Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zgodba o bolezni: Marcel Rodman spet vidi!

Marcel Rodman
Marcel Rodman

Kako lahko na olimpijskih igrah odigraš vidno vlogo pri zgodovinskem uspehu v najhitrejšem ekipnem športu na svetu in obenem okrevaš po desetletju posegov, ki so se začeli, ko ti je na enem očesu ostalo samo še štiri odstotke vida? Če si športni fenomen, kakršen je Marcel Rodman, in če presaditev roženice, operacijo sive mrene in tako imenovani cross-linking, vzameš kot »težave, ki jih ima lahko vsak od nas«, nisi le zmagovalec, temveč tudi navdih za vse druge, ki bijejo enak boj.
Toda vse našteto je le del težav in uspehov, ki jih je doživel Rodman (1981), eden od naših najuspešnejših hokejistov. Njegov boj za vid se je začel že v najstniških letih. Takrat se je njegov vid od »sokoljega« pogleda na uro med potjo v šolo v samo nekaj letih tako zelo poslabšal, da med sprehodom po gozdu ni bil več prepričan v svoj korak.

Diagnoza: izbočenje in stanjšanje roženice

Star je bil devetnajst let. V Kanadi poklicno igral hokej, zato je v skrbi za svoje zdravje odšel na prvega od številnih pregledov oči, ki ga bodo spremljali do konca življenja. Diagnoza? Keratonus oziroma izbočenje in stanjšanje roženice. Zdravniki so mu rekli, da ne bo hujšega – da bo pač dobil očala in da se bo moral nanje navaditi. Verjel jim je, še posebno zato, ker pri igranju hokeja ni imel težav. Kot se je izkazalo pozneje, je bil to varljiv kazalnik, saj sta pešajoči vid postopoma in neopazno nadomestila naravni dar za šport, ki ga igra že vse življenje, in izostritev drugih čutov. »Še zdaj ne vem, katerih, morda sluha. Vedno sem imel dober pregled nad igro, kar mi je zagotovo olajšalo stvari,« se Rodman spominja začetkov življenja z obolenji oči.

Neizbežno: presaditev roženice

Toda pomirjenost je bila kratkotrajna: vid na levem očesu je začel naglo pešati. Zdravniki niso bili prepričani, za kako hudo obliko keratonusa gre – in kje se skrivajo njegovi vzroki, Rodmanove soigralce pa, kako mu še vedno uspeva igrati hokej na tako visoki ravni? Toda že tri leta pozneje, leta 2003, je bilo jasno, da je edina in neizbežna rešitev presaditev roženice. Rodman je začel mrzlično iskati informacije o obolenju, posegu in o zdravnikih, ki bi ga bili sposobni opraviti.

»Sprva sem se o vsem tem pozanimal v Sloveniji, ker pa sem igral tudi v nemški ligi, sem rešitev za težave iskal tudi tam. Nemški strokovnjaki so mi predpisovali različne kontaktne leče, ki pa so vse po vrsti dražile oči in izpadale,« opisuje mukotrpne prve izkušnje. Vztrajno poizvedovanje ga je pripeljalo do docentke Pahorjeve, ki je tudi opravila operacijo. Šele takrat je bilo jasno, kakšen čudež je bila Rodmanova vrhunska igra ob tako slabem vidu: »Vsi okrog mene so debelo pogledali, ko sem jim povedal, da je zadnji pregled pred posegom pokazal, da sem imel na levem očesu le še štiri odstotke vida.«

Čeprav presaditev roženice spada med najbolj množične posege (vsako leto jih opravijo več kot sto tisoč), to nikakor ni rutinska operacija z vnaprej znanimi rezultati. Ti so poleg uspešnosti posega odvisni tudi od (ne)zavrnitve presajenega organa, poteka celjenja in morebitnega nadaljnjega napredovanja keratonusa. Žal so zapleti doleteli tudi Rodmana, ki je še kak mesec po operaciji nosil zaščitni pokrovček za oko ter uporabljal kortikosteroidne in antibiotične kapljice.

Prav spozaba pri sicer rednem odmerjanju kapljic je botrovala vnovični hospitalizaciji, saj bi utegnilo priti do zavrnitve organa. Kljub temu so zdravniki Rodmanu dovolili, da se je še pred predvidenimi šestimi meseci počitka postopoma vrnil k hokeju. »Leta 2004 sem zaradi čakanja na ustreznega darovalca izpustil svetovno prvenstvo, naslednje leto pa se nisem dal – zaradi hokejskih obveznosti so mi šive v očesu odstranili šele po dveh letih,« se z nasmehom spominja Rodman.

In še: siva mrena

Toda njegov vid še zdaleč ni bil popoln: 20- do največ 50-odstoten, odvisno od dneva in počutja. Toda stanje se je že kmalu začelo slabšati, tokrat zaradi sive mrene. Tako je moral čez štiri leta vnovič na poseg – na istem očesu. Takrat se mu je vid stabiliziral in se zadržal pri približno 68 odstotkih. »Kljub temu sem se moral vse od prve operacije do letos zanašati na druge čute in tudi ljudi, predvsem brata Davida.« Ta mu je moral občasno celo namigniti, da se na klop vrača igralec, ki ga mora Marcel zamenjati, saj sam ni prepoznal soigralčevega obraza.


