Vivina novinarka Tili Kojić in njeno življenje z mačkom Milkom in psom Mančijem

Tili Kojič, Milko in Manči
Tili Kojič, Milko in Manči (Foto: Diana ANđelić)

Avtorica pričujočega članka sem skrbnica dveh posvojenih živali. Z mačkom Milkom sva se srečala maja pred petimi leti. V uredništvo naše revije  Viva sem se vsa pretresena vrnila z zdravniškega pregleda, na katerem sem izvedela, da me čaka manjši operativni poseg. Morda me je prav zato tako ganil ljubek bel mačji mladič, ki se je v avtomobilskem motorju pripeljal z obrobja Ljubljane v mesto in je bil še bolj prestrašen od mene. Od prvega trenutka, ko sem ga stisnila v naročje, je bilo jasno, da sva si "usojena".

Še pomislila nisem, da bi si s tem utegnila nakopati težave pri najemodajalcu, kot se je izkazalo pozneje. Bil je moj prvi živalski prijatelj, in ko mi je najemodajalec postavil ultimat: žival stran ali odpoved pogodbe, nisem niti za hipec pomišljala: takoj sem začela iskati novo stanovanje.

Mačka, pravijo, ne zna lagati. Prav zato naj bi jo po nekem izročilu Najvišji izbral, da mu poroča o dogajanju na Zemlji; mačka s predenjem v naročju oddaja svoje "poročilo". Naš Milko ni najbolj crkljiv, zato so trenutki, ko se pride pobožat, toliko dragocenejši. Takrat brez razmišljanja izpustim iz rok vse delo. V petih letih sem se od njega ogromno naučila o iskrenosti in neposrednosti. Je namreč izjemno komunikativen in z različnimi toni mijavkanja razločno sporoča, kaj bi rad in česa nikakor ne. Obenem je zelo čuteč, saj se mi približa in me obsuje s poljubčki (mimogrede, to je poleg treh ne – miza, kabli, računalnik – edino, kar smo ga naučili) takrat, ko sem najbolj na tleh. Nekaj najlepšega pa je njegov vonj, ko se s potepa v mrzlem vremenu vrne v topli dom.

Po dveh letih življenja z Milkom se je naša skupnost razširila še za dveletnega maltežana Mančija, ki so se mu prejšnji lastniki odpovedali, ker je lulal po zavesah. Malce nas je skrbelo, kako bo šlo, vendar se je Milko že prvi dan postavil na vrh hierarhije, ki jo je igrivi Manči takoj sprejel in se hitro prilagodil, tako da sta zdaj precej povezana in pijeta vodo iz iste skledice. Manči je zelo družaben, postal je celo najboljši prijatelj sosedovega mačka, obenem pa priden in hvaležen (medtem ko jemo, potrpežljivo čaka, če bo kaj ostalo za njegovo skledico, ne laja veliko in tudi po stanovanju ne lula več). Jaz sem hvaležna njemu, ker zjutraj potrpežljivo čaka, da se zbudim, in me v vsakem vremenu vsaj trikrat na dan spravi na sprehod.

Tudi sicer je v primerjavi z mačko s psom precej dela, zlasti če je dolgodlak. Tega bi se morali zavedati vsi, ki razmišljajo, da bi postali skrbniki živali. Majhni, dolgodlaki psi mnoge spominjajo na igrače na baterijo (to je pogosta pripomba mimoidočih), vendar so vse prej kot to – gre za čuteča bitja, ki zahtevajo veliko skrbi, nege in našega časa. Zato se je treba pred odločitvijo za psa globoko zazreti vase in si iskreno odgovoriti na vprašanje, ali smo resnično pripravljeni sprejeti odgovornost za živo bitje, ki nikoli ne bo odraslo in za katerim bo treba vedno počistiti kakec. V primeru negativnega odgovora se je bolje odločiti za precej bolj samostojno mačko.

Zrel odnos do živali označuje ravnovesje med tem, da je ne počlovečimo, in da po drugi strani upoštevamo, da gre za živo bitje, ki čuti in ima osebnost. Človek je za psa vodja tropa, zato se mora tako tudi obnašati, kar ni vedno najlažje. Največ težav povzroča postavljanje meja, saj smo prepričani, da to pomeni odtegovanje ljubezni. Resnica je prav nasprotna, odsotnost meja pa vodi v razvajenost. Po drugi strani so tisti, ki imajo živali za stvari, na nizki razvojni stopnji, ki je nemara tudi ostanek krščanske miselnosti, po kateri naj žival ne bi imela duše. Ključ je torej v razumevanju samega sebe in stopnji zrelosti, saj ne pravijo zaman, da je žival ogledalo njenega skrbnika.

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Vsi Viva strokovnjaki