Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Osteoporoza: novo upanje v zdravljenju

prof. dr. Janez Preželj, dr. med., spec. endokrinolog
prof. dr. Janez Preželj, dr. med., spec. endokrinolog (Foto: Diana Anđelić)

Kako do pravega zdravila?

Prof. dr. Janez Preželj, dr. med., specialist endokrinolog in predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo:”Trenutna obravnava bolnic in bolnikov z osteoporozo je v evropskem in svetovnem trendu, saj ne zaostajamo ne organizacijsko ne po izboru in možnostih zdravljenja. Vsa svetovna srenja, ki se ukvarja z osteporozo, je danes v nekem prehodnem obdobju, ko pričakujejo pomembne spremembe, ki bodo kvalitativno spremenile obravnavo bolezni.«

Podatki kažejo, da zaradi osteoporoze trpi že vsaka tretja ženska v starosti nad 50 let. Dolgo je veljala za normalno spremljevalko žensk  v starosti, vendar se je to mišljenje v zadnjih desetih do petnajstih letih k sreči povsem spremenilo. Zdaj velja za bolezen, ki pa na žalost dobiva razsežnosti epidemije.

Tudi moški

Epidemije, ki, vsaj tako kažejo podatki, postavlja na glavo dosedanje ‘vedenje, saj vse bolj ogroža tudi moško populacijo. Po najnovejših projekcijah je ogrožen že vsak peti moški v starosti nad 60 let in tudi tveganje za razvoj osteoporoze pri moških je večje kot tveganje za razvoj raka na prostati.

Nevidni prvi znaki

Kost je živa in kostnina se vse življenje razgrajuje in ponovno tvori. Do nekako 35. leta je proces tvorjenja hitrejši od razgradnje, nato pa se proces obrne. Zato je pomembno, da si v času aktivne gradnje vsakdo zagotovi čim večjo kostno maso, saj jo po 35. letu začnemo izgubljati hitreje, kot je ponovno nastane. Kosti, ki izgubijo preveč kostne mase, postanejo krhke in nagnjene k zlomom. Morda največja nevarnost ali zahrbtnost osteoporoze je v tem, da je bolniki ne čutijo in pogosto ne vedo, da jo imajo, dokler ne utrpijo prvega zloma. Kost se najpogosteje zlomi v kolku, zapestju ali na vretencih.

Hude posledice

Posledice tovrstnih zlomov pa so zelo hude, saj človeka lahko onesposobijo dobesedno čez noč. Umrljivost v prvem letu po zlomu kolka je visoka in znaša kar 20 odstotkov. Tudi če bolnik ne umre, je okrnjena kakovost njegovega življenja, saj postane manj gibljiv, lahko pa celo povsem nepokreten in posledično odvisen od tuje pomoči.

Prav to so tudi poglavitni razlogi za to, da je osteoporozo potrebno zdraviti, čim bolj kakovostno in učinkovito. V tem so si zdravniki enotni, poudarja prof. dr. Janez Preželj, dr. med., specialist endokrinolog in predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Kliničnega centra v Ljubljani.

Več skupin zdravil

Kot pravi naš sogovornik, je osnovni cilj zdravljenja osteoporoze preprečevanje prvega zloma, če pa je do njega že prišlo, je potrebno usmeriti vse sile in prizadevanja v to, da bi preprečili naslednjega. Osteoporozo zdravijo z različnimi skupinami zdravil, ki imajo tudi različno delovanje. Doslej so bila zdravila za zdravljenje osteoporoze razdeljena v dve veliki skupini, glede na to, razlaga sogovornik, kako delujejo na kost. V eni skupini so zdravila, ki delujejo proti razgradnji kosti, v drugi pa so zdravila, ki spodbujajo njihovo tvorjenje. Zdravila proti razgradnji kosti imajo dobro lastnost, da zmanjšujejo nevarnost zlomov, s tem, da močno zavirajo kostno premeno. Res pa je, da hkrati s preprečevanjem razgradnje kosti preprečujejo tudi njihovo tvorjenje. Na drugi strani zdravila, ki pospešujejo izgradnjo kosti, zmanjšujejo nevarnost zlomov s povečanim tvorjenjem kosti, vendar obenem povečujejo tudi njihovo razgradnjo.

Kaj je prinesel razvoj?

Večina osteoporoze, vendar ne vsa, je posledica dejstva, da se kost hitreje razgrajuje in relativno počasneje izgrajuje, zato pride do primanjkljaja kostne mase. Zato so tudi ta zdravila, ki jih je največ na razpolago in s katerimi imajo zdravniki največ izkušenj, tista, ki preprečujejo nadaljnjo razgradnjo, to se pravi, da naj bi na vsak način zaustavili proces razgradnje, vendar pa se je pokazalo, da ne nadomestijo izgubljene kostnine. »Zato so bila prizadevanja raziskovalcev ves čas usmerjena v to, da bi dobili zdravilo, ki bi ne le zaviralo razgradnjo kosti, temveč do neke mere tudi nadomestilo izgubljeno kostnino,« poudarja prof. Preželj in nadaljuje, da se je na tem področju v zadnjem času pokazal lep napredek. Pred kratkim je bilo namreč registrirano prvo zdravilo, ki učinkuje obojestransko. Prve izkušnje z njim so zelo ugodne, prav tako pa si od njega zdravniki veliko obetajo tudi v prihodnje. Edina pomanjkljivost, ki jo sogovornik vidi, je v tem, da je zdravilo razmeroma kratek čas na trgu in z njim še nimajo daljših izkušenj. A kot smo že zapisali, so obeti dobri.

Klinične raziskave z omenjenim zdravilom so namreč pokazale veliko učinkovitost in zaščito pred zlomi. V raziskavah se je, denimo, tveganje za nove vretenčne zlome zmanjšalo za polovico, kar je bilo opazno že po prvem letu zdravljenja. Po treh letih zdravljenja je bilo tveganje za nove vretenčne zlome manjše za 41 odstotkov.

Kako do pravega zdravila?

Glede na široko izbiro zdravil, ki imajo poleg vsega tudi širok in različen spekter delovanja, je zanimivo vprašanje, na kakšni podlagi se zdravniki odločajo za izbor zdravila, s katerim začnejo zdraviti posamezne bolnice. Sogovornik pojasnjuje, da je to v največji meri pogojeno s tipom osteoporoze, ki ga dokažejo. »Pri tistih bolnicah, pri katerih je glavna težava oziroma vzrok za bolezen pospešena razgradnja kosti, je bolj primerno, da zdravljenje začnemo z zdravili, ki proces razgradnje močneje zavirajo, pri tistih pa, kjer je v ospredju pomanjkljiva izgradnja, pa so primernejša zdravila, ki delujejo prvenstveno na izgradnjo. Obstajajo pa seveda tudi prehodi med obema navedenima stanjema, kjer bi pričakovali najboljši učinek z zdravili, ki delujejo na oba procesa. Na žalost pa je tako natančna obdelava bolnic trenutno možna le na terciarnih ustanovah in je še tudi precej draga, v prihodnje pa pričakujemo, da bo dostopna tudi na drugih nivojih.«

Neželeni učinki

Tako kot pri vseh zdravilih tudi pri zdravilih za osteoporozo velja, da imajo tako pozitivne kot neželene učinke. Do zdaj najpogosteje predpisovana zdravila, ki spadajo v skupino bisfosfonatov, imajo to lastnost, da so težko topna in bolnicam neredko povzročajo napetost v trebuhu, slabost in celo bruhanje. Poleg tega je postopek jemanja zdravil dokaj zahteven in zapleten, saj ga mora bolnica vzeti na tešče, izključno in samo z vodo, po zaužitju pa mora biti v pokončnem položaju. To je za marsikatero bolnico zelo zahtevno, razlaga sogovornik. Zdravilo, ki zavira proces razgradnje kostnine in hkrati deluje na izgradnjo kostnine, ne povzroča težav v zgornjih prebavilih. Bolnice prašek, ki se zlahka topi v vodi, popijejo pred spanjem. Bolnice ga morajo jemati vsak dan. Klinične raziskave so pokazale, da bolnice z jemanjem nimajo težav. Res pa je, nadaljuje sogovornik, da imajo bisfosfonati zaenkrat to prednost, da jih bolnice lahko jemljejo le enkrat na teden in po novem celo le enkrat na mesec, kar veliko pripomore k boljši zavzetosti za zdravljenje v primerjavi z enkrat dnevnim jemanjem.

Preden zdravnik uvede zdravljenje, mora bolnici razloži dinamiko bolezni, možnosti zdravljenja ter pomen lastne odgovornosti za uspešnost zdravljenja.

Najpogosteje uporabljane skupine

Kot smo že napisali, je velika prednost bisfosfonatov v tem, ker so si zdravniki v času, ko z njimi zdravijo osteoporozo, to je že deset let, nabrali veliko izkušenj z njimi. Predpisovali so ga in ga še predvsem bolnicam, ki so zelo ogrožene zaradi zloma. To je bilo nepisano pravilo. Trenutno pa stroka še nima širše dostopnih preiskav, ki bi bolnice lahko enostavno razdelile v določene podskupine, primerne za posamezne oblike zdravil.

Sogovornik poudarja, da so posamezne skupine zdravil med sabo težko primerljive, pa tudi vsako ni primerno za vsako bolnico. Glede na laboratorijske rezultate lahko  predvidevajo, katero zdravilo bo bolj koristilo kateri bolnici in ji ga na tej osnovi tudi predpišejo. »Ob slabem prenašanju zdravil smo imeli do sedaj relativno majhne možnosti zamenjave. Če smo poskusili z drugim zdravilom iz iste skupine (npr. bisfosfonati), je bilo precej verjetnosti, da se bodo težave nadaljevale. Z dosegljivostjo širše palete zdravil pa bodo možnosti zamenjav bistveno večje in bomo laže prihajali do najprimernejših zdravil za posamezno bolnico oziroma bolnika,« pojasnjuje prof. Preželj.

Pogovor z bolnicami zelo pomemben

Podatki kažejo, da je zavzetost za zdravljenje težava pri vseh kroničnih boleznih, ne le pri osteoporozi, kjer ugotavljajo, da po letu dni redno in po napotkih specialista zdravila jemlje le še polovica bolnic. Ena od možnih rešitev so zagotovo zdravila, ki povzročajo kar najmanj neželenih učinkov, druga pa čim bolj praktična uporaba, kamor sodi tudi čim daljši časovni interval jemanja. Vsekakor pa je verjetno najpomembnejše, razmišlja sogovornik, da zdravnik v prvem pogovoru, preden uvede zdravljenje, bolnici razloži tako bolezen, s katero se bo morala spoprijeti, kot njeno dinamiko ter možnostmi zdravljenja ter pomen lastne odgovornosti za uspešnost zdravljenja

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravila , zdravljenje , osteoporoza , zlom , ženska , moški , endokrinologija , kost , gostota kosti , zlom kosti , bifosfonat

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.