Zamenjava sklepa

prim. as. mag. Ludvik Travnik, dr. med., spec. ortoped
ponedeljek, 09. november 2009

prim. mag. Artur Pahor, dr. med., spec. internist (Foto: Diana Anđelić)

Pri bolnikih z osteoartrozo so cilji zdravljenja predvsem nadziranje bolečine in vnetja, upočasnitev napredovanje bolezni in s tem izboljšanje kakovosti življenja. Pri tem je zelo pomembno, da se bolniki zavedajo svoje vloge v procesu zdravljenja. Zdravljenje poteka na različnih stopnjah in je odvisno od prizadetosti sklepa. Zdravljenje lahko poteka na primarni ravni pri izbranem oziroma družinskem zdravniku ali pa v specialistični ortopedski ambulanti. V skrajnem primeru, če je sklep popolnoma obrabljen, je potrebno kirurško zdravljenje.

Zelo pomembno je, da bolniki najprej poskrbijo za splošne ukrepe, ki zavrejo degenerativni proces v sklepu/sklepih. To najlaže dosežejo, če normalizirajo telesno težo. Enako pomembno je, da pravilno in v ustrezni meri obremenjujejo prizadeti sklep. Preobremenjenost vodi k obrabi, popolno mirovanje pa povzroči, da mišice ob sklepu oslabijo, zaradi česar sklep postane slabše gibljiv.

Zdravniki pri akutni bolečini, zlasti če so prisotni znaki vnetja, priporočajo počitek, ki naj traja največ en dan. Potem mora bolnik začeti z lažjim razgibavanjem, pri tem pa upoštevati ortopedove nasvete. Bolnikova pripravljenost za sodelovanje v tem delu je enako pomembna kot zdravljenje z zdravili.Če bolnik nima vnetja, stanje pa se po splošnih ukrepih ne izboljša, zdravnik predpiše sredstva proti bolečinam, denimo paracetamol. Če ta ne pomagajo ali če je prisotno tudi sklepno vnetje, bolnik začne jemati nesteroidne antirevmatike (NSAR).

Drugi ukrepi zdravljenja

Zdravljenje se lahko nadaljuje z dodatnimi ukrepi. Če bolečine kljub jemanju NSAR ne pojemajo, bolnik pa ima vse znake vnetja sklepne ovojnice in sklepni izliv, mu zdravnik specialist ali ustrezno usposobljen družinski zdravnik daje v sklep/sklepe injekcije kortikosteroidov. Ta postopek lahko opravi največ štirikrat na leto, med posameznimi injekcijami pa mora miniti šest tednov.

Kot pravi prim. mag. Artur Pahor, dr. med., specialist internist iz Splošne bolnišnice Maribor, so sintetični hormoni nadledvične žleze zelo močno protivnetno zdravilo, zato so še vedno v uporabi v revmatologiji. Žal imajo veliko stranskih pojavov, kot so razjeda na prebavilih, zadrževanje vode v telesu, sprememba bolnikovega videza in pridobivanje telesne teže, pojav sladkorne bolezni, dlakavosti ter tanjšanja in vnetja kože. Pri vnetnih sklepnih boleznih jih uporabljajo le v manjši meri. Prizadevajo si, da je uporaba časovno omejena, zlasti na obdobje, ko še ne delujejo že uvedena bazična imunomodulirajoča zdravila. Velja pravilo, da naj zdravljenje s temi zdravili v srednjih in velikih odmerkih indicira le specialist internist revmatolog., zdravljenje pa mora biti vedno časovno omejeno.

Zdravnik se lahko odloči tudi za injekcije hialuronske kisline, ki je že sicer prisotna v hrustancu in sklepni tekočini. Bolnik dobi injekcijo enkrat na teden v obdobju treh do petih tednov. Bolnik opazi boljšo gibljivost in manjšo bolečino šele po drugi ali tretji injekciji.Če so našteti ukrepi neučinkoviti, specialist ortoped izpere sklep; pri tem odstrani tako imenovani drobir, ki draži sklepno ovojnico.

Kirurško zdravljenje

Kadar takšno zdravljenje ne obrodi sadov, sklep pa je povsem obrabljen in bolnika resno ovira v vsakdanjem življenju (ne more več normalno hoditi, bolečine so prisotne ves čas, tudi če miruje), pride v poštev najradikalnejše zdravljenje - kirurška zamenjava sklepa oziroma vstavitev endoproteze.Odločitev za vstavitev endoproteze je seveda bolnikova. Kot pravi mag. Ludvik Travnik, dr. med., specialist ortoped z Ortopedske klinike v Ljubljani, najpogosteje vstavljajo endoproteze kolčnega sklepa, temu pa sledi zamenjava kolena. Poleg tega ortopedi vstavljajo proteze rame, komolca in gležnja. Obstajajo tudi proteze malih sklepov na rokah in proteze osnovnega palčevega sklepa na stopalih.

Ortopedi najpogosteje vstavijo endoprotezo bolnikom, starim od 60 do 80 let, vendar to ni pravilo, saj ortoped o nujnosti operacije presoja individualno. Res pa je, da proteze v povprečju zdržijo približno petnajst let, nato pa se razmajejo. Ker je prva endoproteza najboljša, rezultati operacije pa za bolnika najbolj ugodni in očitni, vsekakor veliko bolj kot pri menjavi proteze, je potreben nadvse temeljit razmislek o najprimernejšem času za njeno vstavitev.Kot pravi dr. Travnik, na Ortopedski kliniki v Ljubljani vsak dan vstavijo približno tri endoproteze kolena ali kolka, zato je čakalna doba na tovrstni operativni postopek zelo dolga. V sedanjih razmerah traja od dve do tri leta, da bolnik dočaka operacijo. To je seveda zelo dolga doba, zlasti če vemo, da gre za bolnike, ki imajo zelo hudo obliko osteoartroze, v nekaterih primerih celo povsem obrabljen sklep. Vmesno zdravljenje temelji samo na lajšanju bolečin.

Operacija - dve do tri ure

Operacija, med katero ortopedi vstavijo endoprotezo, traja od ene do treh ur, odvisno od tega, za kateri sklep gre. Dan po operaciji mora bolnik popolnoma počivati, nogo pa ima v opornici. Toda ves čas mora delati posebne terapevtske vaje za dihanje in spodbujanje krvnega obtoka. Bolnik dobiva tudi sredstva proti bolečinam, ki so spremljevalec vseh operativnih posegov. Za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov bolnik prejema sredstvo proti strjevanju krvi v obliki podkožnih injekcij. Tromboze in pljučna embolija so namreč zelo resni zapleti pri zdravljenju. Injekcije si bolnik injicira sam, in sicer vse do 35. pooperativnega dneva.

Bolnik že drugi ali tretji dan po operaciji ob pomoči fizioterapevta vstane, pri hoji pa si mora pomagati z berglami in opornicami. Ves čas bivanja v bolnišnici bolnik izvaja vaje pod nadzorom fizioterapevta, ki ga že pred odhodom domov nauči celoten program vaj, ki jih bo v pooperativnem rehabilitacijskem poteku moral izvajati tudi doma. Po odpustu iz bolnišnice (osmi do dvanajsti dan po operaciji) lahko bolnik nadaljuje z rehabilitacijo v zdravilišču; to ne velja le za bolnike, ki se jim operativna rana ne celi dobro.

Celotna rehabilitacija praviloma traja več mesecev; to je odvisno od številnih dejavnikov: starosti, splošnega zdravstvenega stanja in bolnikove zavzetosti za zdravljenje. Pomembno je, da bolnik nima prevelike telesne teže in da je že pred operacijo seznanjen s postopki rehabilitacije.

Možni zapleti

Pri vstavitvi endoprotez so zapleti sicer zelo redki, a so vseeno možni; omenimo okužbe, omajanje proteze, srčno-žilne zaplete, trombozo in pljučno embolijo. Zapleti so pogostejši pri bolnikih, ki imajo več spremljajočih kroničnih bolezni.

Bolniki morajo tudi po odpustu iz bolnišnice zelo pozorni na naslednje: če čutijo bolečine v mečih, če je predel pod kolenom ali nad njim občutljiv in rdeč, meča, gleženj in stopalo pa so otekli, imajo morda globoko vensko trombozo, ki zahteva takojšnjo zdravniško asistenco. Enako velja, če težko dihajo, v prsnem košu pa čutijo bolečine, ki jih spremlja kašelj, saj so to opozorilni znaki pljučne embolije oziroma krvnega strdka v pljučih.

Pred operacijo
Pred operacijo bolnika pregleda ortoped, ki najprej oceni bolnikovo splošno zdravstveno stanje, nato pa pregleda prizadeti sklep. Oceni videz, gibljivost, stabilnost in moč sklepa ter naredi rentgenski posnetek sklepa. Osnovne preiskave včasih dopolni z laboratorijskimi testi krvi ter magnetno resonanco (MRI) ali scintigrafijo skeleta, da oceni stanje kosti in mehkih tkiv v predelu prizadetega sklepa. Pomembno je, da bolniku pred operacijo pozdravijo morebitna vnetna ali celo gnojna žarišča v telesu (zobni granulomi, vnetne kožne spremembe, vnetja sečnega mehurja ...).

Če bolnik pred operacijo jemlje katero od klasičnih sredstev proti bolečinam, mora približno mesec dni pred posegom jemanje le-te opustiti, saj bi v nasprotnem primeru med operacijo utegnile nastopiti podaljšane krvavitve. Namesto tega je bolj priporočljivo, če jemlje novejš zdravila, ki ne vplivajo na strjevanje krvi.