Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Zakaj imajo otroci z ADHD težave pri navezovanju prijateljstev


(stran 2 od 3)

Začaran krog

Vrstniki hitro ugotovijo, s katerim sošolcem se je težko igrati, zato ga puščajo ob strani. Osamljenost in nesprejetost pa v otroku sprožita bodisi še večjo agresijo bodisi depresijo. Tako se otrok začne vrteti v začaranem krogu, iz katerega sam ne najde poti, zato potrebuje pomoč usposobljenega odraslega.

Pomanjkanje empatije

Zakaj imajo otroci z ADHD tako velike težave s prijateljstvi? Nepozornost, impulzivnost in nemir vplivajo na njihovo neuspešnost pri socialni integraciji. Nimajo občutka za to, kako se ustrezno vključiti v igro. Ne vedo, kaj naj v ključnem trenutku rečejo (namesto besedice "prosim" vse prevečkrat uporabijo "daj mi to"). To pa so lastnosti, po katerih se razlikujejo od otrok, ki imajo prijatelje. Zaradi svojih težav včasih situacije ne uvidijo empatično, ne začutijo čustev drugega otroka. Poleg tega neredko ne znajo preceniti, kaj utegne neko majhno dejanje sprožiti v prihodnosti (nezmožnost uvida posledic lastnih dejanj).

Boleče

Občutek, da nimaš prijatelja, je v resnici boleč. Tako kot otroci pa pogosto trpijo tudi njihovi starši, ki ne vedo, s čim so si njihovi otroci to zaslužili. Težko verjamejo, da Mojca ali Nejc, ki sta v resnici zelo zgovorna in komunikativna (sploh v komunikaciji z odraslimi), teh veščin ne znata uporabiti med vrstniki.

Kaj lahko storijo starši, da bodo svojemu otroku pomagali do prijatelja?

  • Ti otroci se pogosto ne zavedajo vpliva svojega vedenja na druge otroke. Celo zanikajo, da motijo druge ali povzročajo težave. Torej moramo ta problem rešiti že na začetku. Otroka seznanimo z vplivom njegovega vedenja na druge. Pomagamo mu prepoznavati podobne situacije in jih tudi priznati oziroma sprejeti. Otrok situacije zagotovo vidi drugače kot odrasel človek, zato mu jih je treba razložiti in razčistiti. Otrok bo, denimo, rekel, da se sošolec ne strinja z njim. Naša naloga je, da ga vprašamo, ali je poskušal biti sodelovalen, mu povemo, da smo opazili, da se ni trudil sodelovati. Najlažje bo, če izdelamo seznam situacij − z zornega kota otroka in z zornega kota zunanjega opazovalca.
  • Spodbudite otroka k iskanju več rešitev za posamezen problem, ki je lahko tudi znan. Ne pričakujte takojšnjega uspeha. Na začetku bodo rešitve zelo sebične in usmerjene vase.
  • Ko otrok najde primerno rešitev, ga spodbudite, naj jo uporabi v ustrezni situaciji. Če se mu ne posreči, ga napeljite k iskanju napačnih potez.
  • Naučite otroka, da bo povezal vzrok s posledico. Ko bo obvladal to veščino, bo že na pol poti do uspeha.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd