Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kirurgija roke: Endoproteze tudi za zapestje

»Kirurgija roke in endoprotetika v Sloveniji sta plod večdesetletnega dela v UKC in Sloveniji,« poudarja travmatolog Tomo Havliček.
»Kirurgija roke in endoprotetika v Sloveniji sta plod večdesetletnega dela v UKC in Sloveniji,« poudarja travmatolog Tomo Havliček. (Foto: Shutterstock)

Pogosto slišimo, da so roke naše najpomembnejše orodje. Dejstvo je, da z njimi opravljamo najštevilčnejša opravila, in če so poškodovane, jih zelo težko nadomestimo, pojasnjuje Tomo Havliček, travmatolog iz UKC Ljubljana, ki se je dodatno specializiral za kirurgijo roke ter pred nekaj meseci začel pri nas povsem novo operativno metodo reševanja bolečega zapestja.
Najpogostejši razlogi za obisk pri travmatologu, specialistu za kirurgijo roke, so po besedah kirurga Toma Havlička poškodbe prstov, zlomi v predelu zapestja in globlje ureznine s poškodbo kit, ki so zelo plitvo pod kožo. Pri zlomih gre največkrat za zaprte poškodbe, pri čemer so zelo pogosto zlomljene dlančnice in kosti prstov, predvsem zato, ker so izpostavljene. Vsekakor pa zlom zapestja sodi med najpogostejše zlome pri aktivni populaciji, pri starejših pa sledi takoj za zlomi kolka. »Tovrstnih poškodb travmatologi vidimo res veliko in skozi desetletja smo se tudi zelo dobro naučili, kaj zapestje odpusti in česa ne, predvsem pa, katere oblike in vrste poškodb je primerno zdraviti kirurško in katere je bolje zdraviti konservativno,« razloži naš sogovornik.

Tako denimo zlome, ki segajo v sam sklep in ki posledično spremenijo anatomsko obliko tudi drugih struktur zraven njega, določena populacija, predvsem starejši, dobro tolerirajo, zato tu kirurški poseg ni nujen. Pri mladih pa je drugače. Če njim poškodovanih sklepov in kosti ne sestavimo anatomsko, lahko to pozneje privede do obrabe sklepa. Pri odločitvi za najustreznejše zdravljenje zato ni pomembna le oblika zloma, ampak so zelo pomembni tudi starost pacienta in njegov življenjski slog, potrebe, dnevne aktivnosti, ukvarjanje s športom in podobno. Pri odločitvi za obliko zdravljenja morata zato sodelovati oba, zdravnik in pacient.

»Z operacijo pacientom želimo zmanjšati možnost poznejših težav in predvsem kroničnih bolečin, zaradi česar se pacienti tudi najpogosteje vračajo k nam v ambulanto še leta po poškodbi,« pojasnjuje dr. Havliček in dodaja, da se že dobro desetletje in pol ukvarja z iskanjem rešitve za svoje paciente, ki zaradi zloma zapestnega dela roke trpijo bolečine.

Zdravljenje z endoprotezo

V sodobni poškodbeni kirurgiji roke in komolca se v zdravljenju že več desetletij uporabljajo tudi notranje proteze (endoproteze). Indikacija za vstavitev je predvsem obraba sklepa. Protetika v poškodbeni kirurgiji roke se je pred desetletji začela razvijati kot pomoč v zdravljenju degenerativnih sprememb zaradi revmatskih bolezni. Prav v rokah se te spremembe začnejo praviloma najprej. Pri pacientih z revmatskimi degenerativnimi spremembami proteze vstavljajo že zelo dolgo. Najprej so jih začeli vstavljati na palčevem sedlastem sklepu, kjer so bili pri ustrezno izbranih pacientih rezultati zelo dobri. Protetika se je nato razvijala tudi v predelu komolčnega sklepa, kjer pa so bili rezultati s popolno protezo komolca precej slabi, zato so jo skoraj v celoti opustili oziroma se še uporablja za zelo ozke indikacije.


Zapestje

»Opremljena z dokazi o tem, da lahko pomagamo, se je razvijala protetika zapestja. Kot rečeno, smo imeli kar nekaj izkušenj s tem pri pacientih z revmatskimi degenerativnimi spremembami sklepov, obenem pa smo se srečevali s pacienti, ki so imeli popoškodbeno obrabo sklepnega hrustanca in so trpeli hude bolečine ter imeli zato močno okrnjeno funkcijo zapestja. Pri njih nismo vedeli, kako bi jim lahko trajno pomagali.

Obstajajo klasične operacije, s katerimi delno ublažimo bolečino in tudi izboljšamo funkcionalnost, vendar ne povsem. Ko smo začeli razmišljati o protetiki, smo se zavedali, da je zapestje zelo kompleksen sklep, poleg tega smo bili zadržani zaradi ne najboljših rezultatov endoprotez pri sklepih, poškodovanih zaradi revmatskih degenerativnih sprememb. Zaradi osnovne prizadetosti sklepov so se proteze zelo pogosto izpahnile, saj niso bile dobro zasidrane v kost, zato so imeli pacienti veliko težav in tako smo se že nagibali k odločitvi, da jih ne bi več vstavljali.

A v resnici gre za dve povsem različni skupini pacientov. Revmatiki imajo zaradi bolezni prizadeta tudi mehka tkiva, medtem ko imajo poškodovanci, s katerimi se travmatologi tudi največkrat srečamo, samo obrabo hrustanca, mehka tkiva pa so nepoškodovana, zato zapletov, ki smo jih vajeni pri pacientih z revmatskimi boleznimi, tu ne bi smelo biti. Zato smo protetiko zapestja nadaljevali,« pojasnjuje sogovornik.

Izziv

Klasične operacije, s katerimi so reševali težave zaradi obrabe zapestja, ki so izvirale tako iz popoškodbene artroze kot revmatskih bolezni, so vse vključevale odstranitve posameznih kosti iz zapestja in zatrditev preostalih ali samo odstranitev več kosti. »S temi operacijami smo kar dobro odpravljali omenjene težave in so postale zlati standard. A težava, s katero sem se kot kirurg vse pogosteje srečeval, je bila v odzivu mojih pacientov, ko sem jih seznanil s potekom operacije.

Ko so zaslišali besedo zatrditev, so večinoma pomislili na to, da bo po operaciji njihov sklep negibljiv in bodo imeli še več težav z roko kot prej. Tako sem začel poglobljeno razmišljati o tem, kako to težavo rešiti drugače. Ves čas sem bil prepričan, da mora obstajati še nekaj, kar bo omogočalo gibljivost, a podatki iz literature o protetiki niso bili prav spodbudni. Po drugi strani se je v strokovni literaturi pojavljalo vse več dokazov, da tudi klasične operacije ne dajejo želenih rezultatov. A si tega nismo znali prav razlagati.

Ko smo vse večkrat zasledili, da imajo enake težave tudi v tujini, in so kolegi vse bolj začeli razpravljati o tem, da operacija, ki je bila sicer zlati standard, mogoče ni tako zelo dobra, sem se sam še bolj poglobljeno začel ukvarjati z iskanjem rešitve v smeri protetike. Tako sem na strokovnem forumu naletel na protezo, ki je do takrat nisem poznal. Bila je primerna prav za populacijo pacientov, za katero sem iskal rešitev. Indikacija za uporabo te proteze je namreč zelo jasna in primerna samo za selektivne paciente, zato so tudi rezultati zelo dobri,« pojasnjuje dr. Havliček. Pričakuje, da bo z novo protezo in kirurško metodo v prihodnjih letih lahko pomagal še marsikateremu pacientu, a hkrati poudarja, da to vsekakor ni rešitev za prav vsa boleča zapestja, zato bo tudi klasična operacija še vedno na seznamu možnih rešitev teh težav.

Možni neželeni učinki

Novo protezo je vstavil prvim pacientom in kot pravi sogovornik, so rezultati zelo spodbudni. »Neželenih učinkov ni bilo in jih je tudi sicer pričakovati razmeroma malo. Izpahi, ki se radi dogajajo pri nekaterih drugih tipih protez, so tu zelo redki, predvsem zaradi preprostega dizajna, predvsem pa je dobro gibljiva v vseh smereh, zato jo je ob morebitnem izpahu tudi preprosto naravnati.«

Življenjska doba proteze je okoli deset let in se lahko zamenja. In rezultati? Glavni cilj operacije z vstavljeno protezo je zmanjšanje bolečine ob najvišji možni stopnji funkcionalnosti zapestja. Kot pravi sogovornik, so prvi bolniki, ki jim jo je vsadil, poročali o skoraj popolni odsotnosti bolečine, sicer merjene na vizualni lestvici od nič do deset.

Rehabilitacija

Začetna rehabilitacija traja približno šest tednov, dokončna pa več mesecev. Po tem začetnem obdobju oziroma po nekaj tednih se odstrani mobilizacija zapestja. Kot pravi dr. Havliček, ponekod v tujini zapestja ne imobilizirajo, temveč pacientom takoj dovolijo uporabljati roko. Sam je po izkušnjah z drugimi vrstami protez presodil, da je varneje s krajšo, od dve- do tritedensko imobilizacijo, po odstranitvi pa pacient začne zmerne aktivnosti in obremenitve zapestja, ki jih postopoma stopnjuje.


Plod dela generacij kirurgov

Kot poudarja dr. Tomo Havliček, sta kirurgija roke in endoprotetika v Sloveniji plod večdesetletnega dela v UKC in Sloveniji. Sam se je učil od dr. Mateja Kastelca in dr. Darija Pogorelca iz UKC Ljubljana, Pšenice iz SB Jesenice in dr. Margiča iz SB Nova Gorica. »Veliko ljudi stoji za posegi, kot jih opravljam sam in so plod dela naših predhodnikov. Tukaj smo zato, ker stojimo na ramenih velikanov. Vesel sem, da je med mladimi vse več zanimanja za to vrsto kirurgije,« sklene sogovornik.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

endoproteza , kirurgija roke

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.