Silikonski vsadki

Barbara Čokl, dr. med., spec. plasitične kirurgije
Barbara Čokl, dr. med., spec. plasitične kirurgije (Foto: Diana Anđelić)

Lepotni poseg naj bo le pika na i

Plastična kirurginja Barbara Čokl o vrnitvi silikonskih vsadkov za povečanje prsi in trendih v lepotni kirurgiji.

FDA je nedavno sprostila trinajstletno prepoved prodaje prsnih vsadkov s silikonskim gelom. Kako, da je ameriška agencija za hrano in zdravila spremenila svoje mnenje? Nam lahko naštejete argumente za to odločitev?
Prsne vsadke so skoraj trideset let uporabljali brez večjih dvomov glede njihove varnosti. Na začetku devetdesetih let pa so se v medijih pojavili številni prispevki o povečanem tveganju za nastanek raka na dojkah in avtoimunskih bolezni ter o možnosti razpoka vsadkov. Aprila 1992 je FDA na temelju številnih neodgovorjenih vprašanj glede varnosti silikonskih prsnih vsadkov izdala moratorij na njihovo uporabo, s pojasnilom, da ni dovolj dokazov o njihovi varnosti. Julija 1992 je FDA odobrila rabo silikonskih vsadkov pri pacientkah, pri katerih je bila rekonstrukcija dojk potrebna po odstranitvi zaradi raka, drugih bolezni in poškodb. Leta 1998 so takšno rabo odobrili tudi Alerganu (nekdanjemu Inamedu). S številnimi epidemiološkimi raziskavami so dokazali, da pri pacientkah z vsadki odkritje raka na dojkah ni poznejše kot pri tistih brez vsadkov; da v času postavitve diagnoze pacientke z vsadki nimajo bolj napredovalne stopnje raka kot tiste brez njih; in da ko gre za smrtnost pri raku na dojkah, pri ženskah z vsadki ni prav nič večja kot pri tistih brez njih. Študije so tudi pokazale, da ženske s prsnimi vsadki nimajo večje možnosti, da obolijo za avtoimunskimi boleznimi, kot tiste brez vsadkov. Poleg tega nobena preiskava ni mogla dokazati, da bi bili prsni vsadki razlog ali v kakršnikoli povezavi z nastankom kateregakoli obolenja. Zato je FDA novembra 2006 Mentor in Allergan izdala dovoljenje za proizvodnjo oziroma ustavila moratorij.

Kakšni vsadki za povečanje prsi so bili v uporabi doslej?
Doslej so bile v uporabi štiri generacije vsadkov. Med letoma 1963 in 1972 so uporabljali vsadke z debelo ovojnico, ki so bili napolnjeni z gostim gelom. Drugo generacijo so uporabljali med letoma 1972 in 1980; ta je imela znatno tanjšo ovojnico in je vsebovala redkejši gel. Pri tretji generaciji implantatov, ki je bila v rabi po letu 1981, je šlo za izboljšano različico vsadkov druge generacije: ovojnice so bile nekoliko debelejše, gel je bil viskoznejši, imeli pa so tudi ločitveno plast, ki zmanjša možnost morebitnega prehajanja gela skozi ovojnico. Pri četrti generaciji vsadkov, ki jih uporabljamo po letu 1993, je gel še viskoznejši in naj bi tudi v primeru razpoka oziroma poškodbe ovojnice ostal znotraj vezivne ovojnice, ki se vedno naredi okrog vsadka. Poleg vsadkov, napolnjenih s silikonskim gelom, so bili vedno na voljo vsadki, ki jih napolnimo s fiziološko raztopino, torej z »vodo«. Pred več kot tridesetimi leti so uporabljali tudi vsadke, napolnjene z zrakom.

Lahko kot zdravnica, ki vstavlja vsadke, opravite primerjavo med različnimi vrstami vsadkov? Kakšne so izkušnje pacientov z različnimi prsnimi vsadki?
Kar zadeva videz, je pri ženskah z dovolj podkožnega maščevja oziroma vsaj nekaj žleznega tkiva povsem vseeno, kakšne vsadke uporabimo. Kar zadeva varnost, pa pacientke z izjemo manjšine, pri katerih nastopi krčenje vezivne ovojnice okrog vsadka (to povzroči težave, kot sta občutek stiskanja in neprijeten občutek, zlasti pri ležanju na trebuhu), ne navajajo težav. Razlik pri uporabi različnih vrst silikonskih vsadkov ne opažam in to velja tudi za pacientke. Zaradi razvoja tehnologije izdelave silikonskih vsadkov pa verjamem v večjo varnost novejših vsadkov. Toda nove generacije prsnih vsadkov še ne uporabljamo deset let, zato ni mogoče trditi, da je možnost prehajanja silikona v primerjavi z vsadki prejšnje generacije kaj manjša.

FDA je prodajo vsadkov s silikonskim gelom prepovedala zaradi strahu pred morebitnim razlitjem. Drugi razlog je bil strah pred avtoimunskimi boleznimi. Prvi razlog se je izkazal kot neupravičen, kaj pa je z razlitjem, je zdaj drugače?
Razpok vsadka se navadno ne kaže z opaznimi znaki; pravimo, da gre za »tihi« razpok, ki ne povzroči nobenih težav oziroma sprememb. Lahko pride do nastanka občutljivosti, rdečine (granulom) ali nenavadne mehkosti dojke. Toda kot rečeno, to so izjeme, do katerih pride izredno redko. Obstajajo tri metode, s katerimi lahko dokažemo razpok oziroma puščanje silikona: UZ-preiskava, mamografija in magnetna resonanca, vendar nobena od teh ni povsem zanesljiva. Še najzanesljivejša je magnetna resonanca, ki pa je pri nas, žal, zelo težko dostopna, predvsem v primerjavi z UZ-preiskavo; to priporočim vsem pacientkam, ki jim vstavim prsne vsadke. Pri najnovejši generaciji prsnih vsadkov, pri katerih je gel zelo viskozen, pa tudi magnetna resonanca ne more odkriti vseh razpokov, ker se lahko zaradi čvrstosti gela zgodi, da do puščanja sploh ne pride.

Ali in v kolikšni meri se zdajšnji vsadki razlikujejo od tistih izpred trinajstih leti?
Kot sem omenila, so četrti generaciji silikonskih vsadkov dodali ločitveno plast ali bariero in tudi silikonski gel ima večjo viskoznost.

FDA opozarja ženske z vsadki iz silikonskega gela, naj redno opravljajo MRI-preiskavo. Ali je to priporočljivo tudi za slovenske pacientke? Ali to nadzirate vi, jih nemara h komu napotite in koliko to stane?
Seveda je to priporočljivo, toda kot sem omenila, je MRI-preiskava pri nas težko dostopna. Sama se ukvarjam s kirurgijo in pri pacientkah opravljam samo klinične preglede, ti preiskavi pa opravljajo v drugih ustanovah.

Ali opažate naraščanje povpraševanja po povečanju prsi? Ali pri tem prednjači kakšna starostna skupina?
Tako kot se povečuje povpraševanje po vseh estetskih posegih, se povečuje tudi povpraševanje po povečanju prsi. Najštevilčnejše so pacientke iz starostne skupine med 20 in 40 let.

Ali se pred operacijo seznanite z vzroki, ki so osebo pripeljali do odločitve za poseg? Kateri so najpogostejši?
Vedno gre za to, da se ženska ne more sprijazniti z velikostjo oziroma videzom svojih prsi.

Ali so ti vzroki pri 22-letnici drugačni kot pri 35-letnici?
Seveda so vzroki pri 22-letnici drugačni kot pri 35-letnici. Mlajša ženska ugotovi, da se tolažbe mame in prijateljic, naj še malo počaka in da bodo prsi že še zrasle, niso uresničile; navadno oceni, da je velikost prsi glede na njeno postavo premajhna. Pri 35-letni mamici pa gre lahko za upadlost prsi oziroma za njihovo zmanjšanje po dojenju, čeprav je bila pri 22 letih s svojimi prsi povsem zadovoljna. Včasih gre tudi za razliko v velikosti med dojkama: ena je razvita povsem normalno, druge pa morda skorajda ni.

Po katerih lepotnih posegih v Sloveniji vlada največje zanimanje?
Natančnih podatkov nimam, domnevam pa, da je povsod podobno kot v naši ustanovi, kjer prednjači korekcija nosa, čemur sledijo posegi na prsih in liposukcija.