Cross-linking

»Deset let sem lahko brez očal zgolj igral hokej in spal,« se nasmehne Rodman, saj so mu vse leče po vrsti izpadale. Vse do lani, ko mu je dr. Dean Šarić na zagrebški kliniki Optical express opravil cross-linking oziroma navzkrižno povezovanje kolagena v roženici pod vplivom UV-žarkov. S tem se je zaustavilo napredovanje keratokonusa, ki se je tokrat začel razvijati na desnem očesu. Po opravljenem posegu ga je zdravnik vprašal, zakaj ne nosi leč. »Povedal sem mu, da mi vse izpadajo ali pa preveč dražijo oči. Drugi strokovnjaki pa so mi rekli, da mehkih leč ne smem uporabljati. 'Seveda jih lahko,' mi je odvrnil.« Rodman meni, da je bil to najpomembnejši, prelomen trenutek. Zdravniku je presenečeno dejal: 'Ja, kje pa ste bili zadnjih deset let?!«


Z lečami sedaj vidi skoraj popolno!

Po desetih letih zdravljenja se je roženica na levem očesu dovolj stabilizirala, da s posebnimi, posebej zanj izdelanimi lečami zdaj vidi celo bolje kot na desno oko, še posebno na daleč. »Z desnim očesom pa bolje vidim na blizu,« se nasmehne Rodman, ki ocenjuje da z lečami vidi 80- do 100-odstotno. Vso kalvarijo opisuje takole: »To je bila majhna ovira, ki se mi nikoli ni zdela ključna za moj napredek. Jaz imam to težavo, drugi imajo druge.« Zato ga tudi nikoli ni prešinilo, da bi opustil športno kariero: »Prepričan sem, da me bodo veliko prej kot oči izdali drugi deli telesa.«


Veliki zmagovalec!

Zdaj vidi precej bolje kot pred desetimi leti, kljub temu pa opozarja, da se je tudi pri tem treba prilagajati in da počutje ni takoj boljše. Čuti, da se njegovo stanje še naprej izboljšuje, zato vsem, ki so se znašli v podobnem položaju, svetuje, naj se s težavo čim prej soočijo in jo odpravijo. Kaj pa on? Se ni bal operacij? »Niti najmanj. Če bi me 'zašuštral' en zdravnik, bi našel drugega, ki bi stvar popravil,« se nasmehne Rodman in poudari: »Sprašujte. Kogar koli in kadar koli, saj ljudje marsikaj vedo ali pa poznajo nekoga, ki ve.« K temu tudi na svoj poseben način prispeva tudi sam: »Včasih grem na naključen brezplačni pregled vida in … čakam, da me izza naprave v oči pogleda bled obraz, ki išče besede, da bi mi povedal, da sem tako rekoč slep,« komaj zadržuje smeh Rodman in dodaja: »Takrat se mu nasmehnem in mu povem za svojo bitko (smeh).« Še eno bitko več, iz katere je Marcel Rodman izšel kot veliki zmagovalec.

Keratokonus in presaditev roženice

Keratokonus je degenerativno obolenje, pri katerem se roženica sčasoma izboči in stanjša. Posledično pride do vse nepravilnejšega lomljenja svetlobe, naraščajočega astigmatizma in splošnega pešanja vida. To obolenje je poglavitni vzrok (29 %) za presaditev roženice, uspešnost operacije pa je več kot 90-odstotna. Po presaditvi roženice bolnik prejema protivnetne in antibiotične kapljic, pogosto tudi umetne solze, ki pa jih uporablja vse redkeje. Podobno je s pregledi pri oftalmologu, ki so v prvem letu, ko odstranijo šive, pogostejši, pozneje pa vse redkejši, vendar so potrebni vse do konca življenja. Vid se izboljšuje še več mesecev po operaciji, pogosto pa ga korigirajo s kontaktnimi lečami.

Kaj je Cross-linking

Tako s tujko pravijo navzkrižnemu povezovanju kolagenskih vlaken v roženici, ki ga opravijo pod vplivom UV-žarkov A in posebne raztopine vitamina B2 (riboflavin). Tako roženica postane bolj toga in biomehanično stabilna, kar ustavi napredovanje ali celo prepreči nastanek keratokonusa.

Glavni vzroki za presaditev roženice:

  • 29 % keratokonus
  • 26 % bulozna keratopija
  • 15 % brazgotine po okužbah
  • 15 % mehanične, termične in kemične poškodbe
  • 12 % dekompenzacija predhodnega presadka roženice
  • 3 % drugi vzroki

Soigralci in selektor so nam zaupali


David Rodman, brat

»Priznati moram, da takrat, ko je Marcelu pešal vid, nisem opazil pomembne razlike v njegovi igri. Navadno mi je sam povedal, da česa ni videl (recimo 'žabic'), čemur sva prilagodila tudi najino igro.«

Tomaž Razingar, kapetan ekipe
»Težko bi presodil, v kolikšni meri se je njegova igra poslabšala zaradi težav z vidom, saj je naveza z njegovim bratom delovala odlično. Res pa je, da je moral na ta račun prenesti kar nekaj zbadljivk soigralcev, še posebno ob letečih ploščkih, ko smo ga ob mrzličnem mahanju s palico spraševali, ali ga spet obletavajo muhe (smeh).«

Matjaž Kopitar, selektor
»Razlika v Marcelovi igri je velika. Ko je bil njegov vid slab, nekaj časa ni bila dobra – to je treba iskreno povedati, vendar je zdaj precej boljša. Da se je s tako slabim vidom obdržal med vrhunskimi športniki … tudi zato je Marcel športni fenomen.«




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

roženica

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.