Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Nezgodna poškodba možganov

dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja
dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja (Foto: Diana Anđelić)

Trenutek, ki spremeni življenje

Nezgodna poškodba možganov ni običajna poškodba, ki potrebuje določen čas, da se zaceli. To je poškodba, pri kateri se človeku v trenutku podre vse življenje, rehabilitacija, ki je nikoli dokončana zgodba, pa je dolga in naporna. Glavo si lahko poškoduje vsak, ne glede na spol, starost ali status. Gre za poškodbo, pri kateri se človeku v trenutku podre vse življenje in po kateri je le v redkih primerih spet vse tako kot prej. Ker se o tovrstnih poškodbah malo piše in govori, med ljudmi vlada zmotno prepričanje, da prizadenejo neznaten delež prebivalstva. Resnica je veliko bolj neizprosna, saj si v Sloveniji vsako leto poškoduje glavo približno 3500 ljudi, največji delež poškodovanih pa je med mladimi v starosti od 15 do 29 let.
Glede na vse večje število avtomobilov, motorjev in drugih prometnih sredstev, ki so poleg tega vse zmogljivejša in močnejša, ni čudno, da je več kot polovica nezgodnih poškodb možganov posledica prometnih nesreč. Če malce razmislimo, ugotovimo, da gre za pravo tiho epidemijo, o kateri pa žal govorijo samo strokovnjaki, ki zdravijo tovrstne poškodbe.

Vrh ledene gore

Največji delež poškodb glave nastane kot posledica prometnih nesreč, vendar niso nič manj težke tiste, do katerih pride pri športu, delu ali telesnem nasilju. Poškodbe niso vselej enako težke in nimajo vedno enakega končnega izida, vendar je treba prav vsako, navidez še tako neznatno in nepomembno poškodbo jemati resno. Celo povsem nedolžen udarec z glavo ob rob težke mize lahko povzroči težave, ki človeka spremljajo bodisi nekaj dni bodisi več tednov ali mesecev.

Dr. Marta Petelin Suhadolnik, vodja Oddelka za rehabilitacijo oseb po poškodbi glave na Inštitutu RS za rehabilitacijo, ki se vsakodnevno srečuje s posledicami poškodb možganov, pravi, da je lažjih poškodb glave zelo veliko, le da ljudje vse prevečkrat niti ne vedo, da so jih utrpeli, saj zaradi odsotnosti vidnih zunanjih poškodb ne poiščejo zdravniške pomoči. Zato približno sto poškodovancev z najtežjimi poškodbami možganov, ki so na inštitutu vsako leto vključeni v celostni rehabilitacijski program, predstavlja le vrh ledene gore.

Vse se spremeni

Bolnikom, ki utrpijo hudo poškodbo možganov, se v trenutku nesreče sesuje svet, ki ga nato po koščkih sestavljajo dolge mesece, celo leta, nekaterim pa ga nikoli več ne uspe zlepiti nazaj. Kako hude in težke bodo posledice, je kar nekaj časa nemogoče napovedati. Za tovrstne poškodbe je značilno, da obseg in teža nista sorazmerna s končnim izidom, poleg tega se niti dva bolnika, četudi z enako poškodbo, na rehabilitacijo ne odzoveta enako. Prav zato je vsak primer povsem individualen, takšen pa mora biti tudi pristop osebja, ki sodeluje pri rehabilitaciji. Ta pa je, kot smo že poudarili, dolga in težavna.

Prvotna zmedenost

Številne možganske poškodbe v prvem obdobju spremlja krajša ali daljša in poglobljena nezavest. Verjetno je vsakdo med nami videl filmski opis prebujanja iz kome, ko bolnik odpre oči, hip zatem pa že razločno spregovori in brez posledic zapusti bolnišnico. Takšen prikaz je v popolnem nasprotju z resničnostjo. Prebujanje iz kome praviloma poteka v obliki številnih prehodov med zavestnim, budnim stanjem ter zmedenostjo in odmaknjenostjo. Običajno si prehod iz kome predstavljamo kot zbujanje, vendar ni povsem tako. Za bolnika je to pogosto neprijetno in grozljivo obdobje. Tudi ko se zdrav človek prebudi iz spanja, potrebuje nekaj časa, da se zbistri, po komi pa obdobje zmedenosti traja veliko dlje. Poleg tega komi sledi tako imenovana potravmatska amnezija oziroma izguba spomina. To je čas, ko je bolnik povsem neorientiran, nima občutka za čas, prostor in okolico, njegova čutila pa se slabše odzivajo ali mu pošiljajo napačna sporočila. Ponavadi se ne spominja nesreče in ne ve, zakaj je pravzaprav v bolnišnici. V tem obdobju je komunikacija z bolnikom zelo otežena. Četudi se pogovarja s svojci in osebjem, se pogosto že čez čas sploh ne spomni, da so bili pri njem. V tem času lahko pride tudi do vedenjskih sprememb. Bolnik postane nemiren, vznemirjen, brez zavor, zato se neredko vede povsem drugače, kot se je pred poškodbo: lahko kriči in preklinja, zmerja in žali okolico.

Trnova pot rehabilitacije

Ko se osnovne življenjske funkcije stabilizirajo in je tveganje za nastanek zapletov zelo zmanjšano, se začne dolga pot k izboljšanju. H kakšnemu - popolnemu ali delnemu - je odvisno od številnih dejavnikov. Možganske funkcije se postopoma obnavljajo, najhitreje in najočitneje v prvih mesecih po poškodbi, pozneje pa se ta proces znatno upočasni, čeprav se nikdar ne ustavi. Okrevanje je lahko zelo dolgotrajno. Možganske funkcije se pri vsakem bolniku obnavljajo v drugačnem zaporedju, celo pri bolnikih z enakimi poškodbami ta proces ne poteka enako. Nekatere posledice so lahko tudi trajne. Rehabilitacija se začne skoraj takoj po poškodbi. Gre za skrbno ciljno načrtovan proces, v katerem sodeluje skupina strokovnjakov. Sprva v procesu sodelujejo predvsem zdravniki, medicinske sestre in fizioterapevti. Slednji z razgibavanjem mišic in sklepov z usmerjenimi dražljaji prebujajo čute ter preprečujejo zakrčenost, preležanine, izgubo mišične moči in spastičnost. Pozneje, ko se bolnik prebudi iz kome, imajo pomembno vlogo klinični psiholog, ki pomaga pri natančnejšem ocenjevanju duševnih funkcij in oblikovanju primernih programov za spodbujanje okrevanja, delovni terapevt, ki bolnika pomaga usposobiti za samostojno skrb zase v vsakdanjem življenju (oblačenje, umivanje, kuhanje, nakup posebne opreme in pripomočkov), logoped in socialni delavec.

Sodelovanje družine

Ko bolnik biva v ustanovi za rehabilitacijo, je zelo pomembno, da se v proces rehabilitacijskih postopkov vključi tudi njegova družina. Za bolnikovo nadaljnje življenje je pomembno, da se zavedajo, kako nujna bo njihova vsakodnevna pomoč tudi po vrnitvi domov. Kot pravi dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja na Inštitutu RS za rehabilitacijo, morajo svojci dobiti natančne informacije - ne le o tem, kako naj s programom rehabilitacije nadaljujejo doma, ampak se morajo zlasti natančno poučiti o skritih in nevidnih pasteh duševnih sprememb, ki so posledica nezgodnih poškodb možganov. Vendar tem, kot pravi dr. Radonjičeva, bolnikova okolica posveča vse premalo pozornosti. Ko svojci vidijo, da so bolnikove vitalne funkcije stabilne, da ni več vidnih poškodb in da se lahko z bolnikom dokaj smiselno pogovarjajo, običajno olajšano vzkliknejo, češ, saj je zdrav/a, zdaj bo pa spet vse po starem. Dr. Radonjičeva opozarja, da je to velika zmota, in dodaja, da psihične posledice, nevidne in neizmerljive, rušilno moč pokažejo šele tedaj, ko je bolnik spet doma.
Posledice nezgodne možganske poškodbe posredno prizadenejo tudi življenje svojcev in spremenijo družino. Nove razmere so pogosto zelo obremenilne za družino, zato družinski člani pogosto potrebujejo pomoč pri reševanju problemov.

"Srečnež" se vrača v življenje

Kdor preživi nesrečo, v kateri utrpi hudo poškodbo možganov, v očeh okolice velja za velikega srečneža. Prišel je iz bolnišnice, navzven je skoraj tak, kot je bil pred nesrečo, zato ljudje praviloma pričakujejo, da se bo tako tudi vedel. Kot srečnež, ki jo je odnesel brez posledic. Temu dr. Radonjičeva pravi "blagoslov psihičnih posledic poškodbe", saj prav normalni in vsakdanji videz človeku olajša vrnitev v življenje, kot ga je imel pred nesrečo. Le da okolica ne ve, da je to zdaj življenje, ki pripada njim, bolniku samemu pa komajda še. Tu se začne po besedah sogovornice prekletstvo psihičnih posledic poškodbe. Ljudje, ki obdajajo bolnika, namreč večinoma ne razumejo, da ima poškodovanec kljub nespremenjeni zunanjosti vrsto psihičnih težav, seveda očem nevidnih. Močno je motena njegova zaznava, spomin je luknjičav, razpoloženje se spreminja in niha. Iz tira ga lahko vržejo povsem nepomembne in drobne stvari, ki ga pred nesrečo nikoli niso, zdaj pa se nanje odziva burno in eksplozivno. Na njegovo odzivanje pomembno vplivajo prav zunanje okoliščine: (ne)prijaznost okolice, preobremenjenost, utrujenost, časovni pritisk ...

