Parkinsonova bolezen

  • UR
  • sreda, 08. februar 2006
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., nevrolog
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., nevrolog (Foto: Diana Anđelić)

V jeseni življenja

Parkinsonova bolezen je razmeroma redka, vendar težka kronična bolezen. Za zdaj je neozdravljiva, po ocenah strokovnjakov pa za njo v Sloveniji trpi približno štiri tisoč ljudi. Vzroki te bolezni niso povsem jasni, vsekakor pa imajo pri tem svojo vlogo vplivi okolja in genetski dejavniki. Bolezen se razvija počasi, praviloma pa nastopi po 50. letu, včasih tudi prej, razlaga prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., nevrolog z Nevrološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani in vodja Centra za ekstrapiramidne bolezni (med katere sodi parkinsonizem).

Bolezen se začne počasi, skoraj neopazno in napreduje počasi. Prvi znaki bolezni se največkrat pokažejo kot motnje gibanja. Večkrat svojci prvi opazijo, da je z bolnikom nekaj narobe in ga na to opozorijo. Pogosto se pojavi značilno tresenje okončin, predvsem rok v mirovanju. Tresenje običajno poneha, ko je bolnik dejaven z rokami, zato bolezen pri dnevnih opravilih večinoma ni zelo moteča, vendar se je bolniki praviloma sramujejo.

Tresenje ali tremor se okrepi ob vznemirjenju in razburjenju. Še bolj moteča pri dnevnih dejavnostih sta počasnost gibov in okorelost udov. Bolniki ugotovijo, da so počasni in nespretni pri finih opravilih, na primer pri zapenjanju gumbov in rabi jedilnega pribora. Tudi pisava postane bolj drobna. Težave z gibanjem se sprva pojavijo samo na enem udu in se pozneje razširijo na druge okončine.

Umske sposobnosti še ne pešajo
Pešanje umskih sposobnosti ni zgodnja značilnost parkinsonove bolezni. Bolniki so resda lahko videti otopeli, delno zaradi borne obrazne mimike, vendar so v resnici mentalno bistri. Ko bolezen napreduje, se spremeni telesna drža bolnikov. Pri hoji in med stanjem so v pasu sklonjeni naprej. Koraki postanejo kratki in podrsavajoči, ne morejo se obrniti na mestu in ko se pri hoji enkrat ustavijo, ne morejo znova začeti koraka.

Težave imajo pri premagovanju enostavnih ovir, zato se lahko zgodi, da se ustavijo pred odprtimi vrati in ne morejo več naprej. Na mestu stojijo kot vkopani, dokler jih kak zunanji dražljaj, denimo rahel potisk spremljevalca, znova ne spravi v tek. Pojavijo se lahko tudi omedlevice, pri moških impotenca, motnje mokrenja in nestabilnost s padci. Znaki bolj napredovale bolezni se pojavijo šele nekaj let po začetku zrdavljenja, pri različnih bolnikih različno pozno, po zelo grobi oceni pa je mogoče reči, da pri polovici bolnikov približno čez pet let. V napredovalem obdobju so bolniki zelo odvisni od pomoči svojcev, saj tako rekoč niso več zmožni skrbeti zase.

Temelj diagnoze: klinični pregled
Na videz se zdi, da je preprosto postaviti diagnozo, toda v resnici ni tako. Pogosto zdravnik parkinsonovo bolezen zamenja za kak drug, zelo podoben parkinsonski sindrom in nasprotno. Zdravljenje je resda podobno v obeh primerih, vendar je pravilna diagnoza za zdaj pomembna predvsem zaradi napovedi poteka bolezni, ki je pri pravi parkinsonovi bolezni ugodnejši. Prava parkinsonova bolezen je namreč bolj odzivna na zdravila, preživetje bolnikov pa daljše kot pri drugih parkinsonskih sindromih. Pri postavljanju diagnoze se zdravnik ne more opreti na laboratorijske preiskave, preiskave z magnetno resonanco, UZ in računalniško tomografijo, lahko pa z naštetimi preiskavami izloči možnost bolezni možganskega ožilja ali hidrocefalus. Edina preiskava, ki pokaže na parkinsonovo bolezen že kar nekaj let, preden ta izbruhne, je funkcijsko slikanje DAT scan, ki je, po zaslugi nevrologinje asist. dr. Maje Trošt in ekipa Klinike za nuklearno medicino na voljo tudi bolnikom v Kliničnem centru. Toda temelj diagnoze je še vedno klinični pregled.

Članek se nadaljuje »


Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki