(Foto: Jupiterimages)

Nasilje nad ženskami je pojav, s katerim se v Sloveniji bolj poglobljeno ukvarjamo zadnjega četrt stoletja. V tem času so bili narejeni veliki koraki na zakonodajnem področju in pri razvoju različnih oblik pomoči žrtvam. Prav tako smo naredili že veliko na področju ozaveščanja in opozarjanja na pojav, ki ni omejen s starostjo, versko pripadnostjo, ekonomskim in družbenim položajem žrtev nasilja – skratka, določata ga le pripadnost spolu in strukturna neenakost v porazdelitvi moči med spoloma v družbi.

Nasilje se lahko zgodi katerikoli ženski – ne glede na njeno starost, izobrazbo, družbeni položaj in ugled, premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, invalidnost ali posebne potrebe, delovno mesto, vrednostno in ideološko usmeritev, etnično ali versko poreklo … Nasilje nad ženskami ima le eno konstanto – zlorabo moči s strani osebno, položajno ali družbeno močnejše osebe.

Nasilje nad ženskami ostaja vsakodnevni pojav

Zakaj je to, kljub vsestranskemu napredku v pojmovanju človekovih pravic, še vedno mogoče? Ker je posledica razmišljanja, da lahko tisti, ki ima večjo moč, le-to zlorabi v varnem okolju, kjer bo nasilje ostalo prikrito in zato zanj ne bo odgovarjal. Čeprav je nasilje v družini opredeljeno kot kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku, čeprav imamo sistemski Zakon o preprečevanju nasilja v družini in čeprav je nasilje nad ženskami ena temeljnih kršitev človekovih pravic žensk in kot taka uvrščena v mednarodne dokumente, ostaja nasilje nad ženskami v partnerskih in družinskih odnosih vsakodnevni pojav.

Ključni razlog za to je v kulturnem in ideološkem kontekstu, v katerem živimo, saj ta še vedno opravičuje nasilje nad ženskami, ga minimalizira in zanika. To razmišljanje vedno znova  dopušča možnost, da sta za nasilje v partnerskem odnosu vedno vsaj malo kriva oba. Da se to zagotovo ne bi zgodilo, če bi žrtev v pravem trenutku utihnila, bila poslušna, se prilagodila ali končno pristala, da naredi to, kar nasilnež od nje zahteva.

Nasilje nad ženskami se v partnerskem odnosu še vedno običajno dogaja leta in leta, preden si ga žrtev upa prijaviti. Po praviloma sistematičnem in dolgoletnem doživljanju psihičnega, fizičnega, ekonomskega, spolnega nasilja se pogosto zgodi, da se žrtev zateče v razne odvisnosti, ki ji pomagajo omiliti stisko in trpljenje. Zelo pogosto utrpijo resne posledice na zdravju, predvsem duševnem. S tem pa za nasilneža in okolje, ki zlorabi ne nasprotuje ali jo celo opravičuje, nastane idealna priložnost, da žrtev nasilja označi kot problematično, labilno, nekredibilno, noro. Skratka, za osebo, ki je pravzaprav kriva za nastalo situacijo. Takrat s prstom pokažemo nanjo, češ, saj ni čudno, da je prišlo do nasilja, poglejte jo, kakšna je, kako se vede, kako izgleda ...

Če bi živeli v partnerskem odnosu, kjer bi vas partner doma nenehno podcenjeval in poniževal, zunaj doma in pred očmi javnosti pa bi bili zanj »najboljša žena, brez katere ne more živeti«; če bi bila vsaka stvar, ki jo smete narediti, kupiti ali reči, mogoča le z njegovim dovoljenjem; če bi vam nenehno vcepljal predstavo, da ste nesposobna mati, zanič kuharica, da se ne znate niti primerno obleči, kaj šele vesti v družbi in če bi to podkrepil še z občasnim pretepanjem ter posiljevanjem, prisiljevanjem v občevanje z njegovimi prijatelji, nenehnim ustrahovanjem, kaj vse se vam lahko pripeti in da vam bo, če odidete, vzel otroka in vas ekonomsko in družbeno uničil – bi ob vsem tem resnično uspeli ohraniti trdno duševno zdravje?

Žena zdravnika, žena direktorja, žena predstavnika vidne politične stranke, žena učitelja, direktorica, medicinska sestra, čistilka, doktorica znanosti, socialna delavka, študentka … – za vsako od naštetih je bil nasilje vsakodneven pojav, s katerim so se morale, pogosto nerazumljene in nemočne, soočiti – nekatere zadnjega soočenja niso preživele.

Nasilje je družbeni problem

Nasilje ni osebni problem – je družbeni problem epidemioloških razsežnosti. Nanj so prva opozorila feministična gibanja in so v veliki meri zaslužna za sistemsko opredelitev in obravnavo nasilja v družini. Postavljen je bil temelj njegovi opredelitvi in to je zloraba moči.  V primerih, ko je moč zlorabljena s strani osebe z veliko družbeno močjo, obstaja resna nevarnost, da se zloraba prenese tudi na tiste, ki dogajanje opazujemo, o njem poročamo, ga preiskujemo. Interpretacija povzročitelja nasilja postane interpretacija institucij, medijev, javnosti. Nasilje je s tem legitimirano ali zanikano in nasilna oseba si lahko najde drugo žrtev in krog nasilja se ponovno zavrti. Zgodbe o partnerskem nasilju zato običajno ostanejo brez epiloga, ki bi žrtvi dal zadoščenje in možnost življenja brez nasilja.

Še enkrat – nasilje ni osebni, temveč družbeni problem! In kot državljani in državljanke smo dolžni pomagati žrtvam, da prekinejo krog nasilja, ki se še tesneje sklene, če gre za javno osebnost.