Poškodbe glave

  • MJS
  • ponedeljek, 09. november 2009
(Foto: Schutterstock)

Mladi z življenjem več

Največkrat so vzroki nezgodnih poškodb prometne nesreče, poškodbe glave pa najpogosteje utrpijo mladi, stari med petnajst in petindvajset let. Navadno se še vrsto let po poškodbi spoprijemajo z njihovimi posledicami; to jih utegne ovirati pri šolanju, iskanju ali ohranjanju zaposlitve in navezovanju osebnih stikov, torej pri dohajanju vrstnikov. Mladost je obdobje energije, razcveta in iskanj, ustvarjanja novih poti. Izzivi novega in neznanega so močnejši od varnega zavetja doma, toda vsi ti koraki proti samostojnosti prinašajo tudi tveganja, težave in stiske. Odrasli pogosto ne prisluhnemo dovolj mladim ali pa jim prehitro ponujamo svoje rešitve kot edino možno pot. Toda prava rešitev je le tista, ki jo bo mlad človek izbral sam: pri tem se bo svobodno odločil in prevzel odgovornost zase.

Včasih so preizkušnje težke: prometna nesreča, nezgoda pri športu, bolezen. Te stvari niso značilne za to obdobje, saj mladi zbolijo redkeje. Poškodba ali bolezen lahko zelo omaje mladostnikovo samopodobo, morda celo korenito preusmeri njegovo nadaljnje življenje.

Kako jim v teh težkih trenutkih ustrezno pomagati – po strokovni in človeški plati, dobro vedo tri zagnane strokovnjakinje z Inštituta RS za rehabilitacijo v Ljubljani. Dr. Vesna Radonjič Miholič je specialistka klinične psihologije, ki je že skoraj trideset let zvesta inštitutu in mladim poškodovancem. Logopedinja Maja Ogrin, prof. defektologije, v tej ustanovi deluje že petnajst let in pravkar končuje specializacijo iz klinične logopedije. Tanja Štefančič je pred devetnajstimi leti prišla na inštitut kot diplomirana delovna terapevtka, pozneje pa je opravila še študij socialne pedagogike.

Skupne izkušnje in nasvete s področja dela z mladimi po poškodbi glave so popisale in nedavno izdale v priročniku z naslovom Šolanje kot priložnost in izziv po možganskih poškodbah. Avtorice so prepričane, da so največji biseri priročnika osebne izpovedi mladih poškodovancev o tem, kako so iskali in našli (ali pa še iščejo) nove poti. Priročnik toplo priporočajo družinskim zdravnikom in zdravnikom splošne prakse, pedagogom in učiteljem, poškodovancem in njihovim svojcem.

Največkrat so vzroki nezgodnih poškodb prometne nesreče, poškodbe glave pa najpogosteje utrpijo mladi, stari med petnajst in petindvajset let. Navadno se še vrsto let po poškodbi spoprijemajo z njihovimi posledicami; to jih utegne ovirati pri šolanju, iskanju ali ohranjanju zaposlitve in navezovanju osebnih stikov, torej pri dohajanju vrstnikov.

Vrnitev v življenje in v šolo

Na inštitut pride približno pet odstotkov poškodovanih, drugi so prepuščeni sebi in domačemu okolju. Številni poškodovanci gredo po nesreči domov v šoku in s hudim glavobolom. Teh poškodb ne zazna nihče, včasih celo poškodovanec ne. Koliko je poškodb pri nogometu ali drugih športih; mladostnik pade in se udari v glavo, za nekaj časa sede na klop, z njim pa se nihče ne ukvarja. Toda čez čas ga začne boleti glava, nenadoma postane vzkipljiv.

V Sloveniji živi deset tisoč mladih, ki so dobili poškodbo glave, a jih v tej luči niti ne zaznavamo; borijo se, trpijo, doživljajo neuspehe in uspehe, vase in v svoje življenje vlagajo neverjetne napore. »Vsem po poškodbi glave pravim, da so ljudje z življenjem več; prvega so dobili, drugega so si priborili,« pravi psihologinja. »Pozitivna volja do življenja je že v nas, na to radi pozabimo; strokovnjaki smo le servis.«

Toda strokovnjakinje pravijo, da pri mladih, ki se po poškodbi vračajo v šolo, opažajo velike stiske. Vidijo tudi njihovo neskončno željo in pripravljenost, da se pogumno borijo zase in svoje cilje. V primeru neuspeha ne iščejo izgovorov, pogosto so pripravljeni iti celo čez svoje zmožnosti. Prav zagnanost teh mladostnikov jih je spodbudila, da so leta 1996 na inštitutu zasnovali projekt Pomoč pri učenju po nezgodni možganski poškodbi. Začeli so sistematično prepoznavati učne težave in nanje opozarjati, skupaj s poškodovanimi pa so razvili strategije za obvladovanje težav in programe pomoči pri vnovičnem vključevanju v izobraževanje.

Ko mladi poškodovanci zapustijo Inštitutu RS za rehabilitacijo in je celostna obravnava za njimi, ko se vrnejo v izobraževalni sistem, v domače okolje, se psihosocialna pomoč zanje ne zaključi. Enkrat na mesec lahko na inštitutu obiskujejo Klub študentov in dijakov, strokovnjaki pa so jim na voljo z nasveti, kako premagovati ovire med nadaljnjim šolanjem. Srečujejo se, da se pogovarjajo, bodrijo.

Tanja Šefančič: »Tudi mi smo nadvse ponosni, ko se vrnejo in se pohvalijo, da so diplomirali. Takšen uspeh spodbudi tudi druge mlade, mentorje in profesorje. Marsikdo je po tem, ko je pri nas končal rehabilitacijo in opravil motivacijske delavnice, dosegel svoje cilje, četudi jih je moral nekoliko prilagoditi. Toda zdaj je zadovoljen z življenjem – in to je najpomembnejše! Žal pa od marsikoga ne dobimo povratnih informacij o tem, v kolikšni meri jim je to uspelo.«

Z okrevanjem pride nemoč

Zdi se protislovno, toda bolj ko človek po poškodbi glave prihaja k sebi, bolj je nezadovoljen; postopoma namreč ugotavlja razsežnost svoje poškodbe. »Škoda, da gremo pri nas tako zlahka čez te težave, da niso bolj zaznane,« meni dr. Vesna Radonjič Miholič. »

Tudi mladi povedo, da so se po letu dni počutili slabše kot pol leta po nesreči. Po letu dni je namreč le redko kdo vključen v kakršnokoli obravnavo, kaj šele, da bi preizkusil vse svoje zmožnosti.« David Horvat, študent ob delu, ki se je poškodoval pred šestimi meseci, pravi: »Moje zdajšnje zavedanje o tem, da si ne morem zapomniti česa, kar bi si pred nesrečo zlahka, me dela nemočnega.«

Psihologinja dodaja: »Menim, da je to modrost organizma telesa, ki nekako ne dovoli, da bi se preveč prestrašil. Misliš si, bom že nekako, ko pa ti je bolje, ugotavljaš, da za nekatere stvari potrebuješ veliko več časa kot prej. Izguba spomina torej ni vedno slaba, lahko pa je tudi dokaj tragična.«

Takoj po poškodbi se lahko spominske informacije tudi povsem izgubijo; ljudje imajo težave z branjem, zbranostjo … Toda poškodovanci so »zdaj tudi ustvarjalci: najti morajo pot, kako spet ohraniti spomin. Zlasti na začetku je to zelo težko. Ko kaj preberejo ali slišijo, so prepričani, da si bodo to tudi zapomnili. Ampak potem pozabijo. Znajdejo se v položaju, ko so jezni na ves svet in nase, ko se čudijo, da si marsičesa ne morejo zapomniti. Pri petindvajsetih letih je težko pisati listke. Toda to morajo početi, da si bodo zapomnili stvari, dokler se spomin ne povrne,« svetuje psihologinja.

Izboljšanje lahko poteka na dva načina: sposobnosti se izboljšujejo same po sebi, k temu pa prispeva tudi trdoživost, ustvarjalnost. Včasih je treba začeti na začetku: naučiti se je treba sesti v postelji ali na voziček, treba se je znova naučiti brati in pisati. Vsak droben napredek je treba prepoznati kot velik uspeh, saj tako nadaljnje sodelovanje poteka lažje. Vesna Radonjič Miholič: »Nadvse krivično bi bilo, če bi dvignili roke od hudo poškodovanih, kajti presenetili so nas že neverjetni primeri okrevanja!«

Zmeda v drugačnih situacijah

Težave lahko z leti že povsem izzvenijo, vendar pozneje, denimo v kaki stresni situaciji, znova postanejo aktualne. Logopedinja Maja Ogrin: »Človek sčasoma dobi občutek, da nekaj obvladuje, ko pa mora enako stvar narediti v povsem novi situaciji, se mu lahko vse sesuje. Lahko uspešno zaključi izobraževanje, ko pa išče službo, naučene zmožnosti težko pokaže pred delodajalcem.«

Vesna Radonjič Miholič: »Človeku lahko samo pade energetska raven, recimo, da je slabo vreme, pa bo nastopila kriza. Najhujši pritisk je časovni, ko od tebe zahtevajo, da nekaj storiš na hitro. Ni nujno, da te v nekaj silijo, lahko da je človek samo temperamenten, recimo hitro govori, in že te vznemiri. Za to obdobje okrevanja so značilna čustva in hitra utrujenost.«

Če do poškodbe pride pozneje, po petdesetem letu, se zaradi nje lahko pospeši proces staranja. Mladi so bolj prožni, premorejo več veščin in obilo naravnega optimizma, starejši ljudje pa imajo resda več življenjskih izkušenj, vendar se pogosto prej sprijaznijo s stanjem po poškodbi.

Čimprej v šolo

Ali ima huda poškodba glave vedno tragične posledice? Strokovnjakinje zatrjujejo, da gre za stereotip, kajti lahko je tudi nasprotno; človek lahko utrpi blago poškodbo, a se pozneje izkaže, da so posledice hude.

Tanja Štefančič: »Poznam dijakinjo, ki je bila odličnjakinja, nato pa je doživela 'samo' pretres možganov, kar v primerjavi s težkimi poškodbami možganov res ni prav hudo. Toda kar nekaj časa je imela težave z zbranostjo in s slabšim spominom. O tem je pripovedovala profesorjem, vendar ji niso verjeli, ker njena poškodba na zunaj ni bila vidna. Poslabšal se ji je uspeh, tudi kak cvek je padel. Odločile smo se, da njene profesorje povabimo na pogovor in jim predstavimo problematiko tovrstnih poškodb. No, potem so njene težave izzvenele in se je vrnila na svojo nekdanjo raven.«

Maja Ogrin: »Pri nas je bilo zelo veliko mladih, ki niso bili motivirani za novo življenje, potem pa so se nenadoma pobrali in šli naprej. Zakaj želimo, da se čimprej vrnejo v šolo? V prvi vrsti zaradi socializacije, a tudi zato, da je dijak čimprej miselno zaposlen. Gre za kognitivno rehabilitacijo, ki se nadaljuje po tem, ko mlad človek zaključi rehabilitacijo pri nas. Mladostnik mora ostati v kondiciji, le tako lahko postopno napreduje. Četudi mu pri tem ne uspe v celoti, se lahko zgodi, da kljub diplomi ne more priti do želenega poklica, za sabo pa izkušnjo, s katero je – predvsem sebi – dokazal, da zmore marsikaj.«

Stres v družini

Vesna Radonjič Miholič: »Strese je vedno lažje premagovati, če o svojih stiskah pripoveduješ bližnjim: o tem, kaj doživljaš in kaj od njih potrebuješ, kaj zmoreš in pri čem boš potreboval pomoč.« Kaj povzroči pogoste stiske v družini? Strah; začne se, ko se človek po poškodbi vrne domov in hoče normalno zaživeti. Za najstnika to pomeni, da gre v petek ali soboto zvečer s prijatelji ven, žal pa v slovenskem prostoru to pogosto pomeni alkohol ali zakajenost, svojci pa si mladostnika ne upajo pustiti ven, da se mu ne bi spet kaj zgodilo. Mlad človek si mora zdaj znova izboriti samostojnost.

