Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako poteka zdravljenje sladkorne bolezni?

prof. dr. Andrej Janež, specialist diabetolog
prof. dr. Andrej Janež, specialist diabetolog (Foto: Diana Anđelić)

Sladkorna bolezen tipa 2 je danes vodilna kronična nenalezljiva bolezen. Ta, sama po sebi slaba novica postane slabša v trenutku, ko smo soočeni z drugim dejstvom, da število novih bolnikov nenehno narašča. Kot pravi prof. dr. Andrej Janež, specialist diabetolog in predstojnik Kliničnega oddelka za presnovne bolezni, endokrinologijo in diabetes UKC Ljubljana, je prekomerna telesna teža eden glavnih dejavnikov tveganja za razvoj sprva inzulinske rezistence, ki sčasoma ob nespremenjenem življenjskem slogu vodi v nastanek sladkorne bolezni tipa 2.
Za razliko od sladkorne bolezni tipa 1, kjer je potrebno takojšnje zdravljenje z inzulinom, ki traja vse življenje, pa je zdravniško posredovanje pri bolezni tipa 2 stopenjsko. Prvi ukrep pri odkriti bolezni je vselej nefarmakološki, kar pomeni, da bolnik skuša uravnati raven glukoze v krvi s povečano telesno dejavnostjo, zmernostjo pri hrani, izborom ustrezne hrane, kar vse vodi v znižanje telesne teže. Če ti ukrepi niso zadostni oziroma ne zaležejo, diabetolog predpiše zdravljenje z zdravili v obliki tablet.

Kot pravi prof. Janež, je merilo za to, kdaj se odloči za uvedbo tovrstne terapije, vrednost tako imenovanega glikiranega hemoglobina (HbA1C), ki je pokazatelj urejenosti sladkorne bolezni v obdobju osmih do desetih tednov in na dolgi rok napoveduje tveganje za pojav poznih zapletov. »Dolgoročno povečanje glukoze v krvi je nezaželeno, saj povzroči okvare drobnega žilja,to pa lahko nadalje povzroči okvare na očeh, ledvicah in perifernem živčevju. Zato je cilj zdravljenja znižati povišano hiperglikemijo v območje, kjer je tveganje za pojav zapletov nižje. V Evropi je splošno sprejeto s smernicami, da mora biti vrednost glikiranega hemoglobina pod 7 odstotkov, saj je v tem območju tveganje bistveno nižje. Smo pa v zadnjih letih diabetologi sprejeli pomembno novost, in sicer da ciljno vrednost glikiranega hemoglobina prilagajamo posamezniku glede na njegovo starost, pridružene bolezni in način življenja.«

V praksi to pomeni, da je ciljna vrednost pri mlajših bolnikih, ki nimajo drugih, predvsem srčno-žilnih bolezni, pod 6,5 odstotkov, pri starejših bolnikih, ki imajo srčno-žilne bolezni, živijo sami in imajo višje tveganje za hipoglikemijo, pa je dopustna vrednost tudi do 8 odstotkov.

Kdaj uvedejo zdravila?

Zdraviti običajno začnejo, ko je glikirani hemoglobin nad 7 odstotkov Dokler je pod to ravnjo, zadoščajo nefarmakološki ukrepi. Ko pa je vrednost presežena, diabetolog predpiše osnovno zdravilo, metformin. To zdravilo je po sogovornikovih besedah absolutni zlati standard prve stopnje zdravljenja, saj se je v veliki prospektivni raziskavi UKPDS izkazalo, da je bilo v skupini prekomerno težkih bolnikov, ki so bili zdravljeni s tem zdravilom, manj srčno-žilnih dogodkov in zapletov. Ob zdravljenju z metforminom pa ves čas spodbujajo tudi nefarmakološke ukrepe. Dokler je glikiran hemoglobin v območju pod 7 odstotkov, vztrajajo na tem zdravljenju. Če je to območje preseženo, diabetolog najprej preveri razloge za to in jih ustrezno vrednoti. Če je povišanje posledica kakega vnetja ali pogostih dietnih prekrškov, je povišanje glikiranega hemoglobina samo začasno, zato terapija ostane enaka, če pa gre za napredovanje bolezni, pa je potrebno razmisliti o drugem tiru zdravljenja, torej o dodatku novega antidiabetika.

Katero zdravilo predpisati?

Tu pa po besedah prof. Janeža trčimo ob trenutno najbolj vročo temo v diabetologiji: katero zdravilo in predvsem katero skupino zdravil predpisati. Obstaja namreč več skupin antidiabetikov, tako v obliki tablet kot v obliki podkožnih injekcij. Zato se je v zadnjih letih v diabetologiji uveljavil koncept, ki v ospredje postavlja bolnika in njegove potrebe, izpeljane iz starosti, pridruženih bolezni in stanj, življenjskega sloga. »Konkretno to pomeni, da pri vsakem bolniku premislimo, kaj je poleg uravnavanja krvnega sladkorja še tisto, kar je za posameznega bolnika pomembno, denimo vplivanje na telesno težo, nevarnost hipoglikemije, preverimo, kateri so neželeni učinki, ne nazadnje pa na odločitev o zdravilu vpliva tudi njegova cena. Ta trenutek namreč ni nobene študije, ki bi dokazovala in primerjala učinkovitost kombinacije metformina s posameznimi zdravili, zato moramo sami poiskati najustreznejšo.

