Ne sprijaznimo se z osteoporozo - raje jo preprečimo!

  • MJS
  • torek, 11. september 2007
(Foto: Jupiterimages)

Osteoporoza je bolezen, o kateri večina ljudi meni, da prizadene le zelo stare ženske. Čeprav to ne drži, saj ima tiha in skrita bolezen veliko daljše lovke, kot si mislimo, tovrstna splošna ignoranca ne sme presenečati. Ne nazadnje je bila celo med zdravniki šele v zadnjem desetletju deležna pozornosti in obravnave, ki pritičeta vsaki resni in težki sistemski bolezni, kar osteoporoza vsekakor je. Velike zasluge za to ima prof. dr. Andreja Kocijančič, dr. med., nestorica slovenske endokrinologije, višja svetnica ter predstojnica Kliničnega oddelka za diabetes, endokrinologijo in presnovne bolezni,.

Osteoporozo šele zadnjih deset let obravnavamo kot bolezen, pred tem je veljala le za normalen stranski pojav pomenopavzalnega obdobja in starosti. Ali to novo kategorizacijo štejete za uspeh?

Podatek ni povsem točen. Osteoporoza je od nekdaj veljala za bolezen. Res pa je, da smo označevali kot bolezen le osteoporozo, pri kateri je že prišlo do zlomov, ko se ni dalo nič več narediti in popraviti. Pred približno desetimi leti smo dosegli veliko spremembo na področju kriterijev za diagnozo te bolezni. S spremembo kriterijev se je spremenilo tudi vse drugo. Če smo prej ugotovili osteoporozo z rentgenskim slikanjem ali šele po zlomu kolka - običajno je bil to ortoped ali kirurg, ki je sprejel bolnico -, je bilo to končno stanje, ko bolnici ni bilo več pomoči. Po novi definiciji, ko moramo osteoporozo odkrivati že veliko prej, je postala bolezen, s katero se ukvarjamo zdravniki različnih vej medicine: splošni zdravniki, ginekologi, endokrinologi, internisti. Razumemo jo kot kronično sistemsko bolezen, ki lahko pomembno vpliva na kakovost tretjega življenjskega obdobja. K temu sodi tudi to, da bolezen pravočasno odkrijemo in tako preprečimo zlome. V tem vidim največji premik, ki je bil narejen v zadnjih desetih letih. Dobili smo orodje, ki nam omogoča, da še pred zlomom postavimo diagnozo. Potem ko je Svetovna zdravstvena organizacija postavila mineralno kostno gostoto (MKG) kot glavni kazalec za diagnozo osteoporoze, smo se lahko lotili odkrivanja, zdravljenja in preprečevanja te bolezni.

Vsakodnevno se srečujete z bolnicami z osteoporozo. Kako sprejmejo dejstvo, da so zbolele za neozdravljivo kronično boleznijo, ki v javnosti sicer nima tako težkega prizvoka kot na primer rak, posledice za kakovost življenja pa so kljub temu zelo težke?

Vsak človek drugače sprejme bolezen. Prvi odziv na kronično bolezen je najbolj odvisen od človekove osebnosti in značaja. Imeti kronično bolezen pomeni, da boš moral z njo živeti do konca življenja, zato je pomembno, da jo sprejmeš, spoznaš in se z njo tudi nekako "spoprijateljiš". Zato so začetni odzivi na takšno novico seveda zelo različni. Toda prvi odziv niti ni najpomembnejši. Iz pogovorov z bolniki sem razbrala, da proces sprejemanja bolezni in navajanja nanjo traja kar nekaj časa. Po začetnem nelagodju ali celo strahu se skoraj vsi dobro poučijo o svoji bolezni. Na kliniki imamo zelo dobro in poljudno napisano gradivo o osteoporozi, ki ga damo vsakemu novemu bolniku. Na osnovi tega se laže pogovarjamo. Pravi odziv na bolezen se pri vsakem posamezniku pokaže šele čez čas.

V katerih okoliščinah se lahko pojavi osteoporoza?

Kost je živa in se nenehno obnavlja. Približno do tridesetega leta se kostnina nenehno veča, nato približno deset let stanje ostaja nespremenjeno, nato se kostnina začne manjšati. Na ta proces ne moremo vplivati. To je podobno sivenju las in tanjšanju kože. Izguba kostnine je torej normalna spremljevalka staranja. Če bi vsi živeli sto ali več let, bi imeli vsi osteoporozo - in nasprotno, če bi vsi umrli pri štiridesetih letih, je ne bi imel nihče. Zato se moramo vprašati, zakaj nekateri ljudje zbolijo za osteoporozo, drugi pa ne.

Prvi in najmočnejši dejavnik tveganja za nastanek osteoporoze so naši starši oziroma geni, ki so nam jih zapustili. Če je naša genska zasnova takšna, da imamo veliko kostnine in jo izgubljamo počasi, je verjetnost za nastanek osteoporoze občutno manjša. Seveda velja tudi obratno. Na to seveda nimamo vpliva. Lahko pa s to vednostjo storimo marsikaj, da jo preprečimo ali vsaj omilimo še takrat, ko je to možno. Če nam uspe doseči visoko kostno zasnovo, imamo dobro osnovo za starost. Kostnino bomo sicer zgubljali, tako kot vsi drugi ljudje, le da je bo več in se učinki ne bodo pokazali tako zgodaj, oziroma se sploh ne bodo. Zato se prava preventiva ne začne po petinštiridesetem letu, marveč že v otroštvu s pravilnim življenjem, pri čemer mora biti "pravilno" ustrezno opredeljeno. Pri tem imam v mislih zdravo prehrano z zadostno količino kalcija in vitamina D ter dovolj gibanja. Ne premalo in ne preveč, kajti nobena skrajnost ni dobra.

Na nastanek osteoporoze pomembno vplivajo tudi morebitne bolezni in zlomi ter stanje spolnih hormonov v rednem menstrualnem ciklusu. Še posebno pomembno je, kdaj ženska izgubi menstruacijo. Ženske, ki menstruacijo izgubijo zgodaj, so bolj izpostavljene tveganju.

Ali obstajajo še kakšni dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze?

Seveda, sem lahko prištejemo tudi prekomerno pitje alkoholnih pijač in kajenje, ne smemo pa zanemariti tudi telesne mase. Ženske z zelo nežno konstitucijo in nizko težo so veliko bolj ogrožene. Nizka telesna teža pomeni nižjo mineralno gostoto kosti. Nizko telesno težo in s tem nizek indeks telesne mase moramo razumeti prek spolnih hormonov. Hormoni namreč potrebujejo določeno količino maščobe, da se lahko pretvorijo v biološko aktivne snovi. Če je maščobe premalo ali je v telesu skorajda ni, tudi pretvorbe hormonov ni. To se zgodi pri ženskah, katerih poklicna kariera zahteva skrajno nizko telesno težo, na primer pri balerinah, gimnastičarkah in sprinterkah. Te ženske tako rekoč nimajo spolnih hormonov, zato posledično nimajo menstruacije. Dolgotrajna amenoreja pa ima lahko za posledico atrofijo maternice. Zato ta dekleta in ženske osteoporoza veliko bolj ogroža. Če hočejo omiliti stanje, morajo jemati hormone.

Ali osteoporozo povzročajo tudi zdravila?

Da. Dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil na hormonski osnovi lahko vpliva na nastanek osteoporoze. Govorimo o sekundarni osteoporozi. Tipičen primer so kortikosteroidi, ki jih zdravniki predpisujejo za blažitev nekaterih bolezni, na primer astme, vezivno-tkivnih bolezni, revme, kožnih in črevesnih bolezni. Zdravnik se težko odloči, da predpiše kortikosteroid, ker se zaveda, da imajo veliko neprijetnih in celo škodljivih stranskih učinkov. A če hočemo pri zdravljenju teh bolezni doseči učinek, je njihova dolgotrajnejša uporaba nujna.

V Sloveniji je vse več otrok, ki imajo astmo in morajo vsak dan prejemati inhalacije kortikosteroidov.

Drži, toda kortikosteroidi so škodljivi le v obliki injekcij, tablet in intravenoznih infuzij, v obliki inhalacij so povsem neškodljivi. Prav v tem vidim velik prispevek farmakološke industrije.
Članek se nadaljuje »


Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki