Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Zdravljenje kapi je zgodba brez konca


(stran 2 od 2)

Ali je pri nas dovolj poskrbljeno za preventivo pred možgansko kapjo?

Mislim, da bi za preventivo morali narediti še zelo veliko, predvsem na področju osveščanja populacije. Imamo sicer nekaj napol laičnih in tudi strokovnih organizacij, ki se ukvarjajo prav z osveščanjem prebivalstva. Za preventivo veliko naredita Društvo za srce in Društvo za cerebrovaskularne bolezni. To sta društvi, ki ne delujeta le na strokovnem, temveč tudi na laičnem področju.

Ker so dejavniki za srčno-žilne bolezni tako rekoč enaki kot za možgansko kap, Društvo za srce popolnoma pokriva tudi populacijo oziroma bolnike, ki jih ogroža možganska kap. Na drugi strani je Društvo za cerebrovaskularne bolezni osredotočeno predvsem na bolnike, ki so že preboleli možganskožilni ishemični dogodek, to pomeni TIA ali malo kap. Tudi sama poskušam čimveč narediti z nastopi in intervjuji v javnih občilih, napisala sem tudi veliko člankov. Vendar menim, da bi morali za osveščanje ljudi še več narediti predvsem mediji. Ljudje namreč natančno vedo, kako škodljivo je kajenje, da je pri kadilcu možnost za možgansko kap kar sedemkrat večja kot pri nekadilcu, a mnogi kljub temu ne nehajo kaditi. Vseeno pa lahko rečem, da kajenje v Sloveniji že upada, tudi zaradi kadilskega zakona.

Možnosti za možgansko kap zelo poveča alkoholizem. Seveda govorim o čezmernem uživanju alkohola, ne o tisti magični meji, ki govori o 20 do 30 gramih alkohola na dan, ki pomenijo celo preventivo pred temi boleznimi.
Obstajajo pa tudi rizični dejavniki, na katere ne moremo vplivati. Takšen dejavnik je, na primer, starost, ki je obvezna sopotnica možganski kapi; s starostjo se namreč možnost za možgansko kap veča. Poleg tega težko vplivamo na genetsko nagnjenost k možganski kapi in drugim žilnim boleznim. Bilo bi zelo dobro, če bi dejavno iskali prebivalce, ki so dedno ogroženi, da bi jim priporočili, kako ukrepati. Vsak osebni zdravnik bi se moral zanimati, ali je kdo od sorodnikov njegovega bolnika oziroma varovanca doživel možgansko kap. Tako bi bilo mogoče te bolnike odkrivati, opraviti preventivne preglede in odkriti rizične dejavnike.

Ali tovrsten nadzor že redno izvajate, ali je to za zdaj samo možnost?

Tovrsten nadzor obstaja kot možnost, to pa je seveda odvisno od zdravnika do zdravnika. Nekateri že iščejo pripadnike bolj ogrožene populacije, nekateri bolniki pa so celo sami tako osveščeni, da izrazijo željo po preventivnih pregledih. Pred časom je bila ta preventivna nota tudi poudarjena: splošni zdravniki so dobili konsenz za širjenje dejavnosti na področju tovrstne preventive pred možgansko kapjo.

Kaj za družbo pomeni ena možganska kap? Kaj pomeni za bolnika in svojce, tako v finančnem smislu kot v smislu kakovosti življenja?

To je zelo odvisno od tega, ali je bolnik doživel hudo ali blago možgansko kap. Če je šlo za prehodni možganskožilni ishemični napad, je takšen bolnik še povsem brez nevroloških izpadov, kajti vsi izpadi prenehajo najpozneje v 24 urah. Kljub temu je tak pacient bolnik. Huda možganska kap zapusti ogromno invalidnost: je na prvem mestu po povzročanju invalidnosti med vsemi boleznimi. Prav zato pomeni možganska kap velik zdravstveni in zlasti socialni problem, a tudi družinski problem, saj se ti bolniki pogosto vrnejo v svoje okolje, kjer je treba zanje nenehno skrbeti. Bolniki, ki po možganski kapi ostanejo nepokretni, so tudi velik finančni problem, breme svojcem in državi. Vsi bolniki, ki so preboleli možgansko kap ali TIA, so vezani na rehabilitacijo in sekundarno preventivo, preglede in nego, ki sodijo zraven. Kakovost življenja se obolelim, ki ostanejo invalidi, izrazito poslabša, saj so nenadoma nebogljeni in odvisni od drugih.

Invalidov, za katere je treba poskrbeti v celoti, je med obolelimi za možgansko kapjo približno 55 odstotkov, drugi ostanejo lažji invalidi, nekaj pa je tudi takih, ki po možganski kapi nimajo nevroloških izpadov.

Koliko časa povprečno traja rehabilitacija po možganski kapi?

Čas rehabilitacije je seveda odvisen od tega kako prizadet je bil bolnik. Pri bolniku, ki je hudo prizadet in od njega še pričakujemo vsaj majhno izboljšanje stanja, hospitalizacija traja do tri tedne, rehabilitacija v Inštitutu RS za rehabilitacijo invalidov pa od tri do pet ali več tednov, če se izkaže, da se obeti večajo. Takšen bolnik gre pogosto še v kakšne druge rehabilitacijske ustanove ali pa v domačo nego. Lahko bi rekli, da je zdravljenje možganske kapi  zgodba brez konca.

Ali je raven obravnave bolnikov v Sloveniji na primerljivi ravni z evropskimi državami?

Pri nas smo bolnike z možgansko kapjo začeli obravnavati že zelo zgodaj, že pred Avstrijo. V Sloveniji imajo vsa večja mesta nevrološke oddelke, če pa jih nimajo, imajo na internih oddelkih vsaj nekaj "nevroloških postelj". Pri nas smo začeli tudi zelo zgodaj izvajati trombolizo. V preventivi uspešno izvajamo karotidne angioplastike in embolizacije anevrizem (coiling). Tudi za sekundarno preventivo naj bi bilo v Sloveniji dokaj dobro poskrbljeno.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd