Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Parkinsonska sestra bolnika in bolezen pozna do obisti

Parkinsonova bolezen

Za kroničnega bolnika je ključno, da karseda temeljito in podrobno pozna svojo bolezen, njeno dinamiko, zakonitosti, potek in zdravljenje. Čeprav je vodja celotnega procesa zdravljenja zdravnik, prav njega bolnik pogosto vidi zelo redko, in še takrat le za nekaj kratkih minut. Skopo odmerjeni čas je vse prekratek, da bi se zdravniku in bolniku uspelo pogovoriti o vseh podrobnostih, ki pestijo bolnika, zlasti če gre za tako kompleksno bolezen s tolikimi obrazi, kot je parkinsonova bolezen.

Zato je vloga medicinske sestre v procesu zdravljenja toliko dragocenejša. Zlasti je dobrodošel profil medicinske sestre, ki bi se ukvarjala samo z eno boleznijo oziroma z bolniki, ki jih pesti.

V Sloveniji, žal, uradno še nimamo urejenega sistema specializacij za medicinske sestre, čeprav bi bilo to zelo dobrodošlo. Obstajajo pa neformalne specializacije, tako kot v primeru obravnave parkinsonove bolezni na nevrološki kliniki ljubljanskega kliničnega centra. Gre za skupino bolnikov, ki so zboleli za neozdravljivo kronično boleznijo, so vseh starosti, so psihično in fizično prizadeti ter imajo večinoma tudi družino, otroke in sorodnike. Zdravljenje je zapleteno in bolnik ga mora dobro razumeti, saj samo v tem primeru lahko sodeluje; brez njegovega sodelovanja je namreč uspeh zdravljenja pičel. Tako se je izoblikovala vloga tako imenovane parkinsonske sestre, ki jo je na ljubljanski kliniki pod vodstvom prof. dr. Mira Denišliča prevzela Lidija Ocepek, diplomirana medicinska sestra in obenem glavna sestra klinike.

Po angleškem modelu

Vlogo parkinsonske sestre so na nevrološki kliniki začeli razvijati po angleškem modelu (tako imenovana parkinson disease nurse v Angliji jih je približno dvesto), ki so ga priredili glede na sociološke in kulturne posebnosti slovenskega prostora. V Angliji so namreč ugotovili, da je tak sistem veliko boljši. Specializirane sestre so bolnikom ves čas na voljo po telefonu, poznajo vsakega bolnika, njegovo družino ter posebnosti v procesu zdravljenja in razvoja bolezni, zato se lahko zelo hitro odzivajo na takojšnje potrebe bolnikov. Ti lahko na kliniko pridejo večkrat, tudi takrat, ko niso naročeni na pregled pri nevrologu, ki je sicer predviden enkrat ali dvakrat na leto. Pri tako težki bolezni, kot je parkinsonova bolezen, pa je to pogosto veliko premalo, saj bolniki potrebujejo številne nasvete in imajo različne težave, ki bi le težko počakale na redni kontrolni pregled. Parkinsonska sestra lažje spremlja bolnike v vseh fazah, jih bolje razume, je z njimi v pogostih telefonskih stikih in se posebej ukvarja z njimi.

Sistem je zaživel

Kot pravi sogovornica, je kolesje sistema zdaj že povsem naoljeno in poteka gladko. Vsakega novega bolnika, ki pride na kliniko, najprej pregleda nevrolog, ki bolnika nato predstavi sestri Lidiji Ocepek. Za najpomembnejši del svoje vloge ocenjuje zdravstveno-vzgojno delo z bolniki in njihovimi svojci. To je namreč bolezen, pravi sogovornica, ki je kronična in neozdravljiva, ki se začenja z blago obliko, nato pa počasi prehaja v čedalje bolj zapleteno obliko, ko bolniki postanejo tudi kognitivno in motorično prizadeti, kar neposredno občuti vsa bolnikova družina. Najpomembneje za kroničnega bolnika je, nadaljuje, da do obisti pozna zakonitosti svoje bolezni, zdravila in zdravljenje, predvsem pa morajo vse to poznati tudi njegovi najožji svojci in socialno okolje, v katerem se bolnik giblje. Tudi oni morajo poznati logiko bolezni in zdravljenja. Ko bolezen napreduje, je pomembno, da ima bolnik dobro podporno mrežo, saj potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih.

"Ko bolnik prvič obišče zdravnika, me ta predstavi bolniku in potem se odločimo, kako in kaj. Prvi pogovor je namenjen predvsem osnovnim dejstvom, s katerimi se seznanijo bolnik in njegovi svojci. Trudimo se vzpostaviti čimbolj prijeten odnos, v katerem ni prostora za strah in zadržke. Pogovarjamo se na splošno. Potem damo bolniku čas, da razmisli o vsem, o čemer smo se pogovarjali, pozneje pa ga povabimo, naj vnovič pride na pogovor. Takrat že začnemo delati bolj usmerjeno in konkretno za njegov primer."

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bolnik , izobraževanje , pogovor , parkinsonova bolezen , kronični bolnik , medicinska sestra

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.