Hiperaktivni otroci - I. del

(Foto: Jupiterimages)

Vedno prižgani motorčki

Luka je bil že kot dojenček zelo zahteven, saj niti v otroškem vozičku ni hotel sedeti. Kot malček ni bil samo živahen. V pičlih nekaj sekundah je obrnil kozarec, stopil v lužo in še kaj. Poleg tega so starši z grozo opazovali njegove kaskaderske skoke, plezanje in nenehno tekanje. V vrtcu je bil zelo radoveden. Ko so drugi risali in barvali, je on raje tekal po sobi ali se igral s kockami. Skratka, vedno je delal po svoje. Tudi v šoli je bilo tako: drugi so sledili pouku in sedeli, on pa je zdržal pri miru največ pet minut. Učiteljice so govorile, da je zelo bister in da je škoda, ker se ne more umiriti in osredotočiti, da bi vsaj eno stvar naredil od začetka do konca. Težko je sledil navodilom, nagajal je sošolcem, razmetaval predmete, med poukom je pel in žvižgal ... Igral je vlogo razrednega klovna - vsi so se mu smejali, ker je delal neumnosti in govoril smešne stvari. Imel je le malo prijateljev, saj jih je z nenavadnim vedenjem prej odbijal, kot pridobival.

Nemiren otrok s težavami pri osredotočenju je učenec, ki ga okolica praviloma zaznava kot motečega, vpadljivega in neprilagodljivega. Otrok s tako motnjo ima zaradi svojih značilnosti obilo težav pri sodelovanju z učitelji, navezovanju prijateljstev in tudi pri sporazumevanju s starši. Ti otroci imajo večinoma povprečen ali visok intelektualni potencial, ki pa ga zaradi svojih težav zelo težko, če sploh kdaj, pokažejo oziroma dokažejo. Tako v šoli doživljajo neuspehe, vrstniki pa jih zaradi nenavadnega vedenja zavračajo. Lahko se zgodi, da zaidejo v začaran krog, iz katerega sami ne morejo najti poti ven.

Živeti s hiperaktivnostjo

... je, kot bi bili v sobi brez svetlobe, kjer so vse stvari razmetane z namenom, da se obnje spotakneš. Vsi razen tebe imajo baterijsko svetilko, da si lažje pomagajo, ti pa se spotikaš in zaletavaš ob predmete, dokler se naposled približno ne naučiš njihove razporeditve v sobi. Prav tedaj pa te prestavijo v novo sobo, kjer se nesrečna zgodba začne od začetka.Občutek je podoben tudi vetrnemu vrtincu v mislih. Vse okrog tebe se vrtinči kot jesensko listje v vetru in nič ne ostane pri miru. Nekateri primerjajo doživljanje teh otrok z gledanjem televizije, na kateri ti nekdo vsakih nekaj sekund zamenja program. Tako resda dobiš osnovno idejo o dogajanju na zaslonu, vendar ne moreš popolnoma razumeti vsebine.
Ti otroci so nekako "socialno slepi", saj ne razumejo oziroma zgrešijo pravila in zgradbo vsakodnevnih zakonitosti, ki je vsem drugim samoumevna in jasna.

Klasifikacije motnje

Mednarodna klasifikacija bolezni ICD - 10 uvršča hiperaktivnost v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se navadno začnejo v otroštvu ali adolescenci. Opisuje jih kot "skupino motenj, za katere so značilni zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja); pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo miselno zavzetost; težnja po spreminjanju različnih dejavnosti ter dezorganizirana, slabo usmerjana in pretirana aktivnost. Otroci s to motnjo so pogosto impulzivni, nagibajo se k nezgodam in se zaradi nepremišljenih kršitev pravil pogosto znajdejo v disciplinskih konfliktih. Pri vrstnikih so manj priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Njihove miselne funkcije so okrnjene, specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju so pogostejši. Pojavita se lahko tudi disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.

Klasifikacija Ameriške psihiatrične zveze DSM-IV (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) za tovrstne težave uporablja izraz primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (ADHD - Attention Deficit Hyperactivity Disorder). Merila za postavitev diagnoze opredeljuje glede na naslednja področja težav:

Članek se nadaljuje »


Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vsi Viva strokovnjaki