Veliko žensk hujša in tudi shujša pod zdravniškim nadzorom, pozneje pa jim ostane veliko odvečne kože. Je takšnih pacientov veliko? Koliko so stari?
K sreči tega pri nas ni veliko, sploh v primerjavi z ZDA. Življenjske navade lažje spremenijo mlajši ljudje, pri katerih vzorci prehranjevanja še niso tako močno zasidrani, zato so takšni pacienti navadno mlajši.

V kolikšni meri smo Slovenci dovzetni za estetske posege, če se primerjamo z drugimi narodi, nemara s sosednjimi?
Glede na moje izkušnje pripadamo evropskemu karakterju, ki je, k sreči, znatno bolj zadržan do estetskih posegov kot ameriški. S tem nimam v mislih števila posegov, saj to še vedno narašča, marveč razmeroma normalna pričakovanja oziroma želje.

Koliko vaših pacientov je otrok? Kateri so najpogostejši posegi pri otrocih? Ali so pobudniki pretežno starši − ali morda otroci? Ali obstaja starostna meja, ko gre za posege pri mladoletnih osebah?
Ker oseba, ki dopolni petnajst let, lahko sama odloča o posegu, je pacientov, ki bi bili mlajši od petnajst let, razmeroma malo. Pri otrocih gre najpogosteje za štrleča ušesa; starši želijo, da opravimo korekcijo, še preden bi to začelo motiti otroka. Želijo se izogniti slabim izkušnjam, ki bi jih otrok utegnil doživeti v vrtcu ali šoli. Ker lahko rečemo, da so osebe med petnajstim in osemnajstim letom vendarle še otroci, želim, da so pri posvetu navzoči tudi starši. Če skupaj ugotovimo, da gre za trenuten navdih ali neutemeljen pritisk okolice in medijev, poseg odsvetujem. Kadar pa pride do znakov spreminjanja osebnosti, denimo zaradi velikega, kljukastega nosu, ko torej mladostnik ne hodi več v družbo, nerad navezuje stike ipd., menim, da je korekcija smiselna tudi pred osemnajstim letom.

Ali menite, da moški, ki prihajajo na estetske posege, pripadajo kakemu posebnemu tipu? Ali so bolj samovšečni ali nemara bolj polni kompleksov od povprečja?
Menim, da je bilo sprva tako tudi pri ženskah. Za posege so se odločale tiste, ki so zaradi svojega videza dejansko imele osebnostne težave, in tiste, ki so se s svojo lepoto ukvarjale nekoliko več kot večina žensk. Zanimanje za lepotne posege je pri moških na splošno manjše kot pri ženskah, vendar narašča tudi pri tistih, ki niso niti samovšečni niti ne trpijo za kompleksi, ampak jih preprosto moti, da se kljub primernemu prehranjevanju in zadostnemu gibanju ne morejo znebiti, denimo, maščevja na trebuhu.

Kakšni so trendi v estetski kirurgiji? Katerih posegov bo po vašem mnenju več −in zakaj?
Vse kaže, da smo tudi v naši stroki začeli na probleme z videzom gledati širše, kar pomeni, da se ne ukvarjamo več samo s konkretnim, torej z izvajanjem lepotnih posegov. V okviru posvetov poskušamo ljudem dopovedati, da je lepotni poseg zadnji v vrsti ukrepov, ki naj bi jih človek sprejel, ko gre za boljši videz in s tem za boljše počutje ter posledično boljše zdravje. Vedno poudarjamo pomembnost pravilne prehrane, primernega telesnega gibanja in notranje lepote; ko je vse to izpolnjeno, lahko lepotni poseg doda piko na i. Predvidevam, da se število kirurških posegov ne bo začelo zmanjševati, dokler bodo zahteve okolja, medijev ter družbe nasploh po lepoti in mladosti tako agresivni, kot so zdaj.

Za konec še psihološko vprašanje. Ali se vam zdi, da je, ko gre za povečanje prsi, navadno prisotna predvsem želja ženske? Ali opažate tudi to, da si dajo ženske povečati prsi na partnerjevo željo?
Nemalokrat na posvet pride par, vendar imam le izjemoma občutek, da se ženska odloči zaradi partnerjeve želje. Pogosteje je prav nasprotno: partner prepričuje žensko, da je z njenimi prsmi povsem zadovoljen in da jo ima rad takšno, kot je, vseeno pa razume njeno stisko in jo podpira, saj tudi sam čuti njeno nesproščenost v različnih situacijah, tudi pod rjuhami.

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki