Rak prebavil: Kirurško zdravljenje

dr. Franc Jelenc, dr. med., spec. kirurg
dr. Franc Jelenc, dr. med., spec. kirurg (Foto: Diana Anđelić)

Zdravljenje

Kirurško zdravljenje raka prebavil je uspešno, kadar se bolezen še ni razširila preko stene organa in še ni zasevkov v bezgavkah in oddaljenih organih. Pri napredovalih oblikah raka pa je včasih potrebno najprej onkološko zdravljenje, ki mu sledi operacija.

Rak želodca

Kirurgi stremijo za tem, da že pred operacijo določijo klinični stadij bolezni, kar pomeni, da ugotovijo, kako globoko rak vrašča v steno želodca, ali so v bezgavkah prisotni zasevki in ali so morebiti prisotni tudi oddaljeni zasevki. V primerih, ko so prisotni oddaljeni zasevki ali rak prerašča na sosednje organe, bolnikov ne operirajo takoj, temveč se odločijo za predoperativno (neoadjuvantno) zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem, razlaga dr. Franc Jelenc, dr. med., specialist kirurg s Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Kliničnega centra v Ljubljani in pojasnjuje, da po tem zdravljenju ponovno določijo stadij in pri določenem odstotku bolnikov je možna tudi operacija, pri kateri tumor v celoti odstranijo. Pri nas se za neoadjuvantno zdravljenje odločamo predvsem pri mlajših bolnikih.
Pri zelo zgodnjih oblikah raka želodca, ko je tumor omejen še na vrhnje plasti sluznice in ne sega v globino, v bezgavkah pa ni zasevkov, pride v poštev tudi endoskopska odstranitev tumorja, kar pomeni, da z gastroskopom odstranijo tumor. Ko tumor prerašča globlje, je možno samo še klasično kirurško zdravljenje, pri kateri odstranijo del želodca, kjer je tumor, v nekaterih primerih pa je potrebna popolna odstranitev želodca. Pri kirurškem posegu mora kirurg izrezati še varnostni rob v zdravo tkivo, kar preprečuje lokalno širjenje tumorja. Pri operaciji odstranijo tudi vse bezgavke ob želodcu  Odstranjeno del želodca  in bezgavke pregleda patolog in če so v njih zasevki, je bolnik zdravljen dodatno s kemoterapijo in radioterapijo.
Neoadjuvantno in adjuvantno zdravljenje poteka zaenkrat v okviru kliničnih študij.

Cilj operativnega zdravljenja

Cilj vsake operacije je odstranitev tumorja z zdravim robom, kar pomeni, da so vsi deli, kjer želodec prerežejo, brez tumorskih celic in da so odstranjene vse bezgavke, v katerih so zasevki. Žal pa tumorja ni vedno mogoče operirati. To se zgodi v primerih, ko tumor bodisi prerašča v sosednje organe (jetra, trebušno slinavko, debelo črevo) bodisi da so v jetrih številni zasevki. Operacije tudi pri sicer neoperabilnih tumorjih izvedejo edino v primerih, ko bolniki močno bruhajo ali krvavijo iz tumorja. Operacija je v tem primeru paliativna, z njo pa bolniku skušajo omogočiti, da se lahko normalno prehranjuje, neha krvaveti in ni več slabokrven. Tumorja vedno ne odstranijo, vendar skušajo bolniku izboljšati kakovost življenja.

Pri bolnikih, ki so bili operirani radikalno in so jim tumor v celoti odstranili, se lahko bolezen čez nekaj časa ponovi. Do tega običajno pride zaradi razraščanja tumorskih celic  na mestu odstranjenih bezgavk V tem primeru je možno sistemsko zdravljenje, če pa se tumor ponovi  lokalno, torej znova v preostalem delu želodca, če ta ni bil povsem odstranjen, je lahko bolnik znova operiran, a v praksi so ti primeri redki.
 
Opomba: za onkološko zdravljenje niso primerni vsi bolniki, ker gre za populacijo nad 65 let, ki ima številne spremljajoče bolezni, pri katerih onkološko zdravljenje ni indicirano.

Rak debelega črevesa in danke

Rak debelega črevesa in danke je v nenehnem vzponu in vse več je novih primerov tega raka. Največja težava je, da večino bolnikov še vedno odkrijejo v napredovalih fazah bolezni. Prognoza pa je boljša in zdravljenje uspešnejše, če je rak odkrit v zgodnjih fazah. Sogovornik opozarja na pomen samoopazovanja in poziva ljudi, naj se takoj oglasijo pri zdravniku, čim opazijo, da je njihovo blato postalo temno ali so na njem vidni sledovi krvi. Temnejše ko je blato, višje v prebavnem traktu je prisotna krvavitev. Poleg barve blata je pomemben tudi ritem odvajanja. Če se pri človeku menjajo obdobja zaprtosti in drisk, je potrebno narediti preiskave. To je zlasti sumljivo okoli 50. leta ali kasneje, kajti to je obdobje, ko najbolj začne naraščati incidenca raka debelega črevesa, a tudi želodca.
Rak se najpogosteje pojavi v danki in tako imenovanem esastem delu debelega črevesa (sigmoidni del).

Kirurška tehnika napreduje

Poleg klasičnih operacij se v zadnjih letih uveljavljajo (Bolnike danes večinoma operirajo) laparoskopski posegi, kar pomeni, da v trebušno votlino naredijo nekaj zarezic, skozi katere uvedejo inštrumente. Tak način je za bolnika precej prijaznejši in po njem veliko lažje in hitreje okreva. Pred 15 leti je bila standardna operacija laparotomija, kar pomeni podolgem prerezana trebušna stena, kjer so med operacijo odstranili del črevesa, podvezali žile in odstranili bezgavke. Pri tumorjih, ki nastanejo na debelem črevesu, ima kirurg veliko »delovnega« prostora, zaradi dolžine črevesa lahko odreže širok varnostni rob in dostop do kirurškega polja je lažji in preglednejši.
Drugače pa je pri tumorjih danke (rektuma), ki ima svoje anatomske posebnosti. Pred naredijo pregled z magnetno resonanco ali  ultrazvokom operacijo vedno, Pred operacijo naredijo endoskopski pregled, rektoskopijo ali kolonoskopijo, in odvzamejo koščke tkiva za histološko preiskavo.  Če je diagnoza rak potrjena, naredijo še endoskopski ultrazvok ali magnetno resonanco, s pomočjo katerega ugotovijo, kako globoko rak vrašča v steno danke, in   pregledajo bezgavke ob danki. Z ultrazvočno preiskavo trebuha ugotavljajo tudi morebitne zasevke v drugih organih v trebuhu, predvsem v jetrih. Če  so bezgavke ob danki sumljive, da so v njih prisotni rakavi zasevki, se pred operacijo odločijo za obsevanje in kemoterapijo, s čimer skušajo zmanjšati tumor in uničiti zasevke v bezgavkah. Po sistemski terapiji in obsevanju sledi operacija ter po njej ponovno kemoterapija. 

Strah pred vrečko

Bolniki, ki jim ugotovijo rak debelega črevesa in danke se še vedno zelo pogosto bojijo operacije, predvsem zato, ker mislijo, da bodo potem dobili »vrečko« oziroma stomo, ker normalen prehod črevesa več ne bo mogoč. Dejstvo je, da je z napredovanjem operativnih tehnik danes le še malo bolnikov, ki dejansko potrebujejo stomo. To je odvisno predvsem od lokacije tumorja in kako globoko vrašča, razlaga dr. Jelenc. Pri zelo nizko ležečih tumorjih, kar pomeni, da so le centimeter do dva nad zadnjikom, bolnik praviloma dobi stomo. Če pa je tumor majhen in ne prerašča stene, ga lahko skozi danko izrežejo, pošljejo k patologu na preiskavo in če je izvid govori, da je tumor izrezan v zdravo in ne vrašča globje v steno danke, stoma ni potrebna. Če se le da, poskušajo ohraniti normalne funkcije tudi pri nizko ležečih tumorjih. V nekaterih primerih lahko naredijo rezervoar, v katerem se ustavi blato, a najbolj bistvena je mišica zapiralka (sfinkter), ki zapira črevo. Če tumor zajema to mišico, ni nobene možnosti za ohranitev običajne poti iztrebljanja in stoma je neobhodna.

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vesna Plevnik Vodušek

Vesna Plevnik Vodušek dr. med. spec. pediatrije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki