Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Otroci z Downovim sindromom


(stran 3 od 4)


ZDRAVSTVENE TEŽAVE

Dojenčki in malčki z downovim sindromom večinoma prebolijo več otroških bolezni kot njihovi vrstniki. Skoraj 40 odstotkov dojenčkov s to motnjo se rodi s prirojeno srčno napako. Nekateri imajo zaporo dvanajstnika, težave z delovanjem ščitnice in so manj odporni na okužbe. Pojavijo se lahko tudi senzorične motnje, ki se odražajo kot naglušnost ali gluhota in težave z vidom (daljnovidnost, kratkovidnost, škiljenje, nistagmus, siva mrena).V dobi odraščanja so večinoma zdravi in imajo podobno zdravstveno stanje kot drugi ljudje. V starejšem obdobju imajo več možnosti, da se bo pri njih razvila alzheimerjeva bolezen.

IZOBRAŽEVANJE

V Sloveniji večino predšolskih otrok z downovim sindromom vključijo v razvojne oddelke vrtcev ali v redne oddelke vrtcev, kjer so deležni dodatne specialnopedagoške pomoči. Večina šoloobveznih otrok se šola v oddelkih vzgoje in izobraževanja ali v osnovnih šolah s prilagojenim programom, kjer so program in metode dela prilagojeni posebnim potrebam in razvojnim mejnikom teh otrok. Starši in strokovnjaki se čedalje bolj zavzemajo za inkluzivno izobraževanje otrok z downovim sindromom v rednih oblikah izobraževanja.Nekoč (še pred približno tridesetimi leti) otrok z downovim sindromom sploh niso vključevali v izobraževanje. Nato so se oblikovale segregirane šole za otroke z različnimi motnjami v razvoju, v katerih je bil poudarek predvsem na učenju praktičnih veščin, uporabnih v vsakodnevnem življenju.

Večina študij v ZDA je pokazala, da otroci z downovim sindromom v inkluzivnem izobraževanju na celotnem akademskem področju veliko pridobijo, zlasti na področju pismenosti in računanja. Opazne so tudi bolje razvite veščine ustnega izražanja in sporazumevanja ter višja socialna zrelost. Zavedati pa se moramo, da ni vsak otrok z downovim sindromom pripravljen na izobraževanje v rednih ustanovah ter da bi vsakodnevni spodrsljaji in neprimerno visoka pričakovanja slabo vplivala na njegovo počutje in samopodobo.

SOROJENCI IN OŽJI SORODNIKI

Ko pride v družino dojenček z downovim sindromom, so starši v veliki dilemi, kako naj to povedo svojim najbližjim. Ker otroci posnemajo večino mnenj svojih staršev, se bo tu zgodilo enako. Če starši lahko občutijo veselje ob novem dojenčku, ga bodo tudi sorojenci. Pomembno pa je, da jim čimprej razložimo dojenčkove težave - da se bo nekoliko počasneje učil in potreboval več nege kot drugi dojenčki. Večina sorojencev dobro sprejme dojenčka z downovim sindromom; zanj skrbijo, z njim delijo igrače in se ga ne sramujejo pred prijatelji. Večina staršev celo opaža, da sorojenci postanejo bolj čuteči in strpni, z več občutka za ljudi z drugimi motnjami in težavami.

Pomembno je, da dojenčka z downovim sindromom vključimo v družino enako kot druge otroke. Pravila naj bodo za vse otroke ista in ne delajmo razlik med njimi. Do otroka z motnjo ne smemo občutiti usmiljenja, ker bomo tako povzročili več škode - tako njemu kot sorojencem.Dedki in babice bodo sprva doživljali podobna čustva kot otrokovi starši, vendar jih je treba hitro vključiti v otrokovo življenje in jih naučiti sprejemati otroka takega, kot je. Včasih so stari starši lahko velika opora pri iskanju informacij o motnji, društvih, srečanjih in seveda pri varovanju otroka, zato nikar ne pozabimo nanje.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd