Sladkorna bolezen in šport

(Foto: Jupiterimages)

Vsaj 15 minut na dan

Sladkorna bolezen je resna kronična bolezen, katere pojavnost v razvitem svetu izredno hitro narašča – število bolnih se je v zadnjih petih letih skoraj podvojilo. Leta 1985 je bilo na svetu 30 milijonov diabetikov, leta 2000 150 milijonov, leta 2025 pa naj bi jih bilo že 380 milijonov. Predstopnjo sladkorne bolezni (prediabetes), za katero je značilna občasno povečana raven sladkorja v krvi na tešče, ima kar 57 milijonov ljudi.

Pojavnost sladkorne bolezni je veliko večja v razvitem kot v nerazvitem svetu – tako kot za debelost tudi za sladkorno bolezen velja, da sta urbanizacija in ekonomski razvoj neugodni okoliščini, ki pospešujeta njuno pogostnost tako med starejšo kot tudi med dejavno mlajšo populacijo. Glavni razlogi za epidemijo sladkorne bolezni so staranje prebivalstva, nezdravo prehranjevanje, čezmerna telesna teža in debelost ter sedeč življenjski slog, zato je pri sladkorni bolezni pomembna telesna dejavnost kot terapija in preventiva.

Med mlajšimi od dvajset let prevladuje diabetes tipa 1 (ima ga en na 400 do 600 otrok), avtoimunska bolezen, ki prizadene Langerhansove otočke v trebušni slinavki. Ti ne morejo več proizvajati inzulina, zato to obliko bolezni zdravimo z injekcijami inzulina in jo imenujemo od inzulina odvisna sladkorna bolezen.

Dva milijona adolescentov (vsak šesti adolescent s čezmerno telesno težo) ima prediabetes. Čeprav redko, se med otroci in adolescenti vse pogosteje pojavlja tudi sladkorna bolezen tipa 2, ki je v tem življenjskem obdobju skorajda izključno povezana z debelostjo.

V starostni skupini od 20 do 60 let ima sladkorno bolezen 10,7 % ljudi; je enako pogosta pri obeh spolih. Med starejšimi od 60 let jih je bolnih 23,1 %. Pogostnost bolezni s starostjo torej narašča.

Sladkorna bolezen tipa 2 (od inzulina neodvisna kronična presnovna bolezen, ki nastane pri genetsko predisponiranih ljudeh, njen nastanek pa pospešujejo povečana telesna teža, sedeč življenjski slog, kajenje …) je veliko pogostejša kot sladkorna bolezen tipa 1, saj jo ima od 85 do 95 odstotkov vseh diabetikov.

Vzroka za nastanek diabetesa sta dva:

  • motnja v izločanju inzulina iz trebušne slinavke; ta se bodisi izloča z zamudo bodisi je izločanje nezadostno glede na potrebe oziroma količino sladkorja v krvi,
  • neodzivnost oziroma odpornost perifernih tkiv (mišičnih in maščobnih celic) na inzulin.

Pomen telesne dejavnosti pri sladkorni bolezni

Telesna dejavnost zmanjšuje količino sladkorja v krvi ter znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi, posledično pa zmanjša verjetnost za nastanek bolezni srca in ožilja, torej obolevnost za srčno in možgansko kapjo. Poleg tega telesna dejavnost dokazano blaži posledice stresa in nas sprošča. Poveča tudi odzivnost tkiv na delovanje inzulina in zmanjša njihovo odpornost na inzulin. Utrjuje vse mišice in izboljša njihovo delovanje, tudi delovanje srčne mišice, utrjuje okostje in oporno tkivo, okrepi krvni obtok ter poveča gibljivost sklepov in hrbtenice. Koristna je za vsakogar, tudi za ljudi, ki se aktivirajo v poznejšem življenjskem obdobju.

Ima tudi pomembne preventivne učinke: zmanjšuje povečano telesno težo in preprečuje nastanek debelosti, s čimer pri genetsko predisponiranih ljudeh zmanjša možnost za nastanek sladkorne bolezni. Pomembna sta redna, vsakodnevna dejavnost, tudi če ni zelo intenzivna, in "nesedeči" življenjski slog.

Telesna dejavnost in presnovna dogajanja pri sladkorni bolezni

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 je povečana količina sladkorja v krvi na tešče, ta pa je posledica dveh procesov:

1. Povečanega sproščanja rezerv sladkorja iz jeter, tudi če je v krvi še dovolj inzulina; vzrok je odpornost jetrnih celic na delovanje inzulina. Pozneje se proizvodnja inzulina v trebušni slinavki zmanjša, zmanjša se količina inzulina v krvi, posledično pa se poveča količina sladkorja v krvi. Telesna dejavnost in zdravo prehranjevanje znižujeta količino sladkorja v krvi in s tem pomembno prispevata k preprečevanju posledic sladkorne bolezni.

2. Fiziološkega dnevnega nihanja v sproščanju kortizola iz nadledvične žleze. Telo izloča največ kortizola in rastnega hormona med četrto in peto  uro zjutraj. Oba pri bolnikih s sladkorno boleznijo povečata količino sladkorja v krvi, čemur se lahko izognejo z zgodnejšim večernim obrokom (ne po 19. uri) in zmerno večerno telesno dejavnostjo (hoja ali kolesarjenje do 20. ure).

Kaj je prav in kaj gre lahko narobe?

Minimalni cilj je 15 minut, optimalno pa ena ura telesne dejavnosti dnevno. Primerne so vse oblike aerobnih dejavnosti (hoja, kolesarjenje, lahkoten tek), pa tudi vadba za mišično moč in boljšo razteznost (raztezne vaje, pilates, individualno odmerjena vadba z utežmi). Idealno je, če ob začetku dejavnosti bolniku svetuje in ga vodi usposobljen strokovnjak. Ta bo izbral najustreznejšo obliko, predvsem pa ga opozoril na možne poškodbe ali napačno izvajanje dejavnosti.

Bolniki s sladkorno boleznijo morajo dobro poznati fiziološke učinke dejavnosti. Pozorni morajo biti predvsem na padec ravni sladkorja v krvi (hipoglikemija). Količino hrane in odmerek zdravil morajo uskladiti z dejavnostjo, saj je hipoglikemija, tako kot povečana količina sladkorja v krvi (hiperglikemija), nevaren in škodljiv pojav.

Ena od posledic sladkorne bolezni je polinevropatija – kronična "poškodba" živcev, vzrok za zmanjšano občutljivost za bolečino. Sladkorni bolniki morajo biti torej še posebno pozorni na možne poškodbe med dejavnostjo, pa ne le na hujše, pač pa predvsem na majhne, kot so otiščanci, slabša prekrvitev zaradi neustrezne obutve, omrzline itn. Pozorni morajo biti tudi na primerno oskrbo manjših poškodb, saj se bolj nagibajo k okužbam.

Bolniki in vaditelji morajo biti dobro poučeni o znakih in prvi pomoči v primeru hipoglikemije. To je še posebno pomembno pri bolnikih z dolgotrajno boleznijo, ki padca sladkorja v krvi ne zaznajo ali pa ga ne zaznajo dovolj zgodaj. Zmedenost, bledica, drhtenje, slabost in znojenje so najočitnejši znaki, prva pomoč pa zaužitje hranil, ki hitro povečajo raven sladkorja v krvi (sadni sok, kocka sladkorja, sadje itn.).

Za spodbudo

Za telesno dejavnost velja, da nikoli ni prepozno. Strokovnjaki so namreč z opazovanjem in testiranjem aktivnih starostnikov v domovih za ostarele ugotovili, da se celo v starosti ne poveča le zmogljivost srca, ožilja in pljuč, temveč tudi mišični tonus in mišična masa.