Različno delovanje zdravil

V skupini peroralnih antidiabetikov, torej tistih, ki so v obliki tablet, je več skupin zdravil. Najstarejša terapevtska skupina so tako imenovani inzulinski sekretagogi, ki spodbujajo izločanje inzulina iz celic beta (glinidi, sulfonilsečnine), zdravila, ki delujejo na inkretinski sistem (zaviralci DPP-4 in GLP-1 agonisti), bazalni inzulin in najnovejša skupina zdravil – zaviralci SGLT-2 receptorjev. Ko se torej odločamo za terapijo ob metforminu, imamo na voljo navedene skupine zdravil, odločitev pa je, kot že rečeno, zelo pogojena z bolnikovim življenjem, starostjo, pridruženimi boleznimi … V Sloveniji največkrat posegamo po sulfonilsečnini, a če bolniku poraste teža ali ima pogoste hipoglikemije, terapijo zamenjamo z DPP-4 inhibitorjem ali z zaviralcem SGLT-2.

Razlike so v samem mehanizmu delovanja. Zaviralci SGLT-2receptorjev so prva skupina zdravil, ki jih z drugo besedo poimenujemo kar glukoretiki, saj spodbujajo izločanje glukoze s urinom. To ima za posledico izgubo kalorij in s tem tudi telesne teže za 2 do 3 kilograme. Po drugi strani pa sekretagogi dvigujejo telesno težo, medtem ko so zaviralci DPP-4 nevtralni,« pojasnjuje prof. Janež in doda, da imajo skupine novejših zdravil tudi določene neželene učinke. Zaviralci SGLT-2 receptorjev denimo zvišujejo tveganje za pojav glivičnih okužb, zato je genitalna higiena še pomembnejša. Pri zaviralcih DPP-4 ni pomembnih stranskih učinkov, a ker so še vedno razmeroma kratek čas na trgu, so še vedno pod drobnogledom glede tveganja za vnetje trebušne slinavke. Vsekakor pa so kratkoročne raziskave glede njihovega učinka in varnosti dale dobre in želene rezultate.

Varnost je tudi pomembna

Varnost je tudi sicer zelo pomemben dejavnik pri predpisovanju vseh antidiabetikov novejše generacije. Zlasti se je povečala pozornost po tistem, ko je prišlo v uporabo zdravilo tiazolidindion, pri katerem se je izkazalo, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo izrazito povečuje tveganje za miokardni infarkt, kar je seveda zelo nezaželena posledica oziroma učinek zdravila, saj so bolniki s sladkorno boleznijo že sicer občutno bolj ogroženi za pojav vseh kardio-vaskularnih dogodkov, tudi infarkta, kot drugi ljudje. »Ko se je to pokazalo, so zdravilo takoj umaknili s trga, drugo zdravilo iz te skupine pa še predpisujemo, saj zanj ni bilo dokazov o povečani nevarnosti za infarkt. Ena od posledic je bila tudi odločitev Ameriške agencije za hrano in zdravila (FDA), da morajo vsa nova antidiabetična zdravila opraviti kardio-vaskularno študijo, s katero je ugotovljeno, kolikšno je tveganje za pojav tovrstnih dogodkov.

Študije ne bodo nikoli odgovorile na vprašanje, kolikšna je dobrobit posameznega zdravila v smislu preprečevanja kardio-vaskularnih zapletov, a njihov cilj je torej potrditi oziroma ugotoviti, kolikšno je tveganje za te zaplete. Na podlagi teh študij lahko ugotovimo, po domače povedano, v kolikšni meri določeno zdravilo pomeni tveganje za pojav kardio-vaskularnih zapletov pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Te študije morajo biti opravljene za vsa zdravila novejše generacije po tistem, ko so že registrirana.

V zadnjem obdobju smo tako dobili izsledke treh študij za zdravila iz skupine zaviralcev DPP-4. Pokazale so, da so generalno gledano varna, pri dveh pa se je pokazalo, da se lahko poveča tveganje za srčno popuščanje pri bolnikih z visokim tveganjem. Pri najnovejši študiji, ki je bila predstavljena na zadnjem svetovnem diabetološkem kongresu (študija TECOS), pa tovrstnega tveganja v primerjavi s skupino, ki je prejemala placebo, ni bilo. To morda nakazuje, da so tudi v tej skupini razlike med posameznimi zdravili. Ne vidimo razlik med njimi, kar se tiče njihovega glikemičnega potenciala in neželenih učinkov, očitno pa so razlike v njihovi varnosti glede srčnega popuščanja,« sklene prof. Janež.

V študiji TECOS,  ki je zajela več kot 14.000 bolnikov, so med drugim opazovali indikacije smrti zaradi kardio-vaskularnih vzrokov, neusodnega miokardnega infarkta, neusodne možganske kapi ali sprejema v bolnišnico zaradi nestabilen angine pektoris ali srčnega popuščanja. Novo zdravilo (sitagliptin, zaviralec DPP-4),  generalno gledano, zagotavlja kardio-vaskularno varnost.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sladkorna bolezen , diabetes

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.