali pod CT-napravo in dobili takojšnje izvide njegovih poškodb. Žal je pri nas CT v prvem nadstropju, mi pa potrebujemo informacijo čim hitreje, zato smo se tokrat odločili za klasično obravnavo, torej za rentgensko slikanje," pojasni prim. dr. Vlahovič.

Napetost v reanimacijski sobi za malenkost popusti, saj je bolnik pri zavesti, njegovo dihanje pa ni oteženo. Mlajši anesteziolog mi razlaga, da to ni prava reanimacija, saj bolnik govori, se zaveda in očitno ni huje poškodovan, vendar v isti sapi doda, da so lahko taki padci tudi usodni. Minuto pozneje že prinesejo rentgenske slike in več zdravnikov jih takoj pregleda, da ocenijo poškodovančevo stanje. Travmatolog dr. Miloš Vesel in prim. dr. Dušan Vlahovič se posvetujeta o možnih načinih zdravljenja – bolnik ima zlomljena rebra, slutijo pnevmotoraks – in odločita se za opazovanje v intenzivni negi na Kliničnem oddelku za travmatologijo.

Prostora je vedno premalo

Poškodovanca prepustijo oskrbi intenzivne enote, prim. dr. Vlahovič pa me popelje po notranjem delu urgence, kjer imajo štiri operacijske dvorane. "Vsaka od teh operacijskih dvoran je specializirana; ena je abdominalna, druga travmatološka, tretja kardiovaskularna in četrta nevrokirurška. V eni operacijski dvorani delata po en anesteziolog in ena medicinska sestra." Primarija zmotijo telefonski klici na decto – obveščajo ga o prihodu novih poškodovancev. Peljejo tudi trinajstletno deklico, ki so ji že operirali slepič, zato zdravniki posumijo na sepso. Primariju se približa mlajša zdravnica – v rokah ima izvide in popisni list – in mu poroča o primeru mlade bolnice. Ker gre za specializantko, mlajšo zdravnico z manj izkušnjami, primarij odredi za pomoč mlajšega zdravnika, ki ima prakso pri anesteziji otroka.

"Anestezija otroka je popolnoma drugačna od anestezije pri odraslem, razlikuje se tudi od poškodbe do poškodbe. Anestezija otroka ne pomeni manjše ali malo anestezije, marveč povsem drugačno obravnavo. Gre za drugo specialnost na področju anesteziologije," pove prim. dr. Vlahovič.

Hodnik, v katerem stojiva, je majhen, prostor za prebujanje tudi, saj sprejme tri bolnike, potrebovali pa bi vsaj še enkrat toliko prostora. Primarij povzame: "Kadar pride do množične prometne nesreče, operacijske sobe spremenimo v reanimacijske. Ne gre drugače, prostorska stiska je velika. Naše misli so pri novi urgenci, kjer naj bi imeli na enem mestu tako diagnostične aparate kot večje prostore za kakovostnejšo in hitrejšo obravnavo pacientov."

Vloga anesteziologa pri obravnavi težkih pacientov je velika, prav anesteziologi pa so pogosto skriti v ozadju, njihovo delo pa ni tako vidno, niti ni dovolj prepoznano. Anesteziologov ne osvetljuje soj luči javnosti, čeravno pogosto odločajo o življenju. "Že po dveh tednih kroženja sem vedel, da bom anesteziolog. Ta poklic imam preprosto rad, spoštujem ga, znanje pa rad prenašam na mlajše kolege. Seveda bi bilo mogoče marsikaj izboljšati, preigravanje situacij timske obravnave pacienta je nujnost. Vendar lahko z gotovostjo zatrdim, da se pri obravnavi pacienta v ničemer ne razlikujemo od drugih evropskih držav, na primer Nemčije. Na našo medicinsko oskrbo in na številne strokovnjake, ki jih imamo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, smo lahko ponosni. Novi simulacijski center bo prispeval k izobraževanju mlajšega kadra in prenosu znanja. Kot inštruktor centra to dejavnost vidim kot izziv,« dr. Vlahovič dokonča opisovanje svojega dela in poklica.

Od primarija sem se poslovila pretresena, kot da bi v reanimacijski sobi res krožili sami angeli, tisti "ta pravi" in tudi tisti v modrem in belem. Res je, da ni šlo za težek primer, vendar se mi je vseeno še enkrat potrdila misel, da življenje ni nič drugega kot tanka nit, in da med nami obstajajo tudi takšni, ki jim je pomoč ljudem ne samo poklic, temveč tudi poslanstvo.