Težave v službi ...

Cilj rehabilitacije je, da bi poškodovanca usposobili do najvišje možne stopnje telesne, duševne in družbene prilagoditve. Sem seveda spada tudi usposabljanje za življenje, ki bi bilo karseda podobno tistemu pred nesrečo. Vendar je to pogosto večja ovira, kot se zdi na prvi pogled. Četudi se človek po nezgodni poškodbi možganov vrne na delovno mesto ali v šolo, se, kot pravita naši sogovornici dr. Petelinova in dr. Radonjičeva, pogosto pojavijo nepremostljive težave. Motnje koncentracije, dojemanja in zaznavanja, pozabljivost, težave pri sporazumevanju, motnje branja, pisanja in računanja, utrudljivost, zmedenost, motnje pri načrtovanju in organizaciji ... so neprijetna popotnica tako na delovnem mestu kot v šoli. Kot vse prepogosto kažejo izkušnje poškodovancev, razumevanje okolice največkrat hitro izhlapi; že nekaj za "normalne" ljudi nenormalnih odzivov je dovolj, da človeka, ki je utrpel hudo poškodbo možganov, opredelijo za čudnega in se ga začnejo izogibati. Bolnikom se zdi, da se svet okoli njih vrti vse prehitro in da jih okolica preprosto ne razume. Zdi se jim, da so naplavljeni v nov svet, na katerega niso bili pripravljeni, in nekaj časa živijo hkrati v starem in novem svetu. Zato se odločilna bitka, bitka za vračanje v življenje in vnovično osvajanje razuma, začne takrat, ko okolica meni, da je že dobljena, ko je človek čudežno preživel nesrečo in je zanje torej - srečnež. Žal o tej bitki, ki je očem nevidna, okolica ne ve ničesar, saj se vse preveč pogosto niti ne potrudi, da bi izvedela zanjo. Po poškodbi se ljudje običajno spominjajo, kako so živeli pred nesrečo, vendar so njihove sposobnosti zdaj drugačne. Zato je, kot pravita sogovornici z Inštituta za rehabilitacijo, po poškodbi najteže prilagoditi življenjski slog novim, slabšim sposobnostim. Tudi zato je po poškodbi možganov trajna vrnitev na staro delovno mesto pogosto vprašljiva, v vsakem primeru pa vsaj zelo težka. Za mnoge poškodovance bi bilo idealno, če bi se lahko postopoma vključevali in imeli pri tem pomoč.

... in v šoli

Podobno se godi šolajočim se poškodovancem. Zaradi naštetih sprememb in motenj v duševnih procesih je vračanje v šolske klopi težko. O tem zgovorno priča izpoved dijakinje Alenke (ime je izmišljeno), katere zgodbo povzemamo v nadaljevanju: "Pred poškodbo sem bila med najuspešnejšimi dijaki. Udeleževala sem se tudi številnih drugih dejavnosti. Rada in veliko sem se družila z vrstniki. Po poškodbi sem morala zamenjati razred in s tem sošolce. Poškodbe so bile takšne, da sem težko sledila dogajanju. Zato se mi je dogajalo, da sem ves čas rinila v sošolce z vprašanji in jih prosila za dodatna pojasnila. S tem sem postala nadležna, izogibali so se mi ali pa so me preveč kritično analizirali."

Alenkina zgodba jasno kaže na to, da v naši družbi še vedno vlada veliko nepoznavanje resničnih težav bolnikov po poškodbi glave. Kot pravita sogovornici, ne le med laično okolico; pogosto se dogaja, da jih ne pozna ali jih spregleda celo zdravstveno osebje. Zato si na inštitutu prizadevajo osveščati ljudi, ki prihajajo v stik s poškodovanci. K tem prizadevanjem spada tudi projekt Učenje kot sredstvo in cilj rehabilitacije oseb po nezgodni možganski poškodbi, ki ga izvajajo že peto leto. Konkretno delo v projektu zajema pomoč poškodovanim pri prepoznavanju težav pri učenju in odpravljanju teh težav, povezovanje s šolskimi svetovalnimi službami, s katerim skušajo učencu/dijaku omogočiti lažjo vrnitev v učni proces, ter organizacija seminarjev in delavnic za pedagoge, na katerih slednje skušajo seznaniti o posebnostih učenja po možganski poškodbi.

Osveščanje in preventiva

Dejstva, ki zgovorno govorijo tako o statistiki nezgodnih poškodb možganov in predvsem o njihovih posledicah, so preveč črna in pretresljiva, da bi do njih smeli biti ravnodušni. Prav zato, ker nesreča in vse, kar potegne za sabo, ne izbira, bi morali vsi delovati preventivno. Pomembno je, da sami storimo kar največ za svojo varnost in za varnost drugih. Korak v to smer bomo naredili že, če se bomo pred vožnjo izogibali alkoholnim pijačam in si izbrali drug prevoz, če se ne bomo počutili dobro. Prav je tudi, da se poučimo o nevidnih in toliko bolj zahrbtnih posledicah nezgod. Da bomo vedeli, kako ravnati s sočlovekom, ki se mu je pripetila, in ker si ne želimo, da bi zaradi nepoučenosti drugih trpeli in bili potisnjeni na rob tudi sami, če bi se nam to zgodilo.

V Sloveniji si vsako leto poškoduje glavo okoli 3500 ljudi; največji delež poškodovanih je med mladimi v starosti od 15 do 29 let.

Poškodbe glave niso vse enako težke in nimajo enakih posledic. Razlikujemo med lahkimi, zmernimi, hudimi in zelo hudimi poškodbami glave. Najtežje posledice imajo poškodbe, ki povzročijo trajno vegetativno stanje.
- Lažjih poškodb je približno 75 odstotkov in so največkrat posledice padcev ali blažjih udarcev. Bolniki največkrat ne izgubijo zavesti oziroma je nezavest krajša od petnajst minut. Nevrološki pregled praviloma pokaže rezultate v mejah normale. Med posledice lažje poškodbe uvrščamo slabost, glavobole, negotovo ravnotežje, spominske težave, slabšo zbranost, utrujenost, razdražljivost, slabo prenašanje svetlobe in hrupa.
- zmerni poškodbi glave govorimo, če izguba zavesti traja od petnajst minut do šest ur, potravmatska amnezija oziroma izguba spomina pa do štiriindvajset ur. Po poškodbi bolnika običajno zadržijo v bolnišnici na opazovanju. Posledice so zelo podobne kot po lažjih poškodbah: vrtoglavica, slabost, negotovo ravnotežje, slabša zbranost in spomin, bolnik s težavo razmišlja, poišče ustrezne besede, težko načrtuje. Prisotni so tudi razdražljivost, zaskrbljenost in tesnoba. Simptomi lahko trajajo več tednov ali celo mesecev.
- hudih poškodbah glave govorimo, kadar poškodbi sledi koma, ki traja več kot šest ur, ali potravmatska amnezija, ki traja več kot štiriindvajset ur. Poškodovanci največkrat ostanejo v bolnišnici in gredo skozi rehabilitacijski program. Še težje so zelo hude poškodbe glave, pri katerih nezavest traja oseminštirideset ur ali več ali pa je bila potravmatska amnezija prisotna teden dni ali več. Posledice tovrstnih poškodb imajo pogosto velike razsežnosti in posežejo na vsa področja bolnikovega življenja. Včasih, k sreči redko, človek utrpi tako hudo poškodbo glave, da ostane v komi mesece ali celo leta. Čeprav diha sam, ima lahko ohranjen ritem spanja in budnosti ter ga je možno prehranjevati, ne komunicira z okolico in se ne odziva. Če takšno stanje traja vsaj tri leta in kljub vsem poskusom rehabilitacije ni napredka, govorimo o trajnem vegetativnem stanju.

Društvo Vita
Od leta 1992 v Sloveniji deluje društvo Vita, ki združuje po nezgodni poškodbi možganov prizadete otroke in mlade, njihove svojce, strokovnjake, prijatelje in sodelavce. Glavna dejavnost društva je pomoč prizadetim in njihovim družinam: svetovanje pri uveljavljanju pravic in vključevanju v družbeno življenje ter sodelovanje v preventivni in raziskovalni dejavnosti na tem področju. V društvu deluje skupina za samopomoč svojcev prizadetih, prirejajo pa tudi številne rehabilitacijske, izobraževalne in družabne dejavnosti ter ponujajo diagnostično, terapevtsko in svetovalno strokovno pomoč.

Zavod Zarja
Zarja je zavod, namenjen osebam po možganski poškodbi. Poškodovancem ponujajo strokovno pomoč, da bi dosegli najvišjo možno stopnjo samostojnosti, se uspešno vključili v življenjsko okolje in razbremenili družino. Vsi nestrpno pričakujejo tudi delovanje druge tovrstne ustanove - Korak - ki jo bodo odprli v Kranju.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

nezgoda , poškodba glave , nezavest , zavod zarja , nezgodna možganska poškodba

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.