Otroci s cerebralno paralizo

(Foto: Jupiterimages)

Nenapredujoče stanje in ne bolezen

Tanja se je rodila enajst tednov prezgodaj in je tehtala nekaj več kot kilogram. Zdravniki so bili presenečeni nad njeno močno voljo do življenja. Čez nekaj dni je prenehala dihati in priključili so jo na respirator. Po 24 urah je spet samostojno zadihala. Zdravniki so se trudili ugotoviti, kaj je z njo narobe, vendar niso našli nobenega pravega vzroka. Preostala dva meseca v bolnišnici sta minila v čudnem brezdušju, nato pa so jo starši naposled lahko odpeljali domov. Vsi so upali na najboljše. Tanja je težko pila po steklenički. Ko je minilo nekaj mesecev, je mama zaznala številne težave v razvoju v primerjavi s Tanjinim starejšim bratcem. Pri šestih mesecih ni zmogla samostojno držati glave pokonci. Veliko je jokala in imela močne napade nepojasnjene razdražljivosti. Na zdravniškem pregledu je pediater izrazil zaskrbljenost glede njenega razvoja. Ko so Tanjo odpeljali k specialistu, so težavice dobile ime: cerebralna paraliza.

Kaj je cerebralna paraliza?

Cerebralna paraliza (CP) je nenapredujoče stanje (in ne bolezen) zaradi nepravilnosti v razvoju možganov ali njihove okvare med nosečnostjo, ob porodu ali v zgodnjem otroštvu otroka. Poimenovanje cerebralna paraliza označuje samo motnje v gibanju in drži, vendar ima lahko otrok s to motnjo tudi težave pri učenju, epileptične napade (približno 25 odstotkov oseb s CP), motnje sluha, govora in vida, zaostaja v intelektualnem razvoju, a tudi vedenjske težave. Kljub vsemu je približno 40 odstotkov oseb s cerebralno paralizo povprečno intelektualno razvitih.

Za zdravljenje motnje ni nobenega zdravila, vendar v veliki večini primerov koristijo različne terapije (fizioterapija, delovna terapija &) in obravnave (logopedska, specialnopedagoška &), s katerimi strokovnjaki poskušamo razvijati neprizadete dele možganov, v upanju, da bodo prevzeli posamezne funkcije prizadetih delov.

Cerebralna paraliza se ne poslabšuje, lahko pa se nekateri simptomi spreminjajo skozi čas (denimo v obdobjih hitre rasti, pubertete, staranja&). Na 1000 živorojenih otrok se rodita približno 2 otroka s cerebralno paralizo.

Zgodovina motnje

Cerebralna paraliza ni nova motnja; najbrž obstaja, odkar se rojevamo ljudje. Pravo medicinsko obeležje je dobila leta 1861, ko jo je prvi opisal angleški ortoped in kirurg William John Little. V svojem strokovnem članku je opisal nevrološke težave otrok s spastično diplegijo. Takrat se je ta oblika cerebralne paralize imenovala littlova motnja oziroma bolezen. Little je kot glavni možni vzrok za težave navajal primanjkovanje kisika med porodom.

Izraz cerebralna paraliza je prišel v uporabo šele konec 19. stoletja, ki ga je najbrž skoval britanski zdravnik William Osler. Sigmund Freud, avstrijski nevrolog in priznani psihoanalitik, je objavil nekaj zgodnejših medicinskih člankov o motnji. Leta 1897 je težak porod opisal kot simptom negativnih vplivov na novorojenčka in ne kot vzrok za motnjo. Poudarjal je, da največji vzrok za razvoj motnje tiči v obdobju nosečnosti.

Moderne raziskave so pokazale, kako napredno je bilo Freudovo razmišljanje, saj se težave zaradi pomanjkanja kisika ob porodu pojavljajo le pri kakih 25 odstotkih otrok s cerebralno paralizo.

Članek se nadaljuje »


Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki