Sladkorna bolezen pri otrocih

  • NN
  • četrtek, 10. april 2008
(Foto: Jupiterimages)

Otroci so težji bolniki kot odrasli

Ko govorimo o sladkorni bolezni epidemičnih razsežnosti, imamo v mislih predvsem odrasle bolnike, ki so zboleli predvsem zaradi neustreznega življenjskega sloga: pretiranega hranjenja in preslabe telesne dejavnosti. Ti bolniki predstavljajo večino vseh bolnikov s sladkorno boleznijo. Vsekakor pa niso edina populacija, saj lahko za sladkorno boleznijo zbolijo tudi otroci. Pri otrocih in mladostnikih obstajajo določene značilnosti, ki jih pri odraslih bolnikih, ki večinoma obolevajo za sladkorno boleznijo tipa 2, ne zasledimo.

Kot pravi prof. dr. Tadej Battelino, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani, otroci praviloma zbolijo za sladkorno boleznijo tipa 1. To pomeni, da morajo že od vsega začetka redno dobivati injekcije inzulina. Le izjemoma lahko zbolijo tudi za sladkorno boleznijo tipa 2. Po besedah sogovornika večina otrok zboli za sladkorno boleznijo tipa 2 zaradi čezmerne teže, izjemoma pa zaradi nadvse redkih genetskih oblik, ki se navzven izražajo kot tip 2, a so v svoji osnovi drugačne.

Hitrejši začetek

Sladkorna bolezen tipa I je pri otrocih in pri odraslih enaka, in vendar v nekaterih podrobnostih zelo različna. Kot pravi sogovornik, se bolezen pri otrocih začne hitreje. Mlajši ko je otrok, krajše je obdobje, ko je bolezen v prikriti oziroma latentni fazi. Ko izbruhne, se pogosto pokaže s hudo ketoacidozo. Obdobje tako imenovanih "medenih tednov", ko se stanje začasno popravi, je pri otrocih pomembno krajše kot pri odraslih. Poleg tega se otroci prej ali slej srečajo s puberteto, ki zelo neugodno vpliva na razvoj hudih poznih zapletov, predvsem na očeh, ledvicah in živčevju. Nevarnost teh zapletov je za sladkorne bolnike tipa 1 že tako velika, še večja pa je, če je bolezen izbruhnila pred puberteto. Kot razlaga prof. dr. Battelino, so za tak razplet krivi spolni hormoni, ki povzročajo odpornost oziroma rezistenco za inzulin.

Red mladostnikom ni v krvi

Vsaka kronična bolezen zahteva bolnikovo sodelovanje, vendar je sladkorna bolezen tozadevno še zahtevnejša in posebna. To namreč ni bolezen, pri kateri bi zadoščala tableta na dan ob sočasni skrbi za zdravo prehrano in gibanje. Sladkorna bolezen se mora bolniku dobesedno vtkati v vsako uro dneva in nanjo ne sme pozabiti tako rekoč nikoli. Zaradi rednega merjenja vrednosti krvnega sladkorja, najmanj štirih odmerkov inzulina na dan ter skrbi za redne in ustrezno oblikovane obroke morajo bolniki v svojo bolezen vložiti ne le veliko znanja, temveč tudi ali predvsem veliko reda in samodiscipline. A najstnike je veliko teže prepričati v nujnost tovrstne discipline, saj je, kot pravi prof. dr. Battelino, v njihovi naravi, da se upirajo vsakršnemu redu in avtoriteti. Otrokom je teže kot odraslim dopovedati, da se morajo zbadati v prst in si meriti krvni sladkor, da si morajo dajati inzulin, še veliko teže jih je navajati na red. V tem se dojemanje bolezni pri otrocih vsekakor razlikuje od odraslih.

Otroci so neprimerno težji bolniki kot odrasli

Sladkorna bolezen je kronična in vseživljenjska, zato ti bolniki sodijo v skupino najtežjih bolnikov, ne glede na to, kdaj se je bolezen pojavila. Vsekakor so tudi znotraj skupine sladkornih bolnikov velike razlike. Za diabetes tipa 2 je značilno, da se večinoma pojavi v srednjih zrelih letih, kar pomeni po 40. letu. Sprva pogosto tudi ni potrebno zdravljenje z zdravili in z inzulinom. Pri otrocih je drugače. Ko je bolnik, ki je sladkorno bolezen dobil kot otrok, star 40 let, ima lahko za sabo že 30 ali več let sladkorne bolezni. Ko drugi šele začnejo, jo ima on že zelo dolgo in hkrati z njo tudi vse s tem povezane zaplete, izkušnje in težave. Zato je otrok, pravi prof. dr. Battelino, neprimerno težji bolnik kot katerikoli odrasli s sladkorno boleznijo tipa 2.
 
Prvi znaki so zelo splošni

Bolezen se pri otrocih začne z zelo splošnimi znaki. Resen znak, ki zahteva pozornost staršev, je sočasen pojav pretirane žeje, pretiranega izločanja urina in izgube telesne teže. Pojav teh znakov lahko pomeni, da ima otrok sladkorno bolezen, ni pa nujno, opozarja sogovornik. Poleti, ko je huda vročina, otroci tako kot odrasli več pijejo in posledično več lulajo. Nekateri otroci občasno izgubljajo težo, ker iz različnih vzrokov nočejo jesti in podobno. A to so znaki, na katere morajo biti starši, če so zelo izraziti, pozorni, pravi prof. dr. Battelino, zlasti, če se otrok zbuja tudi ponoči in hodi na stranišče, hujša in se pri tem še slabo počuti. Takrat je vsekakor čas, da gre otrok k pediatru.

Takojšnje zdravljenje z inzulinom

Pediater ob sumu na sladkorno bolezen najprej preveri raven krvnega sladkorja. Če je visok, otroka napoti na Pediatrično kliniko. Na kliniki so potrebni takojšnji ukrepi, med katere sodi predvsem nadomeščanje izgubljene telesne tekočine ter takoj zatem zdravljenje z inzulinom, saj ga otrokovo telo ne proizvaja več. Zelo pomembno je, da so začetni odmerki zelo natančno določeni. S tem se stanje počasi popravi, razlaga prof. dr. Battelino in dodaja, da je naslednja faza zdravljenja edukacija bolnika in njegove družine.

Šok le, če gre za prvo srečanje z diabetesom

Dobro poznavanje bolezni je pri diabetesu ključnega pomena, saj le dobro poučen bolnik in njegova družina ve, kako ravnati v posameznih situacijah in kako voditi bolezen doma. Ker gre za otroke, diabetologi s Pediatrične klinike poskrbijo, da v proces izobraževanja po potrebi vključijo tudi ljudi, ki za otroka skrbijo v času, ko ni v družini, predvsem učitelje ali vzgojiteljice. Osnovni cilj izobraževanja je, da se otrok spozna s svojo boleznijo, jo sprejme v svoje življenje in se nato čimprej spet vključi v normalno življenje. Prof. dr. Battelino poudarja, da imajo starši zdaj možnost 24-urnega posveta s kliniko, po novem so na Pediatrični kliniki vpeljali tudi stalno pripravljenost pediatra diabetologa.

Spoznanje o kronični vseživljenjski bolezni je za vsakogar šok. Tudi bolniki s sladkorno boleznijo niso izjema, vendar je po besedah sogovornika šok večji v družinah, kjer se z diabetesom srečujejo prvič. Otroci in predvsem njihovi starši v tem primeru potrebujejo več časa, da gredo čez vse stopnje oziroma odzive na spoznanje: šok, strah, zanikanje, želja po čimveč informacijah ter nazadnje sprijaznjenje z boleznijo. Veliko bolj umirjeno novico sprejmejo v družinah, kjer ima kateri od članov že diabetes.

Zapleti so povezani s trajanjem in urejenostjo bolezni

Bolnike s sladkorno boleznijo zaradi osnovne bolezni zelo ogroža razvoj zapletov na drugih organskih sistemih, predvsem na očeh, ledvicah, živčevju in velikih žilah. Kot pravi prof. dr. Battelino, so zapleti odvisni predvsem od trajanja bolezni in od tega, kako urejen je bolnik. Kot poudarja, so raziskave z začetka devetdesetih let dokazale, da sta stopnja pojavnosti zapletov in čas od začetka bolezni, ko se zapleti pojavijo, neposredno povezana s tem, kako dobro je urejena sladkorna bolezen. Zato so, nadaljuje, vse pametne družbe in sistemi vložili veliko denarja v izboljšano urejenost sladkornih bolnikov. To so lahko dosegli tudi tako, da so vsem bolnikom omogočili brezplačna pomagala, s katerimi si sami merijo raven krvnega sladkorja, v ta kontekst pa sodi tudi inzulinska črpalka, s katero lahko bolniki občutno laže, boljše in z manj zapleti vodijo sladkorno bolezen. Zaenkrat je črpalka brezplačno na voljo le otrokom do 15. leta, vendar se na Pediatrični kliniki trudijo, da bi starostno mejo pomaknili navzgor.

Hipoglikemija je nevarnejša za urejene bolnike

Kot je bilo že zapisano, otroke najbolj ogrožajo dolgoročni zapleti na očeh, ledvicah, živcih in velikih žilah, nič manj nevarna pa ni hipoglikemija (prenizka raven krvnega sladkorja), ki je takojšen zaplet. Če so prvi zapleti pogostejši pri slabše urejeni bolezni, za hipoglikemijo velja ravno nasprotno, saj je pogostejša, če je bolnik bolje voden. Izjema so le bolniki na inzulinski črpalki, pri katerih je vodenje natančnejše, zaradi česar se zmanjša nevarnost hipoglikemije. Prav to je izjemna prednost črpalke.

Nosečnost naj bo vedno načrtovana

Na Pediatrični kliniki pripravljajo mlade odrasle bolnice s sladkorno boleznijo tip 1 tudi na nosečnost. Načeloma za ženske s sladkorno boleznijo nosečnost in materinstvo nista ovira, vendar prof. dr. Battelino poudarja, da mora biti nosečnost vedno in brez izjeme načrtovana. V nosečnosti je, kot razlaga, urejen krvni sladkor še večjega pomena kot sicer, zato mora biti bolnica vsaj tri mesece pred načrtovanim spočetjem maksimalno urejena. V nasprotnem primeru lahko pride do okvare jajčeca in plod je poškodovan že od samega začetka. Poleg tega se mora nosečnica s sladkorno boleznijo še bolj paziti hipoglikemije, ker ta resno škoduje plodu, predvsem če je dolgotrajna. Druga, nič manjša nevarnost je ketoacidoza, ki lahko povzroči poškodbe možganovine in splav. Bistvo vodenja nosečnosti, nad katero v tesnem sodelovanju bdita ginekolog in diabetolog, je v uspešnem krmarjenju med obema nevarnostma. Pri nosečnicah s sladkorno boleznijo tipa 1 je še posebno pomembna možnost zdravljenja z inzulinsko črpalko, ki jo morajo uvesti že med načrtovanjem nosečnosti.

Prof. dr. Tadej Battelino, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani: "Ko je bolnik, ki je sladkorno bolezen dobil kot otrok, star 40 let, ima lahko za sabo že 30 ali več let sladkorne bolezni. Ko drugi, torej bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, šele začnejo, jo ima on že zelo dolgo in hkrati z njo tudi vse s tem povezane zaplete, izkušnje in težave. Zato je otrok neprimerno težji bolnik kot katerikoli odrasli s sladkorno boleznijo tipa 2."

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Vsi Viva strokovnjaki