Pozni zapleti sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen zahteva skrben nadzor in zdravljenje, ki od bolnika terja veliko mero samodiscipline in zavzetosti. Sladkorna bolezen dandanes zaradi sodobnih metod in pripomočkov zdravljenja ne povzroča več hudih akutnih zapletov in vse manj bolnikov ob odkritju bolezni sprejmejo v bolnišnico na zdravljenje. Žal je stanje povsem drugačno pri zapletih, ki jih povzroča dolgotrajna bolezen, tudi če je zelo dobro urejena in vodena. Z dobro urejenostjo krvnega sladkorja je tveganje za pojav zapletov sicer možno znatno znižati, povsem izničiti pa ga še ni mogoče.

Sčasoma lahko sladkorna bolezen prizadene tako rekoč vsak del telesa, najpogostejši zapleti pa se pojavljajo na velikih in malih žilah, očeh, ledvicah in živčnem sistemu. Nemogoče je predvideti, pri katerem bolniku se bodo razvili pozni zapleti, vendar na splošno velja, kot pravi Jelka Zaletel, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Kliničnega centra v Ljubljani, da imajo veliko večjo možnost za pozne zaplete bolniki s slabo vodeno ali povsem neurejeno sladkorno boleznijo.

Zvišana raven krvnega sladkorja uničuje žilne stene

Dolgotrajna sladkorna bolezen napade prav vse strukture v organizmu, tudi žile, pri katerih se sčasoma spremenijo stene in odzivnost. Če bolnik ob tem še kadi, ima povišane vrednosti maščob, zvišan krvni tlak in telesno maso, se možnost za hujše zaplete še poveča.

Bolniki z diabetesom imajo lahko zgolj enega od zapletov, pogosto pa jih doletijo zapleti na več organskih sistemih. Kot pravi dr. Zaletelova, so najpogostejši zapleti in hkrati največji morilec srčno-žilni zapleti. Tako so bolniki z diabetesom enako ogroženi zaradi srčno-žilnega dogodka kot ljudje, ki nimajo diabetesa, a so že preživeli srčni infarkt. Tudi možnost za možgansko kap je pri sladkorni bolezni od dva- do trikrat višja, poškodbe so v primerjavi z ljudmi, ki nimajo sladkorne bolezni, veliko hujše in pogosto nepovratne, rehabilitacija je slabša in dolgotrajnejša, smrtnost je višja.

Diabetična retinopatija

Nujno jo je potrebno zdraviti, sicer lahko bolnik celo oslepi. Sladkorna bolezen je takoj za poškodbami oči vodilni vzrok za slepoto. Vzrok za diabetično retinopatijo, pri kateri se pojavijo okvare na drobnih žilah očesne mrežnice, še ni v celoti razjasnjen. Možnost za razvoj povečajo še drugi dejavniki, predvsem povišana raven holesterola, zvišan krvni tlak in kajenje.

Ker diabetična retinopatija sprva običajno ne zajame osrednjega predela mrežnice, lahko bolnik celo povsem normalno vidi, a ima kljub temu že okvare očesnega ozadja. Sladkorni bolniki morajo zato hoditi na redne kontrolne preglede k oftalmologu. Ta z oftalmoskopom pregleda očesno ozadje; kadar je okvara očesa v začetni fazi, na mrežnici vidi drobne rdeče pike, ki so pravzaprav razširjene kapilare. Pri napredovali obliki retinopatije je vse več žilic okvarjenih. Krvavitve v mrežnico in steklovino so čedalje obsežnejše, vid se slabša in pride lahko celo do slepote. Tej, napredovali obliki, pravimo proliferativna diabetična retinopatija. Edina pomoč v tem primeru je laserska fotokoagulacija, s katero oftalmolog uniči okvarjene žilice. Bolnikom z diabetično retinopatijo lahko tovrsten poseg opravijo večkrat, vendar je treba vedeti, da z laserjem mrežnice ne popravijo, ampak samo zazdravijo. Z laserjem tudi ne izboljšajo vida, ampak ga samo ohranjajo.

Diabetična nefropatija

Zanimivo je, da spremembe na ledvicah opažajo tudi pri bolnikih, ki imajo sicer zelo dobro urejeno sladkorno bolezen, res pa je, da v veliko nižjem odstotku. Glavni povzročitelji zapletov na ledvicah so predvsem slabo urejena osnovna bolezen, združena z visokim krvnim tlakom, zvišane maščobe in kajenje, genetska pogojenost ter bolezni ledvic, ki so bile prisotne že pred izbruhom sladkorne bolezni.
Sladkorni bolniki imajo lahko zvišan krvni tlak že pred pojavom sladkorne bolezni. Za uspešno zdravljenje visokega krvnega tlaka bolnik potrebuje zdravila, praviloma zdravila treh do štirih različnih vrst. Pri uravnavanju krvnega sladkorja pa je cilj normalna raven krvnega sladkorja. Prvi znak, da je z ledvicami nekaj narobe, je prisotnost drobnih proteinov, albuminov, v urinu. Izločanje albuminov se imenuje albuminurija, če se izločajo tudi večji proteini, pa se stanje imenuje proteinurija. O diabetični nefropatiji torej zdravniki govorijo, če je v urinu stalno prisotnih več kot 300 mg albuminov na dan, hkrati pa ledvice niso drugače okvarjene. Običajno albuminurijo spremlja zvišan krvni tlak, pozneje pa se ledvična funkcija vse bolj slabša. Zdravniki tudi opažajo, da spremembe na ledvicah pogosto spremljajo spremembe na očesnem ozadju. Iz tega razloga sladkornim bolnikom vsaj enkrat na leto preverijo prisotnost proteinov v urinu.

Če se proteinurija viša, se sočasno slabša delovanje ledvic, ki ne zmorejo več zadostno očistiti krvi. Presnovki se začnejo kopičiti v krvi do te mere, da postanejo nevarni za življenje. Takrat pride do končne odpovedi ledvic in edina rešitev je nadomestno zdravljenje. Kri lahko očistimo s postopki hemodialize ali trebušne dialize, možna je tudi transplantacija zdrave ledvice.

Nevrološki zapleti zaradi sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen lahko prizadene tudi živčni sistem. Deluje namreč na presnovo živcev, tako v jedru oziroma aksonu kot v ovojnici iz bele živčne snovi oziroma mielina. Kadar je živčevje prizadeto zaradi sladkorne bolezni, govorimo o diabetični nevropatiji. Sladkorna bolezen lahko prizadene celoten živčni sistem: osrednji, periferni in avtonomni. Raziskave so pokazale, da obstaja tesna povezava med težavnostjo nevropatije in urejenostjo sladkorne bolezni, kar z drugimi besedami pomeni, da imajo bolniki z urejeno osnovno boleznijo manj možnosti, da se bodo pri njih pojavili zapleti na živčevju.

Pomanjkanje kisika

Pri diabetični nevropatiji so lahko prizadeta tako debela kot tanka živčna vlakna, ki prevajajo dražljaje h gibalnim strukturam v telesu ter občutek za dotik kot občutek za bolečino in temperaturo. Do okvar pride predvsem zaradi slabše oskrbe živčevja s kisikom. Zaradi sladkorne bolezni okvarjene drobne žile ne morejo več prinašati do živčevja dovolj kisika, ki je nujen za normalno delovanje. Pomanjkanje kisika sčasoma okvari živčno ovojnico oziroma mielin, lahko pa tudi sredico, akson. V prvem primeru govorimo o demielinizacijski, v drugem primeru pa o aksonski nevropatiji. Živčna vlakna, odeta v mielinsko ovojnico, so pri sladkorni bolezni pogosteje prizadeta. Odgovorna so za prevajanje občutka za položaj sklepov, mišične reflekse, vibracijo in lahen dotik. Ker omogočajo hitro prevajanje sporočil po živcu, se z okvaro ovojnice upočasni prenos informacij, postopno se slabša občutek za dotik in, kot pravi prim. doc. dr. Bojana Žvan, dr. med., specialistka nevrologinja s Kliničnega oddelka za nevrologijo Kliničnega centra v Ljubljani, nastopi občutek mravljinčenja v stopalih, redkeje v rokah, motenj občutka za dotik po tipu nogavic ali rokavic, neredko se pridružijo hude pekoče in zbadajoče bolečine v oddaljenih delih udov, oslabijo ali izginejo mišični refleksi, kmalu pa začne hrometi tudi mišičje.

Če je prizadet akson oziroma jedro živca, ko torej govorimo o aksonski nevropatiji, sčasoma pride do okvare celotnega živca, in sicer do tako imenovanega dying back fenomena oziroma fenomena "umiranja nazaj". Motnja večinoma nastopi na spodnjih delih udov, v obliki nogavic oziroma rokavic, nato pa se, kot pravi dr. Žvanova, počasi širi po udih navzgor. Ta proces je največkrat simetričen, čeprav to ni nujno.

Neredko se zgodi, da zaradi motenj prekrvavitve pride do lokalnih utesnitev živcev. Zadnje se zlasti rado zgodi ponoči. Utesnitev živcev je najpogostejša na območju kolen, komolcev in zapestij. Del bolnikovega uda, ki ga oživčuje utesnjeni živec, ohromi, temu se pridruži tudi motnja občutka za dotik in bolečino. Utesnitev živca v komolcu se lahko kaže kot "viseča" roka, utesnitve živca v kolenu pa kot "viseče" stopalo. Pri zdravljenju je najuspešnejša redna fizioterapija, seveda ob čim bolje urejeni ravni krvne glukoze.

Avtonomno živčevje

Sladkorna bolezen ne napade zgolj perifernega, ampak tudi avtonomno živčevje. Pri avtonomni nevropatiji je največkrat prizadeto srčno-žilno nitje ter nitje, ki oživčuje želodec, črevo, sečni mehur in spolovila. Težave so izrazite predvsem zaradi upočasnjenega praznjenja želodca in peristaltike. Hrana ostaja dlje v želodcu, zato obstaja nevarnost pogostejših hipoglikemij, poleg tega se v njem začnejo tvoriti strupene snovi. Bolniki imajo pogosto zapeko ali pa jih mučijo driske. Poleg tega se hrana slabše vsrkava iz tankega črevesja. Moški trpijo zaradi erektilne disfunkcije, to je motnje seksualnosti, oba spola pa imata lahko tudi težave z mokrenjem.

Bolniki s sladkorno boleznijo se zaradi oslabljene prilagodljivosti srčno-žilnega sistema nagibajo k nenadnim izgubam zavesti oziroma sinkopam. Neredko imajo povišan krvni tlak in pogosteje obolevajo za ishemično možgansko kapjo. Oblika možganske kapi je običajno težja v primerjavi z bolniki, ki imajo druge dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni. Okvara možganov je pogosteje nepovratna, zaradi česar je invalidnost večja, rehabilitacija po kapi pa manj uspešna in počasnejša. Tudi umrljivost je pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so zboleli za možgansko kapjo, večja. Prizadetost majhnih možganskih krvnih žil, arteriol, pripelje do številnih drobnih infarktov povsod v možganih, zaradi česar se razvije vaskularna demenca, ki je bolj ali manj huda motnja intelektualnih funkcij.

Pomemeben je skrben nadzor nad boleznijo

Nevropatija povzroča bolniku vrsto težav, ki jih je težko zdraviti in odpraviti, možno pa jih je bolj ali manj lajšati. Bolniki bi se morali zavedati, da pri izraženi nevropatiji zdravniki lahko le gasijo požar, teh motenj pa ne morejo povsem odpraviti. Bolečine lahko lajšajo s protinevralgičnimi zdravili, ki zvišajo prag vzdražnosti. Stanje delno izboljšajo tudi blaga fizioterapija, redno gibanje ter jemanje vitamina B12 in folne kisline.

Kot pravi dr. Bojana Žvan, je zaplete vsekakor najbolje preprečevati. Pri tem sta največja bolnikova zaveznika skrb za čim boljšo urejenost sladkorne bolezni ter urejanje krvnega tlaka, maščob in telesne teže ter zdrav življenjski slog, brez dejavnikov tveganja, kot so nezdrava prehrana, kajenje, nezmernost pri uživanju alkoholnih pijač in ne dovolj gibanja.

Hipoglikemija

Hipoglikemija je takojšen zaplet, ki se pojavi, ko se raven glukoze v krvi preveč zmanjša. Pri zdravem človeku uravnava nastajanje inzulina hormon glukagon, zato sta količina glukoze, ki se pretvarja v energijo, in količina glukoze, ki ostaja v krvnem obtoku, v ravnovesju. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z inzulinom, glukagon inzulina ne more "odklopiti", zato še naprej pretvarja glukozo, dokler se njena raven v krvi ne zmanjša do vrednosti, ki je prenizka. Takrat se pojavi hipoglikemija, ki lahko škoduje možganom in posledično vsem organom. Zlasti problematična je ponoči, ko se je bolnik ne zaveda. Znaki so tesnoba, tresenje, znojenje, bleda, nenavadno vedenje, raztresenost ... Bolnik mora takoj zaužiti kocko sladkorja ali bonbon, da zviša krvni sladkor.