Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vitamin D: Večini nam ga primanjkuje

 prof. dr. Marija Pfeifer
prof. dr. Marija Pfeifer (Foto: Grega Žunič)

Kar 95 odstotkom zdrave populacije pozimi in na začetku pomladi primanjkuje vitamina D. Zakaj je pomembno, da ohranimo zdravo mero tega vitamina v telesu in kako jo zagotoviti, smo se pogovarjali s prof. dr. Marijo Pfeifer z Endokrinološkega oddelka Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Ko je vitamin D aktiviran, v našem telesu deluje kot hormon, ki uravnava presnovo kalcija in fosfatov ter pomaga mineralizirati novonastalo kostnino, obenem pa blaži vnetje in uravnava imunski sistem. Nekatere raziskave nakazujejo, da ljudje z zadostnimi količinami vitamina D redkeje zbolevajo za sladkorno boleznijo, rakavimi, srčno-žilnimi in avtoimunskimi boleznimi.

Za trdne kosti

Človeško telo samo proizvaja vitamin D3  – tvori se v koži, in sicer ob sončenju, lahko pa ga zaužijemo tudi s hrano ali v obliki prehranskih dodatkov. V tej obliki je neaktiven. »Najprej se spremeni ob prehodu skozi jetra, vendar tudi ta oblika še ni aktivna. To je spojina 25OHD3, ki pomeni zalogo tega vitamina. Količino te spojine lahko določimo s preiskavo krvi; tako ugotovimo, ali je človek dovolj preskrbljen z vitaminom D. Ko telo potrebuje hormon D, se vitamin D iz te zaloge aktivira v ledvicah – in postane hormon. Kot hormon ureja presnovo kalcija, fosfata in mineralizacijo kosti. Vitamin D torej potrebujemo za to, da se iz hrane skozi črevesne resice v kri vsrka dovolj kalcija in fosfata ter da se nova kostnina prepoji s kalcijevimi in fosfatnimi solmi. To so glavne naloge vitamina D v vseh organizmih, ki imajo skelet,« razlaga prof. dr. Pfeifer.

Zaščita pred okužbami

Znano je, da vitamin D pri primitivnih organizmih, opravlja povsem drugačno vlogo – omogoča namreč obrambo pred zunanjimi škodljivci. »Podobno velja pri človeku, saj zdaj vemo, da vitamin D povečuje in izboljšuje odpornost na okužbe. Tako nam vitamin D pozimi pomaga, da ne zbolimo za virusnimi okužbami, če pa že zbolimo, bolezen poteka v blažji obliki. Gre za našo prirojeno imunost. Celice, ki se borijo proti bakterijam in virusom (makrofagi), so sposobne aktivirati vitamin D, ta pa v njih sproži tvorbo antibiotikov, s katerimi 'ubijamo' te vsiljivce. Pogoj, da se to lahko zgodi, je, da imamo dovolj veliko zalogo vitamina D,« razlaga sogovornica in dodaja, da so zato nekoč zdravili tuberkulozo tako, da so bolnike pošiljali na sonce, navadno na višje nadmorske višine. Tam so lahko bolniki tvorili dovolj vitamina D, ki je pomagal ubijati tuberkulozne bakterije. Takrat sicer še niso vedeli, zakaj natanko sončenje pomaga.


Preprečuje nastanek avtoimunskih, rakavih in srčno-žilnih bolezni?

Skoraj vse celice v telesu imajo receptorje za vitamin D, kar sproža vprašanje, kakšno vlogo in pomen bi še utegnil imeti. Sogovornica odgovori, da bo minilo še nekaj časa, preden bomo dobili zadovoljive znanstvene odgovore na to vprašanje. Nekatere opazovalne raziskave so denimo potrdile, da lahko pri ljudeh, podvrženih okužbam, vitamin D znatno izboljša odpornost proti njim. Poleg tega vitamin D umirja imunski odgovor telesa, da ne pride do pretirane reakcije na antigene (ko telo s protitelesi uničuje lastna tkiva). S tem zavira nastanek avtoimunskih bolezni, kot so multipla skleroza, revmatoidni artritis, kronična vnetna črevesna bolezen, sladkorna bolezen tipa 1, avtoimunsko vnetje ščitnice in drugih endokrinih žlez …

Podobno so več let opazovali velike populacije ljudi, ki so jim na začetku izmerili koncentracijo vitamina D v krvi. Tisti z več vitamina D so veliko manj zbolevali za rakom debelega črevesja, rakom dojke in za nekaterimi drugimi vrstami raka. »Pri tem je pomembno vedeti, da te raziskave še ne dokazujejo vzročne povezave med dobro preskrbljenostjo z vitaminom D in manjšo pojavnostjo raka, saj so morda ti ljudje le bolj zdravo živeli in se več gibali na prostem, zaradi česar so imeli tudi več vitamina D. Čakamo rezultate placebom kontroliranih randomiziranih interventnih raziskav, ki še potekajo. Ena od teh je VITAL, ki jo izvajajo na 26.000 ljudeh, starejših od 50 (moški) oziroma 55 let (ženske), trajala pa bo pet let. Prav ta raziskava, ki se bo sklenila konec letošnjega leta, bo pokazala, kakšen vpliv ima vitamin D na pojavnost rakavih in srčno-žilnih bolezni. Polovica sodelujočih v raziskavi prejema placebo, polovica pa 2000 enot vitamina D, kar je že zadosten odmerek za ugodne učinke.«


Večini ljudi primanjkuje vitamina D

Vitamin D merijo v nanogramih na mililiter oziroma v nanomolih na liter. Spodnja meja primerne koncentracije vitamina D je 75 nmol/l (30 ng/ml). Ta meja velja za vsa starostna obdobja. Še zdaleč pa ne dosegamo dovolj visokih ravni, poudarja sogovornica. »Številne epidemiološke raziskave so pokazale, da zdravim ljudem primanjkuje vitamina D. Žal se to pomanjkanje iz desetletja v desetletje povečuje.

Ameriška raziskava National Health and Nutrition Examination Survey je denimo pokazala, da je imelo leta 1990 polovica ameriške populacije dovolj vitamina D, leta 2000 pa že samo 20 odstotkov. Podobni so izsledki evropskih raziskav. Obenem se je podvojilo število ljudi z resnim pomanjkanjem vitamina D, torej pod 25 nmol/l (pod 10 ng/ml). Tudi pri nas je zadnja raziskava, ki smo jo opravili na UKC LJ, pokazala, da večini ljudi primanjkuje vitamina D. Za kontrolno skupino smo vzeli zdravstveno osebje Kliničnega centra, ki je imelo celo manj vitamina D kot populacija testiranih bolnikov. Več kot polovica zdravstvenega osebja (59 odstotkov) je imela izrazito pomanjkanje vitamina D (manj kot 50 nmol/l). Zelo hudo pomanjkanje vitamina D ugotavljamo tudi pri nekaterih nepokretnih starejših ljudeh, ki so ves čas v stanovanju.«

Hudo pomanjkanje vitamina D lahko povzroči pri otrocih rahitis, pri odraslih pa osteomalacijo – sindrom mehkih kosti. To sta že dolgo znani bolezni, za katerima pa k sreči zboli le malo ljudi.  Zdrav življenjski slog, ki obsega gibanje v naravi, pomaga ohranjati dovoljšno koncentracijo vitamina D, razlaga sogovornica. »Kdor se veliko giblje na svežem zraku, ima več D vitamina kot nedejavni ljudje. Na koncentracijo vitamina D pa vpliva tudi prehranjenost. Debeli ljudje imajo veliko manjše koncentracije vitamina D kot vitki, saj je vitamin D topen v maščobah in se deponira v maščobnem tkivu.«
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vitamin d

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.