»Rehabilitirati se mora vsa družina; nihče ne ve, kaj vse so družinski člani prestajali v dneh in nočeh, ko so čakali, kaj bo s poškodovanim otrokom,« opozarja psihologinja. Včasih starši ne dovolijo, da bi jim kdo pomagal. »In potem se šalimo s starši: otrok je spet vaš, ko se nanj prvič razjezite,« pravi psihologinja. Pogosto so prizadeti tudi sorojenci, toda ti znajo veliko prej postaviti meje. »Poznam otroka, ki so mu starši nudili vse, a je bil vseeno otožen – oče se je z njegovim bratom pogovarjal drugače, bolj zrelo. Oče je bil zelo prizadet, saj je imel sina zelo rad, toda do njega je bil zaščitniški. Staršem ni lahko, mladostniki jih lahko tudi zavračajo, v tem obdobju so jim vrstniki nemara celo pomembnejši.«

Nevarnost preti tudi, če šolanje postane edini motiv, edini mladostnikov projekt. Če je pri tem povrhu neuspešen, celotno svoje življenje doživlja bolj tragično. Med temi mladimi depresija ni redkost. Zapirajo se vase, umikajo družabnemu življenju. Tudi zato je nadvse koristno, če sošolci in profesorji vedo, kakšno poškodbo je utrpel njihov sošolec/učenec. Tako jih bodo bolje razumeli, jih cenili in verjeli vanje. Poškodovani pa bi s podporo iz okolice vedel, da se njegovo življenje ni sklenilo, pač pa lahko celo dobi nove razsežnosti.

Kdaj lahko mlademu človeku odsvetovati nadaljnje šolanje? »Vsaka selekcija brez orientacije je nehumana,« je prepričana Vesna Radonjič Miholič. »Zato si nikoli ne bi drznila reči, kdaj je ta čas; to so vendar mladostnikove sanje! Drugo je seveda, v kolikšni meri so uresničljive. Če si mladostnik nekaj nadvse želi, mu tega nikoli ne odsvetujemo. Stojimo mu ob strani, ko pridobiva izkušnje, ki so mu v pomoč pri končni odločitvi. Kdaj opustiti sanje? Vprašanje resda zveni zelo racionalno, toda skoraj vsi smo se kdaj morali odpovedati kakšnim svojim sanjam. Toda to smo storili šele takrat, ko smo zanje našli nadomestilo.«

 

David Horvat: »Prihodnjo pomlad bom diplomiral«

Devetindvajsetletni David Horvat je študent ob delu in zaključuje Visoko šolo za ladijsko strojništvo v Portorožu. Redno prihaja na srečanja v Klubu študentov in dijakov.

»Pred šestimi meseci sem se poškodoval v prometni nesreči. Mesec dni sem bil v izolski bolnišnici, od tega sem bil teden dni v nezavesti. Poškodoval sem si tudi ledvico, toda za mojo mamo je bila poškodba glave največji šok. Niso ji znali povedati, ali bom paraliziran in na vozičku ali ne. Iz bolnišnice sem prišel naravnost na inštitut. Tukaj so me seznanili tudi s klubom kot obliko celostne rehabilitacije. Kot študent sem upravičen do nekaterih ugodnosti, imam recimo več časa za pripravo na izpit. Za zdaj še zmožen študirati ali delati, kot bi sicer. Zdaj sem doma; če sem utrujen, grem lahko počivat, kje drugje to ne bi bilo možno.«

David Horvat je na bolniškem dopustu. Oktobrom mu poteče, zato so ga že povabili v Center za poklicno rehabilitacijo, kjer bo naprej urejal svoj status in iskal zaposlitev. »Po poškodbi sem opravil že štiri izpite, tako da bom vse izpitne obveznosti najbrž opravil do konca leta, prihodnjo pomlad pa tudi diplomiral.« Opaža pa, da po poškodbi za študij potrebuje več časa; težje si zapomni snov, zapisano mora prebrati večkrat, med branjem se mora vračati nazaj po smisel napisanega. Če je med izpitom v predavalnici veliko ljudi, je to zanj dodaten stres, saj zaradi hrupa postane nemiren. »Na zadnjem izpitu sem si omislil čepke za ušesa in je pomagalo,« se zasmeje.

Na fakulteti ni posebej govoril o svoji poškodbi, »toda na izpitu sem profesorju povedal, da imam nekatere težave. Toda zdi se mi, da me ni dobro razumel. Na izpitu, na katerem smo odgovarjali trije, sem bil malo zmeden in nisem povedal vsega, kar vem. Dobil sem oceno sedem, vendar sem prepričan, da bi lahko dobil višjo, recimo devet. Če to komu povem, mi reče, ah, saj je sedmica tudi v redu. Res je, ampak v učenje sem vložil zelo veliko časa.«

Aktualno vprašanje: Bodo nedavno povišane kazni za voznike prekrškarje ustavile norijo na naših cestah?

Vesna Radonjič Miholič: »Za nekaj časa morda bodo, ne vem pa, če je učinkovit pristop z jumbo plakati, na katerih 'oglašujejo' razbito šipo in kri. To lahko že tako anksioznega človeka še bolj prestraši. Previdnost je dobra do neke mere, fobija pa utegne biti naš največji sovražnik.«

Maja Ogrin: »Pri kulturi prometa se mi zdi najpomembnejša vzgoja, a tudi pozitivni vzori. So ljudje, so športniki, ki ne uživajo alkohola, sploh če sedejo v avto. Takšne pozitivne primere bi bilo treba bolj poudarjati, jih mladim ponuditi za vzor, ne pa jih samo zastraševati.«


Stereotipi o nezgodni možganski poškodbi, ki ne držijo:

  • Pri človeku, ki po možganski poškodbi dobro fizično okreva, tudi na psihičnem področju ni pričakovati težav.
  • Težka poškodba glave vedno pomeni težko prizadetost – in nasprotno.
  • Po določenem času od poškodbe se sposobnosti ne bodo več izboljševale.
  • Možganska poškodba izbriše spomin.
  • Zanikanje težav je slabo (obrambni mehanizem telesa, da se s posledicami sooča postopno in lažje).


Kam po pomoč?

* Programi celostne rehabilitacije za osebe po nezgodni možganski poškodbi potekajo na Inštitutu RS za rehabilitacijo, ki deluje na Linhartova 51 v Ljubljani. Prve informacije vam bodo ponudili na številki            (01) 475 81 00, podrobnejše pa dobite na www.ir-rs.si.

* Mladi se lahko tudi več let po poškodbi obračajo po pomoč na različne naslove ali se vključijo v skupine za samopomoč, čeprav tovrstne pomoči pri nas ni dovolj. Društvo Vita najdete na Jakšičevi 7 v Ljubljani, lahko jih pokličete na številki  (01) 565 87 96 in (040) 455 040 ali pa pobrskate po njihovi spletni strani www.vita-poskodbe-glave.si. Društvo Vita ima še enote v Mariboru, Kopru in Kočevju.

* V Ljubljani že več kot desetletje deluje Zavod za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave Zarja, ki oskrbovancem ponuja rehabilitacijo. Imajo tudi delovno in bivalno enoto. Gre za nekaj deset mladih, ki so po poškodbi glave končali osnovno zdravljenje, vendar niso dosegli stopnje, ko bi se lahko znova integrirali v šolsko okolje. Ljubljansko Zarjo najdete jih na Kajuhovi 32r, lahko jih pokličete na številko (01) 547 18 00 ali obiščete njihovo spletno stran http://www.zavod-zarja.si.

* Korak iz Kranja domuje na Jelenčevi ulici 15, kjer jih lahko obiščete, lahko pa jih tudi pokličete na številko              (04) 201 82 80       .

* Enota v Mariboru si je nadela ime Zavod Naprej, zavod za varstvo, rehabilitacijo in kvaliteto življenja po poškodbi glave. Najdete jih na Čufarjevi 5, lahko jih dobite na številkah (05 91) 93 001 in (0591) 93 000 in na e-naslovu zavod.naprej@triera.net.

 

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki