Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zdravljenje parkinsove bolezni

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja (KOBŽ) Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja (KOBŽ) Nevrološke klinike UKC Ljubljana. (Foto: Diana Anđelić)

»Parkinsonove bolezni ni mogoče vzročno zdraviti, saj vzroka zanjo ne poznamo. Zelo dobro pa poznamo sam mehanizem in sosledje dogodkov v organizmu pri tej bolezni. Danes stroka še išče soglasje, ali ob diagnozi takoj uvesti najučinkovitejše zdravilo za zdravljenje simptomov ali ostati pri do zdaj uveljavljenem postopnem blaženju znakov.
Vsi pa zagotovo z optimizmom zremo v prihodnost, saj nas od odkritja, kako bolezen preprečiti oziroma učinkovito zavreti, zagotovo ne loči več veliko let,« je prepričan nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, začetnik timske obravnave parkinsonove bolezni pri nas in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike v Ljubljani.

Zakaj izginja dopamin

Parkinsonova bolezen je posledica odmiranja dopaminskih nevronov v delu možganov, ki ga imenujemo črna substanca (lat. substantia nigra). Vzroka za to za zdaj ne poznamo, razlaga sogovornik, obstaja pa več hipotez: »Nekateri propad teh celic povezujejo z virusno okužbo, drugi z mehanizmom, podobnim prionski bolezni (kot je na primer bolezen norih krav), številni pa tudi z izpostavljenostjo strupom v okolju, zlasti pesticidom.« Z odmiranjem nevronov se količina dopamina v možganih torej zmanjšuje. Ta živčni prenašalec (nevrotransmiter) sicer teče v dve področji velikih možganov: eno so bazalna jedra oziroma bazalni gangliji, ki uravnavajo predvsem gibanje, drugo pa limbični sistem in frontalni reženj, ki sta povezana zlasti s čustvovanjem in razmišljanjem.

Pri parkinsonovi bolezni dopamin veliko hitreje izginja v bazalnih ganglijih, zato se bolezen značilno razkrije z motoričnimi znaki. Vendar takrat, ko je mogoče postaviti diagnozo, v povprečju propade že od 70 do 80 odstotkov dopaminskih nevronov. »Ko so v 60. letih minulega stoletja odkrili ta proces, so seveda predvidevali, da je treba dopamin nadomestiti. Neposredno zaužiti ga je nesmiselno, saj iz krvi ne more vstopiti v možgane; zato so raziskovalci uporabili njegovo predstopnjo, aminokislino levodopo, ki vstopi v možgane in se tam pretvori v dopamin. To je najučinkovitejše zdravilo za to bolezen, še posebej v napredovali fazi, in tudi zdravilo prvega izbora pri bolnikih, starejših od 65 oziroma 70 let.« Prva leta po diagnozi je bolezen mogoče zelo uspešno zdraviti z majhnimi odmerki levodope nekajkrat dnevno, ki bolniku omogočajo normalno gibanje. Kljub temu pa je treba vsakega bolnika obravnavati individualno.

Mlajši bolniki potrebujejo drugačno obravnavo

Pri mlajših bolnikih, starih do 60 let, levodopa po nekaj letih zdravljenja začne hitro popuščati, krepijo pa se njeni neželeni učinki, zlasti nehoteni zgibki, pogosto se pojavi tudi prekomerno vzburjenje tistega dela dopaminske poti, ki je povezan s čustvi in razmišljanjem. »Pri odločanju, katero zdravilo izbrati za bolnika, pri katerem smo postavili diagnozo, je njegova starost zelo pomembna. Z novimi spoznanji se tako pri mlajših bolnikih levodopi v prvih letih zdravljenja izogibamo.

Praviloma jim predpišemo zdravila, ki delujejo podobno kot levodopa, a čez nekaj let povzročijo manj neželenih učinkov, ki se tudi pojavijo občutno pozneje – to so dopaminski agonisti, zdravila, ki spodbujajo dopaminske receptorje v možganih,« pojasni prof. dr. Pirtošek. »Pomemben pa je tudi življenjski slog bolnika. Bolnik, ki živi zelo aktivno ali mora čim dlje vzdrževati motorično spretnost, potrebuje hitro, učinkovito obravnavo in mu prej predpišemo levodopo, tudi če je mlajši. Po potrebi pa mu lahko dodatno uvedemo še zdravila, ki uravnavajo količino dopamina, ki se veže iz levodope v možganih.« To so tako imenovani inhibitorji (zaviralci) monoaminske oksidaze, inhibitorji MAO-B, in inhibitorji COMT.

Kaj pa bolniki z drugimi težavami?

Pri izbiri zdravila je pomembno tudi to, ali bolnik ob diagnozi že ima kakšno drugo bolezen, opozarja sogovornik: »Predvsem moramo biti zelo pozorni pri bolnikih, ki se zdravijo ali so se zdravili zaradi psihiatričnih bolezni. Namreč zdravila za zdravljenje parkinsonove bolezni in drugih parkinsonizmov lahko povzročajo privide, halucinacije, tudi paranojo in blodnjavost. Hkrati pa že nekatera psihiatrična zdravila sama lahko povzročijo parkinsonizem; tak bolnik seveda ne potrebuje levodope, ampak prilagojen odmerek ali drugo zdravilo za svojo osnovno bolezen.«

Kako pomembno je redno jemanje zdravil in kako pogosto so bolniki pri tem neuspešni? »V prvih letih so antiparkinsonska zdravila zelo učinkovita. Skorajda ne opazimo, če kak odmerek izpustimo. Z leti pa postaja čedalje pomembneje, da zdravila jemljemo ob točno določenih urah, in če odmerek izpustimo, se lahko pojavi huda upočasnjenost, tudi negibnost. Kombinirati je treba čedalje več zdravil, s številom tablet pa bolnikova komplianca (z navodili skladno jemanje zdravil zdravil) hitro upada in pomoč skrbnika postaja čedalje pomembnejša.«

Ko potrebujemo stalno pomoč

V večini primerov bolezen kljub rednemu zdravljenju napreduje in najpozneje v desetletju po postavljeni diagnozi bolnik vstopi v fazo napredovale bolezni.

Obdobja, ko bolnik bolezni ne čuti in se je »ne vidi«, so čedalje krajša, čedalje več je tako imenovanih izklopov (stanj, ko bolnik postane povsem negiben ali pa se močno trese, lahko ima tudi boleče krče). Poleg motoričnih simptomov, ki jih dodatno poslabšujejo neželeni učinki čedalje večjih odmerkov zdravil, se okrepijo tudi nemotorični, najpogosteje depresija, tesnobnost, težave z razmišljanjem, lahko se začnejo pojavljati halucinacije.

»Takrat se je treba dokaj hitro pogovoriti o nadaljnjem zdravljenju,« opozori prof. dr. Pirtošek. »Na voljo imamo tri možnosti, pri vseh pa je osnova kontinuirana dopaminergična stimulacija, torej stalno dovajanje dopamina delu možganov, ki je odgovoren za gibanje.«

Te tri možnosti so: vnos levodope v obliki gela v tanko črevo, podkožna apomorfinska infuzija ali operativno zdravljenje z globoko možgansko stimulacijo. Najpozneje takrat, torej ob odločanju o vrsti kontinuiranega zdravljenja, se mora v obravnavo bolnika vključiti celoten multidisciplinarni tim.


Za čim manj napačnih odločitev

»Odločitev, katero zdravljenje izbrati, je vedno skupna. Zato se moramo o vseh prednostih in tveganjih, vsaka metoda namreč prinaša obe plati, dobro pogovoriti z bolnikom, pa tudi člani tima med seboj. Včasih šele na timskih sestankih vsi izvemo za kakšno bolnikovo posebnost, ki je ni zaupal nevrologu, o kateri ničesar ne ve niti nevrokirurg, pozna pa jo naša specializirana medicinska sestra, ki se z bolniki in njihovimi svojci lahko več pogovarja.

Vzemimo za primer bolnika, za katerega nevrolog in nevrokirurg ocenita, da je odličen kandidat za globoko možgansko stimulacijo. Potem pa psiholog in medicinska sestra opozorita, da je, kot jima je zaupala njegova žena, že dvakrat skušal narediti samomor. Seveda to obravnavo pomembno spremeni. Pri bolnikih s težavami v duševnem zdravju ali z motnjami razpoloženja se globoki možganski stimulaciji zelo izogibamo, prav tako pri starejših od 70 oziroma 75 let.

V takem primeru bolnika – kljub njegovi morebitni želji – ne bomo poslali na operativno zdravljenje, ampak mu bomo predlagali kakšno drugo metodo,« ponazori pomen skupnega dela in sodelovanja naš sogovornik. Tudi prvih dveh metod ni mogoče ponuditi brez nekaterih izpolnjenih pogojev: »Med drugim obe zahtevata dobro sodelovanje bolnikovega partnerja oziroma skrbnika, še zlasti, če ima bolnik, kar ni redko, tudi demenco.«

Kot je še poudaril prof. dr. Zvezdan Pirtošek, so najbolje zdravljeni tisti bolniki, ki že od začetka razumejo, kako pomembno je znanje o tej bolezni, se hitro vključijo v društvo, kjer si medsebojno pomagajo, in pri katerih so se o bolezni pripravljeni educirati tudi njihovi partnerji.

»Smo ena redkih ambulant, v katerih ne protestiramo, če bolnik pokadi kakšno cigareto, popije skodelico kave ali kozarec rdečega vina. Seveda pa jih potem na ta račun slišimo od kolegov pulmologov ali psihiatrov,« je iskren prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Nikotin prek nikotinskih receptorjev namreč spodbuja dopaminski sistem v možganih. Tobačni dim, ki sicer nedvomno zmanjšuje pričakovano življenjsko dobo in kakovost življenja, naj bi tako zmanjšal tveganje za pojav parkinsonove bolezni za tretjino. Tudi uživanje kofeina naj bi delovalo zaščitno proti tej bolezni, rdeče vino – le ob zmernem uživanju – pa naj bi imelo ugoden vpliv na zdravje celotnega organizma.


Kontinuirano zdravljenje Parkinsonove bolezni

Bolnikom z napredovalo parkinsonovo boleznijo so na voljo tri metode zdravljenja. Multidisciplinarni tim vsakemu bolniku predlaga ustrezno metodo glede na njegovo starost in zdravstveno stanje, življenjski slog in socialni krog ter morebitne pridružene bolezni.

1. Zdravljenje z infuzijo dopaminskega agonista apomorfina


Bolnik in/ali njegov svojec mora vsako jutro v kožo zabosti drobno iglo (podobno kot pri sladkornih bolnikih, ki jemljejo inzulin) in priklopiti črpalko, ki zdravilo vnaša v telo. Zvečer se iglo odstrani, saj je zdravilo namenjeno za budni del dneva. To zdravilo je primerno za bolnike, ki nimajo kognitivnih motenj. Ljubljanski Center za ekstrapiramidne bolezni je zdravljenje parkinsonove bolezni z apomorfinom uvedel konec 80. let minulega stoletja, torej med prvimi v svetu ter prvi v srednji in jugovzhodni Evropi.

2. Črpalka za kontinuirano zdravljenje

Bolnik ima skozi trebušno steno v tanko črevo vpeljano tanko cevko, povezano s črpalko, ki jo ima stalno pri sebi (po navadi v manjši torbici). Tudi to zdravilo je namenjeno za budni del dneva, kar pomeni, da je treba zjutraj črpalko vklopiti in zvečer izklopiti. To zdravilo je primerno tudi za dementne bolnike s parkinsonovo boleznijo, a ob pogoju, da imajo v svoji bližini osebo, ki se nauči rokovati s črpalko. Tudi to zdravljenje je Slovenija uvedla med prvimi v svetu, leta 2006.

3. Globoka možganska stimulacija


Nevrokirurg bolniku v globoki možganski jedri uvede tanki elektrodi, ki ti jedri stimulirata. Stimulator je po navadi nameščen na prsnem košu. Ta metoda zdravljenja parkinsonove bolezni je primerna za mlajše bolnike (do starosti 70 let), ki nimajo kognitivnih motenj in motenj razpoloženja. Izvajajo jo tudi v Sloveniji.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

parkinsonova bolezen

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.