Kako živeti s sladkorno boleznijo

(Foto: Dreamstime)

Sladkorna bolezen, bolezen za vse življenje

Ko človek zboli za katero od kroničnih bolezni, se utegne znajti v precejšnji duševni stiski. Če ni prepoznana, posameznik pa iz okolja ne dobi prave podpore in spodbude, se lahko poglobi v težje duševne motnje, denimo v depresijo, ki se med našimi kroničnimi bolniki pojavlja v alarmantni meri, ali celo v psihosomatske bolezni. Pred takšnim človekom je težko obdobje: soočiti se mora s svojo boleznijo, denimo s sladkorno boleznijo, za katero je znano, da je neozdravljiva in da bo zahtevala tudi spremembo življenjskega sloga in socialnega funkcioniranja, a tudi veliko samonadzora in izobraževanja. Preprosto rečeno, nenadoma se je treba naučiti živeti s kronično boleznijo, ki te bo spremljala do konca življenja.

Jernej Vidmar, univ. dipl. psiholog, specialist klinične psihologije, zaposlen v Splošni bolnišnici Maribor, pravi, da je vedno treba imeti pred očmi posameznika, vseeno pa je možno prepoznati nekatere značilne skupne poteze odzivanja ob razkritju diagnoze. "Ko človek izve za bolezen, vstopi v značilen proces izgube," pravi Jernej Vidmar. Pogosto se odzove anksiozno, tarejo ga skrbi in strahovi, predvsem pa ga muči vprašanje, kaj mu bo bolezen odvzela in koliko bolečine mu bo prinesla. Včasih so tudi jezni ali pa za bolezen krivijo druge. So tudi ljudje, ki se tako rekoč ne odzovejo; ti so bodisi v šoku bodisi preprosto zanikajo bolezen ali pa nemara sploh ne doumejo, kaj to zanje pomeni. Toda odziv vedno pride, četudi pozneje.


Vrsta izgub hkrati

"Srečanje s kronično boleznijo je huda stvar, saj se pri tem zvrsti več izgub hkrati," poudarja klinični psiholog. Najintenzivneje je prisoten občutek izgube varnosti. Ljudje živimo v prepričanju, da bomo dolgo živeli in da smo zdravi, nenadoma pa se ta iluzija podre, v daljavi zaznamo tudi svojo končnost, smrt. Izgube se dogajajo tudi na socialnem področju. Številni bolniki se jih umaknejo vase, ne zahajajo več v družbo. Do izgube lahko pride tudi na delovnem mestu, kajti človek nemara ni več tako uspešen, predenj se postavijo ovire ali pa potrebuje prilagoditve. Tudi izguba v partnerskem odnosu ni redka, če je bolezen prevelik zalogaj za zvezo.

Vidmar: "Ljudje veliko lažje premostijo težave, če so deležni podpore, če imajo trdne lastne mehanizme (angl. copying mechanisms), če so dobro oboroženi z védenjem in znanjem o svoji bolezni in položaju. Žal pa najbolj ogroženi praviloma ostajajo zunaj sistemov pomoči in podpore. Sladkorna bolezen resda nima zelo slabe napovedi, bolniki lahko živijo razmeroma običajno življenje, medtem ko je pri drugih kroničnih boleznih opaziti več psihosocialnih zapletov."

Potreba po razumevanju

Kdaj nastopi najbolj kritično obdobje: ko bolnik izve za bolezen − ali pozneje, ko mora z njo živeti? Po mnenju Jerneja Vidmarja je to bržkone pozneje, ko se bolnik ne more znova vključiti v življenje, kot bi si želel. "Ko bolniki izvedo za diagnozo, navadno v bolnišnici, so tam sami, brez svojcev, med neznanci. Zato je pomembno, da jim takrat stoji ob strani medicinsko osebje. Dobiti morajo občutek odnosa, podpore, razumevanja. Pravzaprav ni treba veliko, samo da smo zraven, ob njih. Pri svojem delu ugotavljam, kako zelo potrebujejo informacije. Natančno, počasi, včasih tudi večkrat jim je treba povedati, kaj se je zgodilo, kaj prinaša bolezen. Če so informacije natresene hitro, ležalne dobe v bolnišnicah pa so, kot vemo, čedalje krajše, si utegne bolnik, ki je sicer hitro odpuščen in z medicinskega vidika rehabilitiran, doma ustvari precej katastrofično podobo svoje bolezni."

V drugi fazi pomoči pri težjih kroničnih boleznih so zagotovo potrebni psihosocialni programi (denimo vedenjsko-kognitivna terapija), ki prispevajo, da se človek notranje pomiri. To pomeni, da uspešno presega depresivne misli in razpoloženja ter zavzame dejaven odnos do svojega življenja. Še bolj ključno je − in to je pri sladkorni toliko pomembneje − da dobro sodelujejo pri zdravljenju. 

Vsaka bolezen prinaša potrebo in zahtevo po spremembah. S tem bolje obvladujemo stres ter navežemo kakovosten stik s telesom in seboj, kar prinaša notranji mir, ki je tako zelo potreben za uspešno napoved kronične bolezni. Toda težava, s katero se v vsakdanji praksi srečuje klinični psiholog, je predvsem v tem, da se ljudje ne znajo spremeniti. "Kako naj se manj žrem, če sem takšen? Če bi se lahko spremenil, bi se že zdavnaj." Prav na tej točki odigrajo pomembno vlogo nevladna društva in njihova podpora, urejenost in dostopnost socialnih transferjev, podpora okolja, dobri odnosi, skupnostna skrb, ki je nujno potrebna za kakovostno življenje bolnikov in invalidov, žal pa se pri nas šele vzpostavlja."

Psihosocialna podpora društev

V okviru Zveze društev diabetikov Slovenije deluje 39 lokalnih društev, v katere je včlanjenih kar 17.800 ljudi. Večina članov je starejših od 60 let, saj je sladkorna bolezen tipa 2 najpogostejša prav pri starejših osebah. "Naše temeljno poslanstvo je, da bi sladkorni bolniki s sladkorno boleznijo živeli karseda normalno, najboljši orožji za to pa sta znanje in védenje o bolezni in njenih posledicah," pravi predsednik zveze Janko Kušar. Zato prirejajo izobraževalna predavanja in učne delavnice ter ljudi spodbujajo k telesni dejavnosti. Toda za težave, ki nastanejo kot posledica sladkorne bolezni, ni vedno razlog samo v tem, da človek ni urejal svoje bolezni. Bolezen gre svojo pot; včasih napreduje počasneje, drugič hitreje. 

Zato bolniki pogosto potrebujejo nasvete svojih zdravnikov diabetologov in dietetikov, a tudi psihologov, ki pa zaradi velikega števila pacientov nimajo dovolj časa za pogovore. To vprašanje naj bi celovito uredila celostna kakovostna oskrba bolnika, kot je opredeljena v nacionalnih smernicah. V zvezi zato intenzivno razmišljajo, da bi uvedli dežurni telefon za koristne nasvete diabetikom in njihovim svojcem. 


Uspešno izobraževalno in svetovalno funkcijo opravlja spletna stran zveze, ki je odlično obiskana. V ljubljanskem društvu so najbolj obiskane učne delavnice pod vodstvom specialista diabetologa. doc. dr. sci. Andreja Janeža, dr. med.. Poleg merjenja vsebnosti različnih snovi v krvi (sladkor, mikrorudnine, holesteroli) udeleženci izpolnijo individualni vprašalnik o prehranjevalnih navadah, nato pa vsakega posebej analizira in jim svetuje dietologinja dr. Maruša Pavšič, ki je tudi njihova članica. Imajo tudi fizioterapevtko Andrejo Backovič Juričan, prek društva pa lahko opravijo še druge medicinske preglede. Predsednica ljubljanskega društva Judita Erjavec trdi, da so njihovi člani zelo skrbni bolniki, ki znajo živeti kakovostno. Družijo se tudi zunaj društva, hodijo plavat in na sprehode. Tako so manj osamljeni in posledično duševno bolj zdravi.

Stroški sladkorne bolezni

V predlagani resoluciji zdravstvenega varstva do leta 2013, pravi Kušar, so sladkorni bolniki slabo udeleženi, četudi so bili predstavniki društev bolnikov povabljeni k razpravi. Očitno bo to področje celostno uredil šele nacionalni program zdravstvenega varstva sladkornih bolnikov, na katerega čakajo že deset let. "Diabetes je v porastu, tako v svetu kot pri nas. Čeprav je naše varstvo sladkornih bolnikov primerljivo z drugimi evropskimi državami, sem prepričan, da bi morala država nameniti več pozornosti tej bolezni sodobnega sveta. V večji meri bi bilo treba upoštevati vse okoliščine bolezni in težke posledice, ki bremenijo in ki bodo bremenile zdravstveno blagajno in strokovnjake tudi v prihodnosti.« 


Kako draga pa je sladkorna bolezen za posameznikov žep? Kušar: "Če želiš res zdravo živeti in uporabljati to, kar trg ponuja diabetikom, bolezen vsekakor obremeni družinski proračun. Nenazadnje so vsa sladila, ki jih uporabljamo sladkorni bolniki, nekajkrat dražja od navadnega sladkorja. Ljudje z nizkimi pokojninami so zagotovo na slabšem."


Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Marijana Jazbec

mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki