Glavkom

  • MJS
  • ponedeljek, 09. november 2009
doc. dr. Barbara Cvenkel, dr. med., oftalmologinja
doc. dr. Barbara Cvenkel, dr. med., oftalmologinja (Foto: Diana Anđelić)

V jeseni življenja

Oči so zagotovo eden najpomembnejših organov in vsi si želimo, da bi ohranili zdrave vse do pozne starosti. Žal to ni vedno možno in ena od bolezni, ki napade naše oči, je tudi glavkom oziroma zelena mrena. Gre za veliko skupino bolezni, ki jim je skupna okvara vidnega živca. Do te okvare pride, ker začnejo odmirati ali propadati živčna vlakna, razlaga doc. dr. Barbara Cvenkel, dr. med., specialistka oftalmologinja z Očesne klinike v Ljubljani.

Glavkom je takoj za starostno degeneracijo rumene pege eden izmed vodilnih vzrokov za trajno slepoto v razvitem svetu. Glavkom nastane, ko začnejo propadati živčna vlakna vidnega živca, ki prenašajo vidno informacijo v možgane s katerimi zaznamo sliko. Če določeno število živčnih vlaken propade, pride do izpada v vidu. Na žalost bolnik to opazi zelo pozno, saj takrat propade že veliko živčnih vlaken. In kako bolniki to sploh opazijo? Sogovornica pojasnjuje, da vidijo bolj megleno. Sprva ne opazijo ničesar, ker najprej propadejo vlakna v perifernem oziroma obrobnem delu vidnega polja. Ko bolezen napreduje in so prizadeta tudi živčna vlakna, ki potekajo iz osrednjega dela vidnega polja, pa je poslabšanje vidne ostrine očitno, slika, ki jo vidijo, postane temnejša in meglena.

Kdaj k zdravniku?

Ker je bolezen tako potuhnjena, se pogosto dogaja, da bolniki pridejo k zdravniku (pre)pozno.  Zato je pomembno, da vsi poznamo dejavnike tveganja in če smo v skupini z višjim tveganjem, moramo redno, priporočljivo je na dve leti, hoditi na temeljit pregled očesnega ozadja in vidnega živca. In kateri so glavni dejavniki ogroženosti? Najpomembnejša sta  zagotovo visok očesni tlak, sledijo starost , družinska obremenjenost ter kratkovidnost z več kot štiri dioptrije. Vsi, ki imajo v ožjem družinskem krogu nekoga, ki ima glavkom, bi morali okoli 35. leta priti na temeljit pregled, sicer pa po 40. letu ob predpisu očal za bližino. Na tem pregledu zdravnik pregleda  očesno ozadje in vidi, če ima človek že morebitno okvaro vidnega živca. Pomislili boste, da bi bilo najenostavneje vsem ljudem v populaciji izmeriti očesni tlak, a ni tako. Glavkom imajo namreč tudi nekateri ljudje, ki imajo normalne vrednosti očesnega tlaka. Natančna diagnoza je možna šele po podrobnem pregledu. Zdravnik potrebuje natančno anamnezo, pri čemer ga zanimajo vse prebolene bolezni, morebitne poškodbe in vnetja očesa, kratkovidnost, očesni tlak. Nagnjenost h glavkomu se lahko vidi že pri 40. letu, če se naredi temeljit pregled očesnega ozadja.

Po diagnozi zdravljenje

Ko je diagnoza postavljena, sledi zdravljenje. Sodobna medicina lahko marsikaj naredi tudi na področju glavkoma, pomembno je le, da ga čim prej odkrijejo. Okvare očesa ne morejo več popraviti, lahko pa ustavijo napredovanje in ohranijo tolikšno vidno funkcijo, kot jo je imel bolnik ob prihodu. Cilj je znižati očesni tlak, saj s tem lahko upočasnijo ali celo ustavijo napredovanje glavkoma. Na voljo so tri oblike zdravljenja: z zdravili - očesnimi kapljicami, lasersko in kirurško.
Najpogosteje glavkom zdravijo s kapljicami za znižanje očesnega tlaka. V očesu namreč nastaja tekočina, ki mora iz očesa tudi odteči, odteka pa iz zakotja. Če ne more odtekati, se očesni tlak zviša. Ponavadi  pri primarnem glavkomu odprtega zakotja , tekočina lahko pride do kanalčkov, ki so v zakotju, ven pa odteka težje. S kapljicami zdravijo na dva načina: bodisi skušajo zmanjšati nastajanje tekočine v očesu bodisi povečajo odtekanje tekočine iz očesa. Očesne kapljice, ki jih predpišejo so iz različnih skupin zdravil in sicer: analogi prostaglandina in prostamidi, beta blokatorji, zaviralci encima karaboanhidraza, adrenergični agonisti. Pogostokrat morajo bolniki jemati več vrst očesnih kapljic za zadovoljivo znižanje očesnega tlaka. Eno zdravilo lje priporočljivo v oko kapati zvečer pred počitkom. Če ne pomaga, bolnik jemlje druge kapljice. Te kapljice je prav tako potrebno jemati enkrat dnevno, po eno kapljico v obolelo oko. Eno zdravilo zavira receptorje, ki zmanjšujejo nastajanje prekatne vodke v očesu, drugo pa tlak zniža tako, da poveča odtekanje prekatne vodke iz notranjosti očesa. 

Za koliko morajo znižati očesni tlak, da se okvara vidnega živca ne bo povečala, je odvisno predvsem od resnosti glavkoma, vrednosti očesnega tlaka in pričakovane življenske dobe bolnika. Čim hujša je poškodba vidnega živca zaradi glavkoma in čim obsežnejši so izpadi v vidnem polju, tem bolj moramo znižati očesni tlak. Zdravljenje s kapljicami praviloma traja vse življenje.

V Ameriki zdravljenje velikokrat začnejo z laserjem (t.i. lasersko trabekuloplastika), pri nas pa s to obliko zdravijo starejše ljudi, pri katerih kapljice niso dovolj znižale očesnega tlaka Pri njih z laserjem dodatno znižajo tlak pri odprtem zakotju in s tem odložijo ali se celo izognejo operaciji.. Pri kirurškem zdravljenju naredijo fistulo oziroma majhen prehod, preko katerega tekočina lažje odteče iz očesnega zakotja. Problem pri tem posegu je, da morajo bolnike zelo pozorno spremljati, saj se fistula lahko zapre, očesni tlak naraste in glavkom se ponovno slabša.

Ločimo dve skupini glavkomov. Ena se imenuje primarni glavkomi odprtega zakotja, katere vzrok je neznan. Je pogostejši in v starosti okoli 40 let prizadene približno dva človeka na tisoč ljudi, v starosti nad 80 let pa od štiri do pet na sto ljudi.

Redkejši je glavkom zaprtega zakotja. Ta poteka akutno, z bolečinami, rdečino očesa, meglenim vidom, bruhanjem in celo motnjami srčnega ritma. Njegov nastanek je povezan z anatomskimi razmerami v očesu in daljnovidnostjo. Tak bolnik mora čim prej v bolnišnico, kjer mu znižajo očesni tlak in preprečijo nadaljnje hude okvare očesa.

Je vaš vid oster?

Diagnozo glavkom lahko postavi samo zdravnik z zelo natančnim pregledom. Ker je glavkomska okvara vidnega živca nepovratna, je pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje glavkoma. Pomembno je samotestiranje vidnega polja, saj glavkom poteka velikokrat asimetrično (eno oko ima večjo okvaro kot drugo). To naredimo tako, da si pokrijemo eno oko in se zagledamo v neko točko. Ta točka je najbolj ostra, vidimo pa tudi njeno okolje. To je vidno polje. Nato si pokrijemo drugo oko in kar smo videli s prvim, bi morali približno enako tudi z drugim. Če imamo glavkom, temu ni tako, saj so nekateri deli vidnega polja malo zamegljeni.

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki